Kako nas pričakovanja oddaljujejo od drugih

Kako nas pričakovanja oddaljujejo od drugih (foto: Profimedia) Profimedia
23. 5. 2016

Ljudje vstopamo v intimne odnose vsak s svojimi željami, hrepenenji, ideali in pričakovanji. Vsi prinesemo v odnos svojo prtljago preteklih izkušenj, boleče nezaceljene rane, prepričanja, ki smo jih gradili dolga leta in so rezultat ponavljajočih se izkušenj, ki smo jih imeli s pomembnimi osebami.

Nekatera pričakovanja, ki jih imamo do partnerja, so popolnoma nerealna. Ta nerealna pričakovanja pogosto izhajajo iz čustvenega primanjkljaja, ki smo ga prinesli iz otroštva, ko starši niso zadovoljili naših potreb po varnosti, dotiku, občutku vrednosti, sposobnosti, izražanju čustev. Od partnerja pričakujemo, da bo nadomestil vse, kar so nam v otroštvu vzeli, da bo zacelil naše čustvene rane in omilil bolečino. A smo vedno znova razočarani. Kajti partner tega ne more storiti. To niti ni njegova dolžnost.

Od partnerja ne smemo pričakovati, da bo zapolnil čustvene primanjkljaje, ki smo jih prinesli iz otroštva. Kadar od drugih nekaj pričakujemo, zahtevamo, da se vedejo v skladu z našimi željami. Ne povabimo jih k sodelovanju, ne delimo z njimi svojega notranjega sveta, temveč jim ukažemo, naj se vedejo tako, da se bomo mi počutili vredne in ljubljene.

Vladkino popoldne

Vladka se po koncu delovnega dne vozi proti domu. Zadovoljna je, zanjo je uspešen dan. Kar razganja jo od dobrega razpoloženja in komaj čaka, da vsa svoja doživetja podeli z Janijem. Pomisli, da je Jani verjetno že doma. Predstavlja si, da bo prišla domov in Jani bo zelo vesel, da jo vidi. Tudi ona se ga bo razveselila. Zanimalo ga bo, kakšen dan je imela, in ob sproščenem klepetu se bosta stisnila na kavču in morda celo odprla buteljko vina ...

Ko pride Vladka domov, je stanovanje prazno. Preveri svoj telefon in zagleda sporočilo. Jani ji sporoča, da je moral po službi še po opravkih, ki so se zavlekli, zaradi česar bo kasneje doma. Vladkino razpoloženje, ki je bilo prej vedro in optimistično, se v trenutku spremeni. Razmišlja: "Oh, zakaj ga ni doma? Pa tako sem se veselila, da bova preživela nekaj časa skupaj. Njemu pa je vseeno. Bolj pomembno mu je, da gre po opravkih ... Sploh mu ni mar zame!" Začuti razočaranje in jezo.

Ob tem Vladka sploh ne pomisli na to, da se Janiju niti sanja ne o njeni ideji o popoldnevu, ki naj bi ga preživela skupaj. Vladka pričakuje, da ji bo Jani bral misli, a se tega niti ne zaveda. Prepričana je, da mu ni pomembno, kaj si ona želi, da mu je vseeno za njene potrebe.

Vladkina pričakovanja do Janija so nerealna, zato je razočarana. V trenutku se počuti kot takrat, ko je bila majhna deklica, in se spomni, kako se je počutila nevidno, nepomembno, neupoštevano v odnosu s starši.

Vladka v zgodnjem odnosu s pomembnimi drugimi ni dobila občutka, da je pomembna in vredna, zato je enako začutila, ko je videla Janijevo sporočilo. To sporočilo je le še potrdilo prepričanje o sebi, da je nevredna in nepomembna.

Če bi imela Vladka zdravo vero vase, bi si rekla: "No, bova pa druženje malo prestavila." Morda bi bila nekoliko razočarana, da ga ni bilo doma, ker je želela takoj deliti svoje pozitivne izkušnje z Janijem, a je to ne bi preveč vznemirilo.

