Ljubezenska zgodba: Omamil me je s svojim glasom

Pregovorili sta me, da sem se prijavila na izlet. Takoj moram reči, da mi ni žal. Že ko smo vstopali na vlak, je bilo neko posebno vzdušje. Končno smo se nekako porazdelili po vagonu, govorili smo drug prek drugega, bilo je kot v čebelnjaku. Kar naenkrat zaslišim znani čudoviti moški glas, kar okamnela sem. To je zagotovo tisti fant s črnimi lasmi in temnimi očali, ki sem ga pred nekaj meseci videla na nekem mladinskem sestanku.

Očaral me je s svojim vsebinskim govorom, medtem ko so drugi kar nekaj blebetali. Nisem spraševala, kdo je, a počasi je tudi njegov govor zbledel iz mojega spomina. Poskočil mi je srčni utrip. Prav čutila sem, kako sta me oblili rdečica in neznana toplota. Prižgala se je iskrica in vse v meni je zatrepetalo, takega občutka do tedaj nisem poznala. Pogovarjanje s prijateljicami je bilo vse bolj površinsko, moje misli so se začele ukvarjati z drugimi vprašanji. Me bo morda tudi on opazil, kaj pa če ne? Čas teče, vsaka pretečena minuta krajša čas vožnje in druženja.

Škorpijonka mora v akcijo, zaplesti se v nevsiljivi pogovor z njim. Nekje v Anteni sem prebrala, da mora dekle dati možnost, da jo fant lahko sploh osvaja. Do zdaj te možnosti nisem dala nikomur, ker me preprosto nihče ni dovolj privlačil ali pa je tako bilo usojeno. Počasi se je približeval k zadnjemu delu našega vagona. Bil je zelo komunikativen, z vsemi se je pogovarjal. Na trnih sem bila, ko sem čakala na trenutek, ko bo ogovoril tudi nas. Vsako je pozorno pogledal, predstavil se je le meni, ker so ga preostale tri poznale že iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Seveda sem morala povedati, da sva se že videla na nekem sestanku.

Pohvalila sem ga, kako pametno je takrat govoril. Vsaka pohvala je dobrodošla in odpira vsa vrata. Zapletla sva se v sproščujoč pogovor, seveda se ni spomnil prav tistega sestanka, kjer sem bila tudi jaz. Dodatno me je pritegnil z uglajenim in kavalirskim obnašanjem. Vseskozi sem ga budno spremljala, tudi pri ogledu Kumrovca sva del poti hodila skupaj, le pri kosilu nisem bila v njegovi bližini. Ko pa smo se vračali z vlakom domov, sem na sedež poleg sebe avtomatsko odložila torbico in vsakomur, ki je želel prisesti, odgovorila, da je zasedeno. Ko je prišel mimo on, sem zagrabila torbico. Rekel je: ''Saj to je rezervirano zame.'' Bila sem brez besed, odmaknila sem torbico in z radostjo ugotovila, da sem mu simpatična. In tako sva začela tkati prijateljske vezi, ki so počasi, a vztrajno odtajale žensko v meni.

Vsakdanjik se je začel spreminjati. Še rajši sem hodila v službo, saj sem vedela, da bo en klic namenjen le meni. Govoril je tako nežno in tenkočutno, da sem slišala travo rasti. Zdelo se mi je, kot da igram v romantičnem filmu. Potem je sledil prvi zmenek in prvo razočaranje. Ni bil točen, torej ni zanesljiv.

Kljub vsemu sem počakala 20 minut, morda se je pokvaril avtobus. Le kakšen izgovor si bo izmislil, me je zanimalo. Ko sem že hotela s sklon­jeno glavo oditi, ga zagledam, kako skoraj teče. Ves zasopel me objame in se opravičuje za zamudo zaradi prometne nesreče, ki ji je bil priča. Ženska je stopila na prehod za pešce ravno v trenutku, ko je mimo pripeljal avto.

Vrglo jo je na pokrov motorja in potem na cestišče. Dobro, da je bil v bližini policist, ki pa nesreče neposredno ni videl, zato je moral počakati, da je vpisal v zapisnik tudi njegovo izjavo. Pozneje je moral o tem tudi pričati na sodišču. Ni bilo dvoma, verjela sem mu in hkrati tudi pomislila na to, da ničesar ni dobro ocenjevati prehitro, se vznemirjati, dokler ne poznaš vseh okoliščin. Odšla sva na trim stezo v Mostec, kjer sva se v objemu narave pomirila in vstopila v najin novi svet. Vse bolj sva ugotavljala, da imava veliko podobnih lastnosti, želja in pogledov. Le enega dvoma še nisem razrešila. Če bo slaboviden tudi partner, si bom življenje dodatno otežila oziroma če partner teh težav ne bo imel, ali bo moje ovire zaradi vida razumel, ne bo tega izkoriščal! Pustimo času čas!

Vztrajno me je osvajal, vedno je poskrbel, da se je nekaj dogajalo. Dobro je poslušal in tudi slišal, kaj sem pripovedovala ter tako poskrbel za presenečenja. Večkrat me je peljal na ples, kar plapolala sva v ritmu glasbe, odlično je plesal. Potem je ugotovil, da rada pojem, a nimam nobenega posluha. Tudi to ugotovitev je uporabil, večkrat mi je zapel kakšno pesem, pel je kot slavček, kar topila sem se od ugodja.

Presenetil me je, da zna kuhati, prati, likati, ima rad čistočo, ne pije, kaditi se bo pa že odvadil. Podoben je bil mojemu očetu. Kdo se ne bi zaljubil v takega fanta? A vroče juhe kljub vsemu ni dobro hitro pojesti, lahko se neprijetno opečeš. Bližalo se je novo leto in nova dilema. S svojo planinsko druščino sem bila že dogovorjena, da bomo novo leto skupaj dočakali v planinski koči na Ledinah, a šla bi brez njega, saj se še premalo poznava, dva meseca. Hotel je, da greva skupaj in pika. Govoril je, da če ne greva skupaj, to pomeni, da imam verjetno drugega. Popustila sem, bilo je enkratno, odlično se je vklopil v družbo. Še vedno čutim njegov strastni polnočni poljub in zimsko idilo, ko smo v sprevodu z baklami obkrožili zasneženo kočo. To je moj Tone, in ta ljubezen traja že 36 let in je srečno premagala velike preizkušnje.

Besedilo: Silva Batič Rožman

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek