Tematike, o katerih zelo radi govorimo, a v resnici nikogar ne zanimajo

8. 5. 2018 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Tematike, o katerih zelo radi govorimo, a v resnici nikogar ne zanimajo (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Poslušanje je lahko zelo zabavna izkušnja, sploh če imamo na drugi strani zanimivega sogovornika.

Pozneje v življenju se večino novih stvari vendarle najlažje naučimo tako, da nam jih nekdo pove, kar posledično pomeni, da je smiselno biti kar čim boljši poslušalec, ker sicer lahko tavamo po svetu v prepričanju, da je Zemlja ploščata in da Michael Jackson še vedno snema albume.

Ob tem je treba upoštevati tudi mantre številnih ezoteričnih zgodb, ki nas učijo, da so vsi ljudje izjemni in edinstveni, v sebi pa nosijo unikatne in navdušujoče zgodbe. Samo prisluhniti jim moramo in naše življenje je v trenutku bogatejše. A če smo za trenutek iskreni, se bomo verjetno strinjali, da lahko vsi kolektivno nehamo drugim ljudem razlagati naslednje stvari, o katerih sami sicer nadvse radi govorimo, ampak kaj, ko resnično nikogar ne zanimajo.

O čem smo sanjali

Včasih nas doletijo resnično dramatične sanje, ki nas tako pretresejo – pozitivno ali negativno – da se zjutraj počutimo kot, da se nam je stresel cel svet. Ne vemo, ali naj se zapodimo nazaj med rjuhe in poskusimo do-sanjati to nenavadno zgodbo ali pa vse skupaj napišemo v beležko, preden pozabimo, da bomo lahko kasneje interpretacije iskali na spletu ali pri profesionalnih virih za analizo sanj (beri: v Sanjski knjigi, ki leži zaprašena na neki polici). Cel dan mislimo na to, kaj bi lahko simboli in dejanja v sanjah pomenili, kaj nam sporočajo, na kaj se nanašajo. Ker te sanje niso bile kot vsake druge sanje in so zato še toliko bolj pomembne!

Ampak niso. Še najmanj pa za nekoga, ki jih ni dejansko sanjal. Prepad med tem, kako fascinantne so sanje za tistega, ki jih je sanjal, in tistega, ki jih ni, je gigantski. Komunikacijski šum se pojavi v samih čustvih, ki jih sanje pustijo tistemu, ki jih je sanjal. Ker potem, ko razlagamo svoje sanje naprej, želimo, da bi sogovornik bil ravno tako ganjen, ravno tako čustveno vpet in bi se ravno tako spraševal, kaj te sanje pomenijo. A stanje na drugi strani ni v korist tistemu, ki govori o svojih sanjah. Tisti, ki sanj niso sanjali, ampak o njih le poslušajo, jih preprosto ne morejo interpretirati drugače kot absolutno nakladanje. Zgodba je malenkostno drugačna, če so vaše sanje vsebovale goloto in seks. Takrat tej temi lahko posvetimo dve do tri minute svojega časa.

O dosežkih v srednji šoli

V srednji šoli smo vsi imeli kakšen trenutek, ko smo se za trenutek dvignili nad povprečje kolektivnega utapljanja v najstniški agoniji in se nam je to zdel nadvse pomemben segment odraščanja. Morda ste zmagali na kakšnem občinskem tekmovanju v matematiki, s čimer ste si pridobili eno zlato odlikovanje in nič novih spolnih partnerjev. Morda ste svoj gnev usmerjali v športne aktivnosti in ste zmagali na nekem športnem dogodku, ki so ga nadzorovali profesorji telesne vzgoje, ki so dan prej potegnili najkrajše slamice. Ali pa ste imeli bend. V vsakem razredu je bil vedno nekdo, ki je imel glasbeni bend, in to z veseljem omeni tudi četrt stoletja pozneje.
Veste, kaj je v resnici najbolj dolgočasna stvar na svetu? Ideja benda. Ker to, kar je bilo v srednji šoli, so bile ideje benda. Tudi Siddharta je bila v času njihovega boja z aknami le ideja benda, ki se je pozneje razvila v dejanski glasbeni fenomen, a po pravici povedano, tudi Siddharte ne bi prav dolgo poslušali o njihovih izkušnjah v času srednje šole. Če pa ste bili v bendu, ki je bil bend samo do prvega nacionalnega preverjanja znanja, potem to res nikogar ne zanima. Resda zelo emocionalen segment vašega odraščanja, ki ga drugi ljudje, ki niso bili tam z vami, ne morejo podoživeti, zato si je pametno zapomniti le eno pravilo: vsaka debata o glasbi, ki ni debata o dejanskem poslušanju glasbe, je precej prazna in nezanimiva. Podobno kot debate o arhaičnih dosežkih iz časa šolanja.

O tem, kako pijani ste bili prejšnji vikend (ali kadarkoli)

Po fantastično prekrokani noči se številnim zazdi, da so na neki namišljeni zgodovinski lestvici pijanosti verjetno presegli vse dosedanje rekorde in morajo zato ta svoj dosežek nujno deliti z drugimi. Ko popijete več, kot ste popili kadarkoli prej, se vam to verjetno zdi vsaj tako impresivno, kot če bi bili resnično vešči v kakšnem težkem športu. To pa se potem zdi vredno deliti z drugimi.
Pri tej tematiki obstaja možnost kvalitetnega pogovora, ker pijani ljudje običajno počnejo precej smešne stvari. Številne vaše kakovostne zgodbe se verjetno začnejo z opisovanjem, kako je nekdo stavil, da ne morete popiti toliko viskija, kolikor ga gre v skledo za solato, in končajo s kaznijo za kršenje javnega reda in miru. A problem pijanskih zgodb je, da se pripovedovalec običajno ne more spomniti tistih res zanimivih delov, ampak se celotna pripoved vrti le okoli količine popitega alkohola, vse ostalo pa je zgolj kup nepovezanih podatkov, ki so morda del pretekle noči, morda pa le del filma, ki so ga gledali nekaj ur pred pitjem.

Poleg tega pa je pripovedovanje o prekrokani noči nekomu, ki ga niti niste povabili, da se vam pri pitju pridruži, kar malce neuvidevno, če ne celo nesramno.

O otrocih

Otrok je bogastvo. Otrok je čudež. Otrok je nebeško darilo, ki tako zasuka silnice naših življenj, da moramo potem vsak trenutek z njim deliti tudi s svetom. Včasih na kavi s prijatelji, včasih s sodelavci, v zadnjih letih pa obvezno še na vseh družbenih omrežjih. Kar se vsem, ki dejansko imajo otroke, zdi popolnoma logično, saj (po pričevanjih) prihod otroka ponudi drugačno perspektivno na življenje, ko starša potem vsako dejanje iz preteklosti, slabo ali dobro, razumeta kot fascinanten splet okoliščin, ki je vodil do te magične perfekcije, ki jo zdaj crkljata v naročju.
Anekdote, ki vključujejo tuje otroke, so lahko nadvse simpatične in zabavne, ker otroci pač pogosto počnejo simpatične in zabavne stvari. Težava je, da ljudje, ki imajo otroke, običajno ne znajo ločiti med fascinantnim in dolgočasnim dogodkom, ki vključuje njihove potomce. Izgubijo perspektivo, pozabijo, da je obstajalo življenje, preden so imeli otroke, in posledično niso več sposobni sortirati banalnih od resnično zanimivih in pomembnih trenutkov. Recimo hiter test – kaj od naštetega ni ključno omeniti v pogovorih z drugimi ljudmi: prvi obrati, prvo kotaljenje, prvi koraki, prvi zvoki, prva beseda, potencial vašega otroka, barva in količina vsebine plenic, nesmiselnost življenja brez otrok?

Za nekoga, ki nima otrok, je edini pravilni odgovor 'vse od naštetega'. Ker sogovornik, sploh če nima otrok, tako ali tako ne bo znal podanih informacij umestiti na pravilna mesta znotraj spektra navdušenja, da bi se lahko z zadostno intenzivnostjo odzval na nekaj, kar je za starša morda izredno pomemben trenutek. To pa potem lahko hitro izpade kot žaljivo, kajne?

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"