Ja, dejstvo je, da se je začel pouk na osnovnih in srednjih šolah. Mrgoli avtov s šolarji na zadnjih sedežih, ki se bodo ustavljali v bližinah šol. Opazujem nekatere starše, kako izjemno neodgovorno se vedejo, ko svojih otrok ne posadijo v otroški sedež in varno pripnejo, temveč otročki skačejo po zadnji klopi, se presedajo, odpirajo okno in mahajo, le na miru niso.
Zadnjič sem vozila za enoprostorcem pa zagledam rokico, ki zaluča ovitek bombona skozi okno na moje vetrobransko steklo. Otrok seveda ni bil pripet, kje pa! Da o tem, kako je temu staršu bilo verjetno čisto vseeno, da otrok smeti po cesti, ker verjetno to ni bilo prvič, zadnjič pa tudi ne, niti ne govorim. Da ni otrok pripet, pripisujem tudi naraščajočemu trendu staršev, ki si ne upajo zahtevati od svojega mulca, da se usede v avtosedež ali jahač in tam ostane pripet in miren, dokler traja vožnja. No, nekateri so pač enostavno neodgovorni. Strašljivo!
Statistika nesreč s težkimi poškodbami ali celo smrtjo otrok kaže, da se večina tako tragičnih nesreč zgodi na razdalji nekaj ulic vožnje med šolo in domom.
Takrat starši menijo, da je to itak kratka razdalja, ki so jo prevozili že miljavženkrat, in da se na njej nič ne more pripetiti. Pa se žal, in to je lahko zelo tragično! Pa še nekaj moram omeniti: a ste tudi sami kdaj opazili šest-, sedemletnika, kako skače po sovoznikovem sedežu, oče pa mirno zraven vozi, tudi sam nepripet? Jaz sem. Ali pa tale primer: poznam moškega, ki je želel biti dober oče svojemu petletniku in kot dokaz, da je dober in prijazen oče, ga je posadil kar na sedež zraven sebe, češ da mu sine pomaga voziti in da kako kul je, ko ni zatežen oče. Sem skoraj v nezavest padla od groze ob neodgovornosti takšnih staršev. A tega sama ne morem spremeniti, kajne? Lahko pa o tem pišem.
Se še dobro spomnim, kako moja hči kot dvoletnica ni želela sedeti v svojem sedežu in je poskušala z vsemi metodami, jokom, tuljenjem, cepetanjem dopovedati, da hoče, da jo odpnem in jo prestavim k sebi na sedež. Ker sem vedela, da ne smem popustiti takšnemu izsiljevanju in da ji moram pokazati, da ima svoj sedežek za to, da v njem varno sedi, sem poslušala minimalno 50 kilometrov poti njen besni jok.
Meni so na sprednjem sedežu lile solze po licih, pot mi je v potokih tekel po obrazu od muke, ker me je bolelo srce od njenega vztrajnega tuljenja, a sem vedela, da moram zdržati ta pritisk lastne mladičke, ki je preizkušala moje meje. Ko je uvidela, da ne bo zmagala, je v neki sekundi utihnila in zaspala. Od tistega dne naprej ji ni nikoli več prišlo na pamet, da bi se pogajala, ali bo sedela v sedežku pripeta ali ne. Zdaj bo pa že sama kmalu imela svoj vozniški izpit.
Ker so šolarji na cestah in poteh, po katerih vozimo vsakodnevno in prometnih znakov seveda več niti ne opazimo v tej rutini, se v teh dneh in vse šolsko leto res opomnimo, da smo mi tisti v jeklenih kletkah, ki moramo paziti na svojo vožnjo, ker otroci znajo biti tudi neprevidni, razigrani in osredotočeni na žogo, da lahko prehitro priletijo pred naše vozilo.
Predvidevajmo okoliščine ob cesti, nikoli naj se nam ne mudi toliko, da ne bi počakalo. Sicer tisti, ki me osebno dobro poznajo, vedo, da sem bila včasih večji cestni divjak, a očitno z leti in s tem, da postaneš starš, doumeš, da ni izzivanje po cesti še nikoli prineslo ničesar dobrega.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
