Sicer verjetno bolj poznate besedo avtodestrukcija, tokrat pa več o tem, kako se mi vsi po malem uničujemo tako ali drugače. To je takrat, ko sami sebe uničujemo oziroma ogrožamo, lahko tudi v taki meri, da je na kocki naše lastno življenje. In to delamo običajno namerno in še uživamo ob tem, večinoma v neki od vrst odvisnosti, iz katerih težko zlezemo.
Najbolj razširjena oblika samodestrukcije je zagotovo zloraba alkohola. Pomeni, da človek, ki je alkoholik, dela samomor na dolgi rok. Je odvisen od substance, ki je dosegljiva tako rekoč na vsakih nekaj metrih.
Z alkoholom slavimo vse pomembne dogodke, kar ni nič narobe. Je pa grozljivo, ko je spoštljiva uporaba zdravic in zgolj priložnostih nazdravljanj najbolj razširjena oblika spremeni v redno konzumacijo. Ker človek lahko hitro zdrsne v odvisnost. Vem, kaj dela alkoholizem in kako spremeni ljubega človeka v nekakšno pošast.
Odvisnost je pekel. In to od bilo česa. Samomor na daljši rok delamo tudi z zlorabo trdih drog, ki so za zdravo pamet in čustvovanje demon, ki iz človeka naredi neko drugo osebo. Težko se je prebiti iz peklenskih krogov droge, ki zasvaja um, telo in duha, zato vsakemu od vas, ki ste uspeli, globok poklon in spoštovanje.
Samodestrukcija se seveda izvaja tudi skozi druge oblike delovanja in lastnih odločitev, ki kot talca vzamejo vaše lastno telo. Ker mogoče pa kdaj kakšen podvig, ki se mu sicer vsi čudimo, spodleti in imamo žrtev na straneh črne kronike. Mislim na tiste adrenalinske športe ali podvige, ki terjajo od posameznika veliko telesne in umske pripravljenosti in kondicije, dokazujejo se na robu moči in so seveda polni adrenalina, ko hočejo in od svojega organizma zahtevajo maksimalni vložek v nekaj, česar povprečni ljudje ne zmoremo.
Sama to razumem in spoštujem, ker so takšni posamezniki pripravljeni vložiti v svojo natreniranost mnoge ure in ure treningov, umskih vizualizacij, bolečih mišic in tudi grdih poškodb, če se realizacija ne izide kot je bilo načrtovano. Govorim o športih in dejavnostih, kjer na videz slavimo moč telesa in duha.
Tako opremljene ljudi, ki dosegajo nore uspehe tudi v svetovnem merilu v različnih tveganih športnih panogah, pa tudi pri alpinizmu in plezanju kujemo v zvezde, saj premikajo meje telesnih zmožnosti. To je sicer vse res in sama zelo občudujem in spoštujem takšne individualiste. Pa vendar!
Ne morem si pomagati, da ob takšnih izzivih narave in lastnega organizma ne pomislim, da so to vendarle ljudje, ki mogoče zdaj dokazujejo sebi še zadnjič, da zmorejo premagati lastnega sebe. Ki jih bo le malenkostna napaka ali slaba presoja odpihnila v večnost onstranstva. Zato tudi pravim, da je to avtodestrukcija skozi adrenalinske športe.
Saj veste, človek lahko postane odvisen tudi od adrenalina. Kot še od marsičesa drugega, kar mu tudi škodi in se na dolgi rok konča s boleznimi in lastno likvidacijo, četudi ni namerna. Kajti če boste koga iz zgoraj naštetih skupin samodestruktivnih aktivnosti povprašali, ali se zaveda, da samega sebe peha v morebitni prezgodnji grob, bo seveda odkimal in zatrdil, da je z njim vse v redu in da dobro ve, kaj dela in da ni odvisen od ničesar.
Zanikanje je pogosta obrambna tehnika, ki nas slepi, ko nočemo videti realne slike. Včasih nam pomaga, da veliko stisko ali izgubo potisnemo za daljše časovno obdobje in si s tem olajšamo prehod bolečine in žalosti. A zanikanje je lahko usodno ob adrenalinski odvisnosti. Zato se prosim imejte radi in svoje podvige delajte vseeno z rahlim vklopom samoohranitvenega nagona. Hah, vem pa, da me bo pravi navdušenec preslišal.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.