Pričakovanja nas ločujejo

Vladka je od Janija pričakovala, da jo bo pričakal doma in z njo delil veselje ob uspešnem dnevu. Ker ga ni bilo, se je počutila zapuščeno, zaključila je, da Janiju ni pomembna. A Jani kot partner ne more zadovoljiti njenega čustvenega primanjkljaja iz otroštva. Vladka pa od njega ravno to pričakuje in zato ostaja razočarana.

V Janiju pa raste dvom. Razrašča pa se še nekaj drugega. Jeza. Občutek ima, da nič, kar naredi, ni dovolj dobro za Vladko. Čuti, da ob njej ne sme biti tak, kakršen v resnici je. Paziti mora na vsak svoj korak, besedo in pogled. Utrujen je in včasih se mu zdi, kot bi bila Vladka otrok, za katerega mora on skrbeti.

Priti domov in pričakovati, da nas bo pričakal nasmejan partner z buteljko vina, da se bomo počutili pomembne in sprejete, je eno. Priti domov, ugotoviti, da partnerja ni, počakati, da se partner vrne domov, deliti z njim svoj dan in svoje občutke, preveriti, kako se je imel on, kaj doživlja in kako se počuti, pa je popolnoma nekaj drugega. Pričakovanja nas ločujejo, prevzemanje odgovornosti in iskanje rešitev pa povezuje. Ko začnemo prevzemati odgovornost za svoje lastno počutje, se naše življenje zelo spremeni. Na bolje.

Prepoznajmo nerealna pričakovanja in prevzemimo odgovornost

Popolnoma normalno je, da imamo ljudje svoje potrebe v odnosu. Prav vsi. Večina se nas kdaj ujame v svoja lastna nerealna pričakovanja in običajno se tega niti ne zavedamo. Že s tem, ko jih ozavestimo in prepoznamo kot nerealna, smo naredili velik korak. Kako nerealna pričakovanja prepoznamo? Vsako razočaranje pokaže, da smo imeli pričakovanja in da v nas deluje jeza, v jezi pa sovražni naboj. Ko ne prejemamo zahtevanih dobrin, uslug, razumevanja in se sprožijo napadalnost, razdraženost ter občutek nemoči in razočaranja, lahko dojamemo, da je šlo za zahteve, ne za želje.

Prevzemanje odgovornosti za lastno počutje pomeni, da ne zahtevamo od drugih, da bodo skrbeli za naše dobro počutje. S tem, ko prevzamemo odgovornost za svoje lastno počutje, se avtomatično znebimo občutka nemoči in prevzamemo kontrolo nad svojim življenjem. Nehamo čakati, da se nam bo življenje zgodilo, in nehamo čakati, da bodo drugi zadovoljili našo lakoto po pozornosti in cenjenju.

Vprašajmo druge, kako nas doživljajo. Raziskujmo in spoznajmo, ali drugi čutijo naša pričakovanja, pritisk in jezo. Podelimo z drugim, kadar si želimo objemov, dotikov, lepe besede, iskreno povejmo o svojih občutkih in prisluhnimo, kako se v odnosu z nami počuti drugi. Naj drugi čuti, da je povabljen v naš čustveni svet.

In če so čustvene rane pregloboke?

V odnosu, ki ponudi tisto, kar je primanjkovalo pri starših, je mogoče sčasoma prerasti svoja otroška prikrajšanja in pričakovanja. Tak odnos nam lahko ponudi psihoterapevt in nam pomaga prebroditi čustvene prikrajšanosti in razočaranja ter zgraditi bolj realen in konstruktiven odnos do sebe in drugih.

Napisala: Ana Debevec, specializantka integrativne relacijske psihoterapije

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana sociologinja in specializantka integrativne relacijske psihoterapije.

Če bi se radi naročili na individualno psihoterapijo ali kaj povprašali, lahko stopite v stik z mano preko moje spletne strani psihoterapija-kranj.si. Psihoterapijo izvajam v Kranju in v Ljubljani.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Značke: pričakovanja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri