Neslutena vaba za moške

Svojo dojenčico sem že zelo zgodaj

začel pripravljati na takšne in drugačne oblike nekoliko nestandardnega življenja. Že po devetih dneh bivanja zunaj materinega telesa je šla prvič na vrtni žur k našim prijateljem - in nobeno prikrito očitanje ali tudi odprto prigovarjanje me ni in ne bi preusmerilo k mnenju, da ji tak­šen začetek, simbolno ali fizično vzeto, ni koristil.

Meni pa seve tudi. S svojo hecno osebno izkaznico, ki bolj spominja na Disneyjevo igrač­ko kot na resnični dokument, je šla prvič onstran državne meje po nekaj mesecih – in med drugim smo se nazaj grede preštulili celo skozi malo­obmejni prehod. Pri štirih mesecih smo se brez posebnih pomislekov podali že v Azijo; in pri dobrih sedmih mesecih je šla prvič na pot čez ocean.

Leteli smo iz Münchna, kjer je bil na tisti pustni torek v eni od pre­­­­polnih bavarskih pivnic guk (kot to svojo majceno hčer kličem pač zavoljo še neartikuliranih zvokov, ki jih oddaja) seveda edini dojenček ali menda sploh otrok. In ko sem ga posadil na mizo, da je objemal tisti veli­­ki litrski vrč piva, je to pri okoliškem plebsu poželo bistveno več veselja in simpatij kot pa kakšnih zmajevanj z glavo – ki jih je človek našega kova in zlasti v naši trenutni koži oziroma položaju sicer včasih tudi deležen.

Kar precej pa so vsaj nekateri ljudje presenečeni, ko se tam dobrikajo otročku in se z njim hecajo, pa me potem vprašajo, ali ga lahko vzamejo v roke – in jim pri tem dejansko brez negodovanja oziroma prav z veseljem ustrežem. Ali, še znatno bolj, če to štruco kakšnemu simpatičnežu, povečini bolj tistim ženskega spola, ki pokaže osnovno zanimanje, kar sam od sebe podam v naročje. V danem primeru je bila to številčna ekipa italijanskih mladenk, verjetno srednješolk, in guk je pač malce krožil in bil deležen enega od zgodnjih temeljev svojega morebitnega bodočega poliglotstva. A to je bila seveda šele medla uvertura v tisto pravo dopustniško dogajanje – in tudi v našo dejansko zgodbo.

V mestecu Boca Chica na južni obali Dominikanske republike je človek v trizvezdičnem hotelu deležen prav solidnih dobrin – med drugim tudi 24 ur delujočega šanka na plaži s pijačami in nočnim roštiljem, all inclusive. Tistih nekaj deset stopnic od hotela do tja, ki jih je bilo treba preho­diti vsakokrat, pa tudi ni bila nikakršna posebna sitnost. Mačo, kakršen sem (še vedno), sem to izvajal kar po modificirani metodi Martina Krpa­na – voziček z dojenčkom in vsemi oprtami sem daleč bolj s ponosom kot mukoma tovoril gor oziroma dol, prikrito (in breznadno) opazujoč kak kos nežnega spola, ki bi eventualno utegnil opazovati mene.

No, saj vemo, da se tja dol, družinski ato (kot se sam nazivam), nisem prišel napihovat ali preizkušat lastno karizmo. Ne tako zelo priča­kovano in predvsem čisto spontano pa sem vendarle začel doživljati nekaj zaobr­njenega glede na tisto zgornjo (lahko tudi karikirano) razočaranost.

Z evolucijsko teorijo

Znane so zgodbice, še to ne, utrinki, o ljudeh, ki so najprej osamljeni, pa si potem kupijo psa in začnejo z njim hoditi na sprehode – in kar na lepem niso več brez družbe. Ne mislim samo zaradi psa, temveč zaradi drugih lastnikov, še preciznejše, zaradi lastnic drugih psov – s katerimi znova in znova “nenačrtno”, “samodejno” zlahka navezujejo stike. Malo manj pogoste in v nekem smislu tudi manj prozorne, lahko pa toliko bolj perfidne, so tiste življenjske pravljice, v katerih poleg lastnika ne nasto­pa več pes, temveč – dojenček.

Osvajanje nasprotnega spola s takšno vabo je jasno da neprimerno bolj učinkovito pri moških kot narobe. Mi smo, izhajajoč globoko iz svoje biti, pač bolj pozorni na nekoliko starejše mladičke (spričo tu nejasne opredeljenosti spola beri preprosteje: mladenke). In to po možnosti same ali vsaj take brez potomstva v bližini. Pri ženskah (če ne pri vseh, pa vsaj pri dovolj velikem deležu teh) pa si moški, ki hodi naokrog z dojenčkom, prejkone pridobiva točke in pozornost.

Mar slišim: “Prazen biolo­gi­­stični stereotip! ”? Stereotip da. Biološko, še natančneje evolucijskopsihološko podprt – tudi prav zares. Le prazen ne. Stereotipi so tu ponavadi zato, ker dejansko držijo. Nji­hov problem je lahko edino ta, da zanje ni racionalnega pojasnila – vendar v našem primeru, kot že nakazano, ta stereotip utemeljuje znan­stvena teorija.

Čisto na kratko: za moškega predstavnika človeške vrste je mlada ženska brez otrok najboljši genetsko evolucijski obet; za žensko pa je relativno vrednejši moški, ki tako jasno kaže, da je zmo­žen skrbi za potomca . .

Tako daleč segajo ti neza­vedni človeški motivi – in tu je osrednja finta –, da na teh naših sprehodih, na cesti, praktično kjerkoli, ženske kar same od sebe pristopajo k takšnemu očetovsko-otro­ške­­mu paru, ga ogovarjajo, med njimi se splete poznanstvo . . in tisti že samo deloma sposobni možakarji iz te naše vzorčne zgodbe si znajo ob novih priložnostih, čez tedne, mesece, ko pač nanese, pridobiti še kakšno dodatno in oprijemljivejšo obliko njihove naklonjenosti. Kdor to počne načrtno, je seveda manipulator in po svoje pravi zahrbtnež.

Kdor na to ni še nikoli pomislil, četudi se mu nenehno dogajajo vsaj nastavki tovrstnih zgodb, je tepec. Normalen in moralen pa je tisti sredinski, kdor ima zadevo teoretsko sicer razčiščeno, dojeto in dorečeno, a se od nje v praksi ustrezno pošteno distancira.

Med eksotičnimi lepoticami

Kar zadeva mene v tej novi vlogi, bi rekel, da stvar drži bolj v tujini kot doma, pa tudi bolj v južnih kot v severnih krajih – oziroma, če želite, bolj v latinskih in zamorskih kot na primer v germanskih ali slovanskih. Tako kot pač približno že nasploh veljajo geografske zakonitosti v zvezi z razporejenostjo vroče ali hladne človeške krvi (tu le za vsak – sicer skrajno malo verjeten ali pomemben – slučaj morebitnega pomisleka omenjam, da smo seveda na terenu metaforike, ne znanosti).

Kot nalašč torej, kajne? Sprehod z gukom v naročju desnice po glavni ulici Boca Chice, to vam je nekaj! Ne le prodajalke v vsaki trgovinici, tudi iz sicer sorazmerno maloštevilnih bifejev, ki gledajo na pločnik, vas bo, gospod mož, ogovorilo kar nekaj prijetnih črnih dam in marsikatera bo prišla zraven, pokramljala z dojenčkom in o njem – La niŔa? Che linda! – ga pobožala, se mu smehljala in ga, v mojem primeru vsaj, kot ste si lahko že mislili, tudi hitro dobila v naročje.

Pa kaj potem, če morebiti spada med tiste, ki uživajo (oziroma naj bi se načeloma vsaj delale, da) za denar; ne bomo vendar izvajali diskriminacije na podlagi človekovega poklica, pa saj navsezadnje je ta, takole, nekolikanj filozofsko vzeto, tudi čisto dobrohoten in v nekem smislu pošten in po svoje celo plemenit.

A pustimo tovrstno prijazne ženske za kdaj drugič. Njih si navsezadnje prav zlahka pridobiš tudi brez dojenčkove pomoči . .

Še o nečem sem premišljeval tam na Karibih, nanašajoč se na potrebe svojega trenutnega in morebitnega bodočega rosno mladega potomstva. Tu na Vrabčah, v naši primorski vasici, bi lahko kdaj, ko bi nemara nasto­pila tovrstna nuja, zaposlili polivalentno gospodinjsko pomočnico.

Ta bi čuvala otroke in kaj postorila po hiši; zadaj bi imela svoje stanovanjce s posebnim ločenim vhodom, bivala in prehranjevala bi se pri nas – in stroški za tako 24 ur navzočo silo bi bili lahko precej ugodni, seveda pod pogojem, da bi jo pred tem uvozili iz kakšne take oziroma še revnejše dežele. Vrabeljci in širna okolica bi bili navdušeni; celo iz osrednje Slovenije s prestolnico ne bi bili redki radovedneži, ki bi se ustavili pri nas . .

In prej ali slej bi se po pričakovanju zgodilo, da bi se taka prijetna temnopolta gazela h komu odselila in si omislila nov dom. Nič narobe, še pomagal bi ji pri tem. Potem pa spet po novo kam drugam. In spet in spet. Vseskozi brez izkoriščanja, ne z ene ne z druge strani; svobodna in ves čas odprta situacija win-win, se pravi v korist vseh udeležencev (ne pa tudi v veselje zunanjih nevoščljivcev in zagamancev, si kar predstav­ljam). Za zdaj se v tej smeri še nisem začel resno odločati, čeprav sem se ­­­z neko privlačno hotelsko barmanko, jaz v rožicah, ona prijazna in kakor da za stvar, pogovarjal tudi o tem; nekoč pa morda le tudi čisto zares . .

Pa končajmo tole sanjarjenje. V Sloveniji smo spet. Svizec (žena in mati) je šel v kino in guk me gnjavi znaten del tegale poglavja. Dere se, futram ga, ne pojé, pojim ga, noče piti, spat ga dajem, se zbuja - edi­nole na mojih kolenih, skupaj s psom (= prenosnim računalnikom; vsem ljubim ljudem in pomembnejšim stvarem, kot ste morali opaziti, pač podeljujem posebna lastna imena), se umiri in zadre­ma. Neudobno za oba … Še srečen naj bom, bo kdo rekel, da sem si v takih razmerah sploh lahko privoščil kakršnokoli pisanje. A saj pravim – dojenček gor ali dol, vse se da … Ob nekaterih priložnostih z njim celo še bolje kot sam.

Artur Štern

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord