25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Kako ravnati, ko se dobri prijatelji slabo odločijo?

Kako ravnati, ko se dobri prijatelji slabo odločijo? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
23. 9. 2014

Vedel sem, da se bo Miha poročil z žensko, ki ni primerna zanj. Bi mu moral to tudi povedati?

Na začetku sta sicer delovala kot idealen par

Miha je bil mlad in uspešen ekonomist. Karmen je imela svojo oglaševalsko agencijo in lepe noge, ki jih je rada poudarila z oprijetimi usnjenimi hlačami. Prirejala sta nore do­­­ma­­če zabave in bila sposobna spiti neverjetne količine tekile, ne da bi delovala pijana.

Spoznala sta se na novoletni zabavi ob prelomu tisočletja in postala nerazdružljiva. Dokler ni nekega dne počilo. Z Mihovimi posli se je nekaj hudo zapletlo, a se ni dal. Ostal je dobri stari, večno optimistični Miha.

Njena kariera je bila še vedno na vrhuncu, toda pokazale so se njene skrite napake. Njene žalitve so bile sprva blage: podtalne pripombe, zbadanja in zavijanje z očmi. Vselej, kadar smo bili z Mihom zmenjeni za partijo taroka, ga je poklicala in zahtevala, naj pride domov.

Miha je le skomignil z rameni, vstal in se po­­slovil. Moj zabavni, hrupni prijatelj se je v pičlem letu dni spremenil v pohlevnega cucka z ugaslimi očmi.

Ko sta nas obvestila, da sta se zaročila, smo vsi menili, da se bosta tudi kmalu ločila. Saj Miha ni bil kak bebec, postal je le copata. Eden izmed nas bi ga moral povabiti na pivo in mu povedati, kaj si mislimo o vsem tem.

Toda dnevi do poroke so hitro minevali, dok­­ler ni bilo naposled prepozno.

Poročni načrt je bil sila zabaven. Svatba naj bi trajala kar tri dni. Štiriindvajset Pri­morcev in dva Ptujčana naj bi se že v petek dobilo na gradu Otočec in imelo skupno fantovščino in dekliščino. V soboto opoldne naj bi bil poročni obred in potem nora zabava do nedelje zjutraj.

Toda nevestini in ženinovi svatje se sploh niso družili. Mihova stara klapa se je že v petek izmuznila iz gradu in šla popivat v enega od novomeških lokalov.

Naslednje jutro bi skoraj zamudil poročni obred. Iz cerkve so že donele orgle, ko sem končno prisopihal do njenih vrat. Prijel sem za kljuko, da bi vstopil, a me je nenadoma nekdo pocukal za rokav. Bil je Miha, bled kot stena.

“Pridi stari,” sem mu rekel,“nevesta te čaka.”

“Samo minuta, Robert,” mi je odgovoril, “rad bi te vprašal, kaj si misliš o vsem tem. ”

“O čem?”

“A delam napako?”

Če vas vse to spominja na film Štiri poroke in pogreb, se ne motite. Natanko tako je bilo. Za nameček se je Miha še v zadregi, tako kot to počne Hugh Grant. Nisem imel pojma, kaj naj storim. Kaj naj mu rečem? Izmed vseh lju­­di, ki jih poznam, bi bil prav Miha sposoben odpovedati poroko v zadnjem trenutku. Vsaj tisti Miha, ki sem ga nekoč poznal.

“Samo živčen si, stari,” sem mu naposled odgovoril.

Miha je bil vidno razočaran. Kot da bi od mene pričakoval nekaj več. Poravnal si je me­­tuljčka in si pomel roke. Odprla sva cerkvena vrata, Miha je stopil do oltarja in se poročil.

Vsakdo se je že kdaj znašel v takem položaju

Dober prijatelj je sprejel življenjsko odločitev, ki je tako zelo zgrešena, da je naša dolžnost, če ne že kar moralna odgovornost, da preprečimo katastrofo. Mogoče se namerava preseliti v Babno Polje, se pridružiti jehovcem ali sprejeti službo na ministrstvu za javno upravo.

Seveda gre največkrat za kakšno žensko in težave z ženskami lahko razume le drug moški. Moške namreč ljubezen, strast in seks povsem zaslepijo in oči jim lahko odpre le dober prijatelj.

Zakaj sem torej pred cerkvijo držal jezik za zobmi?

Že res, da trenutek ni bil najprimernejši za odkrit odgovor, toda imel sem še en, veliko tehtnejši razlog. Moja prijateljica Ema, s katero sva se naslednji dan skupaj vračala v Koper, je bila prepričana, da bi moral Mihi povedati resnico.

“Toda zakaj?” sem jo vprašal.

“Ker je to dolžnost pravega prijatelja.”

Ves preostanek vožnje sem premišljeval o drugih priložnostih v svojem življenju, ko bi lahko posredoval in preprečil, da bi se prijatelji izognili nesreči in depresiji.

Pred nekaj leti sem zalotil tedanjega fanta moje prijateljice Mojce med okrutnim mučenjem potepuške mačke. Seveda sem mu zagrozil, da ga bom prijavil društvu proti mučenju živali, če ga še bom enkrat zalotil početi takšne svinja­rije. In da ga bom pošteno zbrcal, tako kot je on nesrečno žival, če to ne bo zaleglo.

Mojci pa si tega nisem upal povedati. Nenehno se je hvalila, da ima silno nežnega in zanesljivega fanta in da je neizmerno srečna, da je končno v resni zvezi. Ko je nekega večera premlatil tudi njo, mi je bilo seveda pošteno žal.

Ali takrat, ko sem na smučanju na Rogli zalotil ženo mojega prijatelja Karla – na biljardni mizi je seksala z moškim, ki ga je spoznala šele tisto popoldne. Karel je samo skočil v trgovino po časopis in prav lahko bi se zgodilo, da bi ju on zalotil. Moral bi mu po­­vedati, kaj sem videl, kajne?

Tik pred Koprom me je nenadoma obšlo tesnobno spoznanje, da pravzaprav še nikoli v življenju nisem nikomur od svojih bližnjih povedal, da se mi zdi, da ravnajo narobe.

Kakšen človek, kakšen prijatelj torej sem?

Najverjetneje dober, sem se potolažil. V Sloveniji, tako kot v drugih državah, je vse polno ljudi, ki plujejo po reki svojega življenja. Včasih naletijo na čeri, drugič se jim izogne­­jo. To jim omogoča, da osebnostno zorijo.

Iz­­kušnje so me naučile, naj ne sprašujem preveč in ne dajem nasvetov, za katere me niso prosili. Ker sem molčal, so se stvari iztekle po svoje. Mojca je takoj po napadu pustila tiste­­ga zoprnega psihopata in čez nekaj let spoznala veliko boljšega moškega, s katerim je danes tudi poročena.

Karel in njegova žena sta kupila petsobno stanovanje v Stari Ljub­ljani in dobila očarljivo punčko, ki se plazi po bleščečem tropskem parketu. Če bi takrat spregovoril, bi se najverjetneje razšla.

Poleg tega življenje zaljubljenega para precej poteka za zaprtimi vrati. Mogoče sta se Miha in Karmen na samem čisto dobro pobirala. Mogoče sta brala iste knjige, se zavze­ma­­­la za pomoč Darfurju, san­­ja­­­­­rila o čudoviti hiši na deželi...

Vsakdo si po svoje usmerja življenje. Zato je dajanje nasvetov presneto tvegano početje. V najboljšem primeru vas bodo utišali, v najslabšem pa boste izgubili prijatelja.

Obstaja reklo, ki pooseblja moj odnos do prijateljstva:

Življenje je kurba. Ne potrebujete prijateljev, da bi vam to povedali.

V letu po Mihovi poroki je življenje teklo po starem

Bili so vzponi in padci. Prijatelji so se še naprej prepirali in varali, toda ostal sem vzvišen in neomajen. In je kar nekako šlo, dokler me ni nekega av­­gustov­skega dne poklicala Ema. Pred kratkim je sprejela službo v predstavništvu nekega podjetja v Sarajevu in se je vrnila le za počitnice. V Bosni je spoznala Srba po imenu Radovan. Ob pivu mi je razložila, da je Radovan starej­­ši, poročen in ima tri otroke. Vprašal sem jo, kako resno je.

“Zelo sva zaljubljena,” je dahnila.

“Če ti je možakar všeč, zaupaj svojemu notranjemu občutku,” sem ji skopo odgovoril.

Čez nekaj ur in po še nekaj pijačah me je pogledala naravnost v oči in rekla: “Ne name­­ravaš komentirati zadeve z Radovanom?”

“Ne bom ti pridigal.”

“Pravzaprav sem hotela le nasvet,” se je nasmehnila Ema.

V rokah sem vrtel prazen kozarec.

“Mislil sem si, da se boš že sama znašla,” sem ji odgovoril.

Pošteno se je razjezila: “Pa kaj je s tabo! Pred petimi leti bi o tem debatirala vso noč, sedaj pa se obnašaš kot tujec. A imaš sploh kakšno mnenje o tem?”

“Seveda,” sem odgovoril, “toda nisem hotel izpasti preveč vzvišen.”

“Kaj torej meniš o vsem tem?”

“No, prav,” sem rekel, “mislim, da rineš v težave.” In sem ji vse povedal. Najprej sem bil obziren in potem čedalje bolj odkrit, mor­­da celo nekoliko grob. Pravzaprav sem njene­­ga princa na belem konju z besedami pošteno vrgel iz sedla. Iz mene je privrel cel govor, ki ni bil prav nič optimističen. Nato sem se hotel opravičiti, a je Ema spregovorila prva.

“Hvala, ker si mi odprl oči,” je rekla.

Skorajda bi ji odgovoril, da je to dolžnost pravega prijatelja, a sem se raje zadržal.

Čez nekaj tednov sta se Karmen in Miha ločila

Poročena sta bila manj kot 18 mesecev. Miha je bil človek skrajnosti in trenutno je bil na skrajnem dnu. Brez denarja, brez stanovanja in brez žene.

Poklical sem ga in povabil k sebi domov na steklenico njegovega najljubšega viskija. Poslušal sem ga, ko mi je opisoval zakonsko polomijo. Ko je končal, sem ga vprašal, ali se spomni najinega pogovora pred cerkvijo.

“Seveda, stari,” mi je odgovoril, “upal sem, da me boš pregovoril, naj odpovem poroko.”

“Misliš resno?”

“Jasno,” je rekel, “vedel sem, da vam gre vsem na jetra. Čakal sem, da bo kateri izmed vas kaj zinil.”

Skomignil je z rameni in spil požirek vilija­movke. Videti je bil povsem sesut.

Zdaj sem vedel, kaj moram storiti. Natočil sem nama polni čaši vilijamovke in vanju na­­tresel nekaj kock ledu. Pred nama je bila še dolga noč.

Robert Ravnikar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri