Stockholmski sindrom - ko se talec naveže na svojega ugrabitelja

A navaden rop, s katerim si je večkratni mladostniški prestopnik in zaporniški povratnik zaželel takratne tri milijone švedskih kron, je prerasel v pravo dramo s talci. Ugrabitelj je poleg denarja zahteval še neprebojni jopič, dve pištoli, hiter avtomobil in pomoč svojega prijatelja Clarka Olofssona. Ko je Olssonu prišel pomagat prijatelj, sta v trezor zaprla štiri mlade bančne uslužbence. Talci so bili lačni in žejni ter ves čas v smrtni nevarnosti, švedska javnost in policija sta bila na nogah. A vendar so se talci vseeno čustveno navezali na svoja ugrabitelja in se upirali policiji. Tovrstno vedenje so pozneje ravno po tem dogodku poimenovali stockholmski sindrom.

Stockholmski sindrom je psihološki fenomen, ko talec do svojega ugrabitelja razvije empatijo in simpatijo in ima o njem tudi pozitivno mnenje ter ga brani pred vsemi kritikami. FBI je naredil raziskavo, da kar 27 odstotkov talcev razvije ta sindrom.

Jan in Clark sta tri ženske in enega moškega zadrževala 131 ur, od 23. do 28. avgusta. Na talce sta nalepila dinamit in jih zaprla v trezor. 28. avgusta je talce rešila švedska specialna policija, ki je v banko vrgla dimne bombe. Odgovorni so pač tvegali, da ugrabitelja ubijeta vse ali pa se predata. Iz banke jih je prišlo vseh šest skupaj. Med zajetjem so se žrtve čustveno navezale na svoje ugrabitelje in tudi po osvoboditvi niso želele sodelovati in pomagati oblastem ter policiji. Ena od talk se je pozneje celo spoprijateljila z enim od ugrabiteljev.

A stockholmska ugrabitelja sta bila zares predrzna. Poklical ju je sam takratni predsednik švedske vlade Olaf Palme in medtem ko se je ena od talk pogovarjala z njim, je Olofsson v ozadju žvižgal pesem Killing me softly. Naslednji dan je Palme spet poklical, tokrat ga je močno oštela talka Kristin, ki mu je zabrusila, da je zelo nezadovoljna z njegovim obnašanjem, in ga prosila naj jih že vendar skupaj z ugrabiteljema pusti na prostost.

Oba predrzna kriminalca sta bila pozneje obtožena ugrabitve in ropa, a se je Olofsson zagovarjal, da sam ni bil udeležen, in da je le poskušal rešiti talce in umiriti situacijo. Na koncu je bil res oproščen vseh obsodb. Olofsson je tudi pozneje storil več kriminalnih dejanj in ropov.

Bil je obsojen na 10 let zapora in od takrat ni več naredil kriminalnega dejanja. Močno se je spoprijateljil z družino talke Kristin Ehnmark in se še danes večkrat obiščejo. V zaporu je dobil na tisoče pisem, polnih občudovanj in tudi snubitev.

Talci so še dolgo po dogodku trdili, da so se bolj bali policistov kot ugrabiteljev.

Besedno zvezo stockholmski sindrom je določil kriminalist Nils Bejerot, potem ko ga je prvič uporabil med poročili. Prvi ga je definiral psihiater Frank Ochberg, ki je sodeloval tudi v akciji reševanje talcev. Njegova definicija je: stockholmski sindrom je identifikacija z agresorjem. Je psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja.

Kaj pravijo strokovnjaki?

Klinični psiholog, dr. Joseph M. Carver, pravi, da ljudje velikokrat s svojimi ravnanji in čustvi presenetijo tudi sami sebe. Tisti z depresijo kar osupnejo, ko se spomnijo, da so razmišljali o samomoru, celo psihiatrični bolniki ne morejo verjeti, kaj so počeli v svojih 'norih' fazah.

Stockholmski sindrom je podoben pojavu, ko partner izstopi iz nasilnega odnosa, ve, da je drugi partner z njim ravnal grdo, a še vedno trdi, da ga ljubi, pravi dr. Carver.

Ko so talce rešili, so ti razvili šokantno obnašanje, kot da jih rešitelji izkoriščajo in mučijo in da so se pet dni bali za svoja življenja. Tudi v vseh intervjujih je bilo jasno, da podpirajo svoja ugrabitelja in da so se bali oseb, ki so jih je prišle rešit. Talci so zares mislili, da sta jih ugrabitelja varovala pred policijo. "Jasno je bilo, da so se talci čustveno zelo navezali na svoja ugrabitelja. Ena od talk se je pozneje spoprijateljila z ugrabiteljem, druga je ustanovila sklad za pomoč kriminalcema v zaporu. Vse se je obrnilo povsem v drugo smer, kot bi človek pričakoval," še dodaja dr. Carver.

A policija zdaj že dobro pozna ta sindrom in ga ob nasilnih ugrabitvah celo spodbuja, saj ima žrtev več možnosti preživetja, če se z ugrabiteljem navežeta drug na drugega.

A stockholmski sindrom lahko najdemo tudi v družinah, romantičnih in medosebnih odnosih. Izkoriščevalec je lahko kdorkoli, mož ali žena, fant ali dekle, mama ali oče ...Tudi v takih nasilnih odnosih velikokrat žrtev brani svojega izkoriščevalca.

Še nekaj nenavadnih sindromov

Lima sindrom

Nasprotno od stockholmskega sindroma je sindrom lima. To je, ko se ugrabitelj naveže na svoje talce. Poimenovan je po dogodku, ki se je zgodil na japonskem veleposlaništvu v Limi, in so vojaški uporniki ugrabili več sto ljudi, ki so bili na uradni zabavi. Po nekaj urah so ugrabitelji na prostost spustili večino talcev, tudi tistih najbolj pomembnih, saj so jim preveč prirasli k srcu, da bi jih zadrževali.

Jeruzalemski sindrom

Nekatere ob obiskih svetih krajev prevzame tako močno versko doživetje, da se psihično zlomijo ter izgubijo stik z realnostjo in s samim seboj. Eni prevzamejo identitete svetopisemskih osebnosti, drugi verjamejo, da so božji glasniki, denimo utelešenje Jezusa ob drugem prihodu na Zemljo. Vsako leto v jeruzalemski bolnišnici Kfar Shaul hospitalizirajo od 50 do 100 turistov, a to so le najhujši primeri.

Jeruzalemski sindrom je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja identificiral direktor psihiatrične bolnišnice Kfar Shaul, dr. Jair Bar El. Med letoma 1979 in 1993 je preučeval približno 470 pacientov in ugotovil, da so najpogostejši simptomi: duševna stiska, potreba po zapustitvi skupine in tavanju po Jeruzalemu na svojo lastno pest, obsedenost s čistočo, nošenje ogrinjal iz rjuh, prepevanje ali kričanje verzov iz Svetega pisma, zadrževanje na svetih krajih ter javno pridiganje. Največ žrtev jeruzalemskega sindroma je Američanov.

Stendhalov sindrom

Stendhalov sindrom ali firenški sindrom je psihosomatska bolezen, ki povzroči hitro bitje srca, halucinacije, pretirano vznemirjenost, ko človek vidi nekatera umetniška dela v živo ali ko je pred njim preveč umetnin, o katerih je bolnik do tega trenutka le bral in poslušal. Izraz se uporablja tudi, ko je človek preveč prev­zet od naravnih in drugih lepot.

Bolezen je poimenovana po francoskem pisatelju iz 19. stoletja Stendhalu, ki je podobno izkušnjo vznemirjenosti nad lepotami Firenc opisal v knjigi Neapelj in Firence: Potovanje od Milana do Reggia.

Ko je obiskal baziliko Santa Croce, kjer so pokopani Machiavelli, Michelangelo in Galilejo, je prvič zagledal Giottovo fresko, ki ga je tako prevzela, da ni mogel več kontrolirati svojih čustev. Napisal je, da je bil v ekstazi že ob misli, da je v Firencah tik ob grobovih velikanov zgodovine.

Pariški sindrom

Pariški sindrom navadno doleti japonske turiste, ko obiščejo slavni Pariz. Od vse sreče, da so v Parizu, jih tako prevzamejo čustva, da začnejo halucinirati, izgubljati zavest, postane jim slabo ... Sindrom doleti kakšnih 20 japonskih turistov na leto.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord