Je prijateljstvo po ločitvi in razhodu ljubezenske zveze možno? Je priporočljivo? In zakaj bi zdaj sploh bila prijatelja, če nista zmogla biti partnerja?
Večina se strinja, da je prijateljstvo možno, sicer ob predpogoju, da sta razčistila, kar se je nabralo nesnage v samem partnerskem odnosu. In seveda, da je priporočljivo, da bivša partnerja ostaneta prijatelja, če imata še majhne otroke, ki ju oba še kako potrebujeta.
Se dokaj strinjam z njihovim mnenjem. Imam pa nekaj zadržkov oziroma pomislekov, o katerih bi danes nekaj več napisala. Ker je mnogo parov, ki so se razšli. Ločili. Verjetno ima vsakdo od nas kakšno takšno izkušnjo. In vsak je na lasten način opredelil odnos do bivšega ali bivše. Kaj ste vi naredili?
Težko je oblikovati prijateljski odnos v pravem pomenu besede 'prijateljstvo'. Kaj to pravzaprav pomeni?
Za moje pojmovanje je prijateljstvo ena taka izjemno dragocena struktura odnosov in prijateljske ljubezni in navezanosti, v katero vstopamo svojevoljno, in takšen odnos negujemo, se trudimo okoli njega, nam je mar za prijatelja ali prijateljico. Vzamemo si čas, da se dobimo z njo ali njim na kavi, večerji, da gremo na kakšen izlet, vse ji ali njemu zaupamo, pogosto tudi najbolj skrite misli, želje ali ideje. Ker vemo, da nas pravi prijatelj ne bo zasmehoval, obsojal ali zaničeval. In mi v enaki meri tudi njega poslušamo, debatiramo, izmenjujemo energijo, čas, pripadnost, tudi zvestobo.
A ste opazili, da je zgornji opis zelo podoben ljubezenskemu? Pa seveda ni. To je pravi prijateljski odnos, no, vsaj takšen, kot ga sama pojmujem. Ker vem, koliko sama vlagam v svoje odnose s prijatelji in prijateljicami. Mi je mar za njih, z njimi se veselim, žalostim, trosim kak nasvet, če me povprašajo in pač sem – prijateljica.
Vse to pa je zelo težko oblikovati z nekom, ki smo ga ljubili, živeli z njim in neki del svojega življenja posvetili skupnosti dveh različnih oseb. Ko je zaljubljenost izpuhtela, ko je par pristal v rutini in samoumevnosti skupnega bivanja in ko nista negovala partnerskega odnosa kot to, kar naprej prigovarjam, so se zgodili odtujenost, nesporazumi, prerekanja, napadi, žalitve in nespoštovanja. In par se zaradi vsega tega razide. Torej, zakaj bi zdaj bila prijatelja, če nista zmogla biti partnerja? Ker v obeh primerih je treba biti ljubeč, pozoren, spoštljiv, vlagati energijo, čas, misli, le da v partnerskem odnosu so zraven še ljubezenska čustva. Uh, ko tole pišem in razmišljam o tej kolobociji, ugotavljam, kako komplicirana bitja smo ljudje.
Če ima par otroke, je seveda odlično in o tem kar naprej predavam in prosim bivše partnerje, da kljub ločitvi ostanejo v dobrih stikih, saj bosta starša tem otrokom vse življenje, in ne samo v tistih letih, ko so na primer bili skupaj. Po ločitvi in razhodu je torej priporočljivo, da starša še naprej negujeta zdrav starševski, torej vzgojni model, da se skupno odločata o pomembnih vzgojnih ukrepih ter da še vedno oblikujeta tako imenovano zavezništvo med staršema. Ali je to prijateljstvo, težko sodim. Sicer je super, če sta skladna zakonca ali partnerja tudi prijatelja. A mislim, da to ne drži v številnih zvezah. In od tod tudi izhaja moj pomislek, ali je možno biti prijatelj z bivšo ali bivšim tudi po razhodu.
Verjamem, da so tisti ljudje, ki so res v veliki meri razčistili z jezo in žalostjo, pa tudi z očitki in zamerami, ki so si jih nabrali skozi trajanje zveze, zmožni oblikovati novo in zdravo prijateljsko vez. A žal jih je po mojem mnenju zelo malo. Ker če bi bilo vse okej, bi bili še skupaj. Kot par.
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa, foto: Profimedia.si
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite 031 666 168.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
