V poslovnem svetu se danes menedžerji in direktorji učijo t. i. mehke veščine.
Mehke veščine so širok pojem in med drugim vključujejo osebne značilnosti, ki predstavljajo posameznikovo sposobnost interakcije z drugimi ljudmi v njegovi okolici. To je torej tisto, kar običajno očitamo, da manjka politikom. Čut za sočloveka. Gre torej za neke vrste čustveno inteligenco, ki je potemtakem jasno nasprotje trdim veščinam, tistim, ki jih pridobimo s formalnim izobraževanjem.
Mehke veščine so trendovski termin v poslovnem svetu, saj se je sčasoma ugotovilo, da
prav te veščine menedžerju omogočajo, da podjetju ne vlada s strahom in agresijo, temveč s poslušanjem, komunikacijo in razumevanjem zaposlenih, da ti lahko v podjetju brez težav razvijejo svoj potencial.
Osnova teh mehkih veščin je empatija. Ključni steber čustvene inteligence, ki nam omogoča, da se znamo postaviti v položaj drugega. Ko nam nekdo razlaga svojo zgodbo, se znamo preslikati v njegov položaj in razumeti njegova dejanja, pričakovanja in čustva. Zato empatija ni pomembna le za uspešno delovanje v poslovnem svetu, ampak je še kako pomembna tudi v naših vsakdanjih romantičnih odnosih. Razlika med empatijo v poslu in odnosu je zgolj v tem, da menedžerje danes pošiljajo na intenzivne treninge, kjer se učijo, kako bi empatičen (ironično potem, ko so jim vse odraščanje govorili, da naj potlačijo čustva, da naj bodo pravi moški itd.), teh treningov pa za vse, ki le želijo biti kvaliteten partner v odnosu, ni kaj dosti na voljo.
Empatija ni univerzalna
Predvsem moškim empatija pogosto ni naravno stanje, čeprav to še ne pomeni, da so vse ženske mojstrice empatije. So ljudje, ki so v empatiji sami od sebe vrhunski, večinoma pa predvsem moški delujejo po preveč razumskih in logičnih vzorcih, da bi lahko v ključnih trenutkih preklopili v empatično udejstvovanje. Običajno je scenarij sledeč: ona pride domov, malce razdražena, ker je imela slab dan, in to prek neposrednega tarnanja namigne partnerju. Partner pa, ker iskreno želi pomagati, le da so njegovi možgani zvezani za iskanje hitrih rešitev, nemudoma preklopi v proces reševanja problema, čeprav ona le potrebuje nekoga, ki bi jo poslušal. Ki bi jo razumel. Potrebuje empatijo, ne servis.
Tudi če ste se našli v tem scenariju, vam ni treba skrbeti. Psihologi in terapevti imajo namreč postopke, s katerimi se lahko vsakdo priuči empatije, predvidevajoč seveda, da niste robot ali politik (četudi celo nekateri slednji tu in tam kažejo znake empatije). Potrebni so le trije enostavni koraki: poslušanje, radovednost in čustvena povezava. Poglejmo, kako se to izvede v praski.
Poslušanje
Poslušati, ne samo slišati. Za moške je to bržda najtežji del, zaradi že omenjenega takojšnega preklopa v iskanje rešitev. Moški možgani so naučeni razumskega pristopa k težavam, kar pomeni, da se z minimalno količino informacij in minimalno izgubo časa najde najbolj učinkovita rešitev. Ko tako ona potoži, da jo od celega dneva boli glava, ji on prinese aspirin. Kar seveda ne pomaga, ker ženske ves čas boli glava in edino zdravilo je, da si prečistijo misli – kar pa se lahko zgodi le z dolgotrajnim pogovorom.
Zato je poslušanje prvi in zelo pomemben korak. Pozorno absorbiranje besed, brez prekinjanja, brez vmešavanja z nasveti, če ona za to izrecno ne prosi, in brez preusmerjanja na druge tematike. Za moške to pomeni predvsem to, da si moramo, medtem ko ona govori, v glavi izklopiti interni glas, ki praviloma preglasi njene besede in nam nekje v notranjosti že začne plesti lastne scenarije in izhode.
Kot v poslovnem svetu tudi v odnosu velja, da med poslušanjem interpretiramo slišano, da ohranjamo stik z očmi (beganje s pogledom naokoli, kar za pregovorno vizualno stimulirane moške pomeni, da nas hitro zmoti kakšen dekolte ali športen avtomobil, ki zdrsne mimo), ne obsojamo in pri tem, če je le mogoče, ohranjamo sproščen, odprt položaj telesa. Če imamo prekrižane roke, sedimo na robu stola in tresemo z nogo, kot da nas nasilno tišči na eno od obeh potreb, tistemu, ki naj bi ga poslušali, da občutek neudobja in nezaupanja. Kar 70 % komunikacije med pogovorom je neverbalne – in tega se dobro zavedajo tudi menedžerji.
Postavljanje vprašanj
Postavljanje vprašanj med pogovorom se imenuje aktivno poslušanje. Empatija nas avtomatično vodi k aktivnemu poslušanju. Če se znamo postaviti v čevlje drugega, seveda ne bomo mogli biti ves čas pogovora tiho. A ko spregovorimo, spregovorimo v vprašanjih. Ne ponujamo nasvetov in rešitev, ampak postavljamo vprašanja o slišanem, da tisti, ki govori, lahko sam pri sebi koplje globlje in razkrije več podrobnosti. Da lahko bolj očisti svojo dušo.
Ni treba, da so vprašanja, ki jih postavljamo med pogovorom, kjer druga oseba le potrebuje empatijo, zahtevna in dognana, ker zelo verjetno niste profesionalni psihoterapevt in tudi oseba na drugi strani ne pričakuje analitičnega izvida celostnega psihološkega stanja. Lahko so le enostavni komentarji in površinska vprašanja, ki pogovor peljejo naprej. "Kaj potem?" "Kaj pa si ti rekla?" Ta vprašanja vzpostavijo čustveno povezavo med obema udeleženima v pogovor. Pogovor je posledično bolj odprt, sproščen in tekoč.
V poslu se vprašanja uporabljajo v enak namen. S tem, ko se vzpostavi čustvena povezava, lahko menedžer tudi zelo slabo novico dostavi na veliko mehkejši način.
Ponavljanje tega, kar smo slišali
Ko nam oseba poda celotno zgodbo, čustveno povezavo dokončno utrdimo s tem tretjim, zadnjim in zelo enostavnim korakom – če ste seveda pozorno poslušali, kar je imela povedati. Parafrazirano le ponovimo, kar smo slišali, brez osredotočanja na katerokoli podrobnost in na koncu vprašamo: "In kaj boš naredila zdaj?" S tem pokažemo, da smo poslušali, da smo bili pozorni in vključeni v pogovor od začetka do konca, da pa nas obenem zanima njeno mišljenje in tisto, kar bo sledilo.
Vse skupaj se seveda ob prvem branju zdi umetelno, funkcionalno in naučeno, a ti koraki sčasoma postanejo popolnoma organski, avtomatizirani načini komunikacije. Tako se niste le naučili, kako biti fantastičen, empatičen sogovornik, ampak se bo obenem poglobil in utrdil celoten odnos. Pa še kakšno zanimivo informacijo iz njenega (ali njegovega) življenja boste slišali, ki bi jo običajno vaši možgani preglasili z belim šumom in raznolikimi željami po prekinitvi in iskanju rešitev.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
