Strah je pač normalno čustvo. Služi nam, da nas opozarja pred nespametnimi in prehitrimi odločitvami, s katerimi bi ogrožali svoj obstoj. Po drugi strani pa je neki modrec nekoč rekel, da pogum ne pomeni, da te ni strah, pogum v resnici pomeni, da te strah ne ustavi.
Če se ozremo na svoje čustveno dogajanje, se po mojem mnenju pogosto zatečemo v obrambni mehanizem zanikanja resnice, kdaj pa kdaj tudi v beg pred resnico. Ker resnica boli, povzroča pritisk, zahteva odmik koprene racionalizacije in terja od posameznika, da se slej kot prej sooči z resnico.
Seveda je tukaj na mestu vprašanje, o kakšni resnici je govora. Ko razmišljam o strahu pred resnico, imam v mislih pare, ki me obiščejo. Pogovarjamo se o njunem odnosu, o tem, kako doživljata pritiske vsakodnevnih zahtev, pričakovanja partnerstva, želijo biti super starši in da imajo celotno dogajanje pod kontrolo. Pri tem mislim na dogajanje, ki se odvija na površini, se pravi vsakodnevni dogodki, rutina družinskega življenja, izzivi negovanja oziroma degradacije partnerskega odnosa.
Kar v resnici boli, je tisto pod površino, ko bi se bilo treba soočiti s čustveno realnostjo, naveličanostjo enih in istih govoranc, iskanja pozornosti pri partnerju ali partnerici, hlepenja po priznanju in tudi po privrženosti.
Čustven svet je zapletena reč.
Tukaj um ne deluje na svojih obratih, ker je pač v glavi, čustven svet pa recimo, da domuje v srčku, če zelo poenostavimo. Torej, ko nam začne utripati srček na višjih obratih in stiska, nas nekako špika in boli, vemo, da nekaj ni v redu.
Verjamem, da smo kaj podobnega okusili vsi med življenjem v dvoje. A ker se je res težko soočiti z resnico, da je nekaj narobe, da ni več ljubeče pripadnosti, da je nekam (pa ne vemo, kam) odšla skupna partnerska sreča z njim ali njo, si verjetno na začetku hitro pokrijemo oči in jih zatisnemo pred resnico, ki nam jo kaže srček. Nočemo se soočiti s tem, da bi bilo zdravo za nas nekaj spremeniti, se pogovoriti, raztrgati katero od navad, ki se preveč hitro utrdijo v zvezi, ter iskati rešitve, da bi zvezo prevetrili, ji dali nekaj prepotrebnega kisika in jo omehčali. S tem bi dobili možnosti in čas, da poiščemo rešitve, prek katerih bi nas srček nehal opozarjati in piskati rdeči alarm, da nismo srečni, zadovoljni, da se počutimo v zvezi izgubljeno, porinjeno v neke aktivnosti, ki nam niso pri srcu, a jih na voljo druge strani pač izvajamo. Da je mir v hiši.
Ker nas je strah resnice, da nekaj globoko ni v redu, sprva zanemarjamo signale. Potem vključimo zanikanje špikanja srčka. Osmislimo si verjetne vzroke in sami sebe prepričamo, da ni tako bedno ali hladno ali odtujeno, kot nam srčni signali kažejo. Kajti nekje globoko v sebi vemo, da nas hromi strah pred resnico in da če bi to butnilo z vso močjo na plan, bi res bili prisiljeni svoje življenje obrniti na glavo.
Vidite, prav zaradi straha pred resnico srčka marsikdo od nas ne zmore in ne želi sprejeti težkih, a za posameznika globoko v biti zdravih odločitev o spremembi trenutne pozicije, ki jo zaseda in doživlja v partnerski zvezi.
Strah nas ohromi in lomi morebitne zavestne odločitve o tem, da je odnosa res konec, da je mrtev, da ga je treba prekiniti in odžalovati. To delamo zato, ker sploh ne vemo, kako močni smo znotraj svojega srčka. Ker srček je navsezadnje naš!
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na tel.št. 031 666 168. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?