To vse je odkrila o svojih otrocih, ko jim je omejila čas pred ekrani

To vse je odkrila o svojih otrocih, ko jim je omejila čas pred ekrani (foto: Profimedia) Profimedia
23. 8. 2021

Zakaj še vedno svojim otrokom omejujem čas pred ekrani, kljub temu da sledi kričanje in jok?

"Zakaj ima moj otrok tako malo potrpljenja? Zakaj je po nočnem spancu še vedno zelo utrujen in nemotiviran? Zakaj se vede tako agresivno?

Vzrok za vse to je lahko preveč časa pred ekrani. 

Zdi se mi, da otrok nisem nikoli preveč razvajala z elektronskimi napravami, pa ima vseeno vsak od njih svoj telefon, skupno tablico, v dnevni sobi pa imamo tako veliko televizijo, da lahko opaziš vsako podrobnost. Medtem ko so odraščali, se je marsikaj spremenilo: zasloni so postajali manjši, interektivnejši, dogajanje na televiziji še bolj hitro in vabljivo ... Sedaj lahko v sekundi preklopiš z Netflixa na drug film, ali pustiš, da deli nadaljevanke sami tečejo dalje. 

Elektronske naprave slabo vplivajo ne le na zdrave otroke, ampak poslabšujejo tudi vedenje otrok z raznimi motnjami, kot je avtizem in ADHD. Poleg tega so ekrani postali orožje staršev, s katerim motivirajo svoje otroke: Hitro pospravi, potem pa lahko gledaš televizijo. 

Ko sem opazila, da so stvari zares šle predaleč, sva se z možem odločila, da za nekaj časa popolnoma prepoveva uporabo elektronskih naprav. 

Prvi dan brez ekranov je bil grozen. 

Televizija je bila orodje, s katerim sva z možem med vikendom lahko spala do sedmih (otroci so pokonci ob šestih). Zaradi telefonov sem čez dan lahko kaj postorila, ne da bi me kdo pri tem motil (prala, pospravljala, kuhala). Z elektronskimi napravami sem večkrat motivirala otroke, da opravijo svoje zadolžitve. Popolnoma brez ekranov se je zdelo, da je vse to izginilo. 

A po prvem vikendu je šlo lažje. Otroci so imeli manj izpadov in niso se več toliko pričkali med seboj. Seveda bi mi bil marsikateri prepir prihranjen, če bi jim dovolila gledati televizijo, saj so brez nje potrebovali drug vir pozornosti in hormonov sreče. Zato so se kregali med seboj, z mano in njihovim očetom. Prepoved je bolj prizadela hčer kot sina, kar je logično, saj trpi za anksioznostjo. 

Terapevt, ki ga obiskuje hči, je le potrdil, kar se mi je dozdevalo: zaradi ekranov se v otrocih (in vseh nas) sprošča dopamin (eden od hormonov sreče), zato so ga primorani nadomestiti, kadar so jim elektronske naprave odvzete. Občutek je izjemen, zato ga hočejo podoživeti vedno znova. 

Po nekaj tednih popolnoma brez ekranov, sva otrokoma spet dovolila gledati televizijo. Na začetku nam je šlo precej dobro. 

Potem pa sva s časom dopuščala vedno več časa pred ekranom, ker je tako lažje in bolj praktično, če želiš kaj narediti po hiši. Spet smo prišli do točke, ko je televizija obvezen del dneva. Neverjetno je, kako hitro se to lahko zgodi - otroški možgani so občutljiva stvar. 

Zakaj se starši sploh zanašamo na ekrane?

Nekateri enostavno nimajo časa ali denarja, da bi otroku omogočili drugačno varstvo. Poleg tega je tako privlačno in lahko, saj televizija pomiri spore in umiri situacijo, medtem ko starši lahko poskrbijo za druge stvari. 

Če sem iskrena do sebe, sem se tudi jaz prevečkrat zanašala na elektronske naprave. Res da je bilo nekaj dni, po prepovedi uporabe naprav, izjemno napornih in groznih, ampak nisem postala mama, da bom ubrala najlažjo pot pri vzgoji.

Težko je, ampak mar ni (vsaj na začetku) težko vse, za kar se trudimo?"

JONI EDELMAN, RN