Ste vedeli, da pretirano posvečanje pametnim telefonom ni le nevarno za vaše življenje, ampak obenem tudi uničuje vaše razmerje?
Nedavno tega so nam predvajali oglasno sporočilo, v katerem so nazorno pokazali, kaj vse se lahko zgodi v eni sami sekundi, ko se z avtomobilom vozimo 60 kilometrov na uro. Ena sekunda, ta zanemarljiva merska enota za čas, ki se nam zdi kot nedoločljiv trenutek, je v resnici dovolj, da v času nepazljivosti zapeljemo na sosednji vozni pas – ne popolnoma, ampak ravno dovolj, da se zaletimo v nasproti vozeče vozilo. In morda ne preživimo. Morda pa imamo srečo.
Kot jo je marca letos imela neka gospodična s Floride, ki je bila med sprehajanjem tako osredotočena na pisanje sporočila na svojem prečudovitem telefonu, da pri prečkanju železniških tirov ni opazila prihajajočega vlaka. Vlaka! Ne kolesarja ali pa kakšnega električnega kavalirja, ki se tiho prevaža po ljubljanskih ulicah – ni opazila več ton težke drveče jeklene konstrukcije. Vlak jo je k sreči samo oplazil, tako da je preživela, verjamemo pa, da na svojem telefonu pozneje ni našla ustreznega smeška, s katerim bi lahko dovolj nazorno opisala čustva ob takšnem pripetljaju.
Zombiji digitalne dobe
A zakaj vam ponovno trobimo o tem, kako nevarno je, če uporabljamo telefon med vožnjo ali pa, očitno, ko prečkamo železniške tire?
To je vendarle zgodba, ki nam jo v ušesih odmeva, že odkar so telefoni izgubili kabel in se jih je lahko odneslo dlje kot pet metrov od hiše. O tem zdaj govorimo ponovno zato, ker se je izkazalo, da pretirana uporaba pametnih telefonov ni nevarna le za vaše življenje – ne samo zato, ker jih še vedno brezvestno uporabljamo med vožnjo, ampak tudi zato, ker zdaj večino časa hodimo z glavo, sklonjeno nad majhen zaslon telefona, in po svetu tavamo kot odvisniški zombiji, odtujeni od okolice in vsega, kar se dogaja okoli nas – ampak uničuje tudi vaše razmerje.
Če ne verjamete nam, verjemite analitikom univerze Baylor in vzemite njihove besede na znanje, preden se znajdete v strašljivih, a tako zelo modernih ljubezenskih težavah, za katere tokrat ne bodo krivi bivša punca, spogledljiv sodelavec ali nadležna tašča, temveč tisti mali aparat v vašem žepu, ki ne ve, kdaj mora biti tiho.
Bržda smo že prav vsi doživeli tisti neprijetni trenutek, ko sedimo z nekom za mizo v lokalu in ta oseba med tem, ko ravno razlagamo neko nam zelo pomembno zgodbo, surovo prekine naš tok misli, pograbi svoj telefon in se javi na klic ali pa odzove na neki drugi piskajoči zvok, ki svojemu lastniku oznanja, da zamuja nekaj izredno pomembnega in nadvse urgentnega – verjetno fotografije mačk ali obnovljeni status na Facebooku sestrične v 15. kolenu. Kar se zdi popolnoma neškodljiva gesta, pa v ozadju skriva veliko bolj dramatične posledice.
Namreč, vsakič, ko dovolimo, da nas telefon zmoti z opozorilom na še eno trivialnost, nasilno prekine odnos in komunikacijo, ki jo imamo v tistem trenutku z osebo, s katero smo bodisi na kavi bodisi doma na kavču pred televizijo. Če se to dogaja prepogosto, lahko, sodeč po študiji s prej omenjene univerze, dolgoročno vpliva na komunikacijo v odnosu, na način, da ta oslabi ali pa se omeji le na nepomembne reči, do točke, ko se partnerja ne znata pogovarjati več o ničemer drugem, kot o tem, kaj je kdo prebral na spletu.
Ker le kdo želi načenjati resne pogovore o prihodnosti, o osebnih težavah, o upih in sanjah, če pa je lahko ta pogovor enostavno prekinjen s prvim piskom telefona, kar da drugemu nemudoma občutek, da je necenjen in predvsem nepomemben.
Klic depresije
Kdaj smo pozabili, da preusmerjanje pozornosti med komunikacijo ni spoštljivo in je za sogovornika celo žaljivo? Kdaj je postalo sprejemljivo, da sediš na kavi s prijateljem ali partnerico in po več minut v tišini čakaš, da on ali ona odgovorita na sporočilo, prebereta neko obvestilo ali preverita elektronsko pošto?
Težava je verjetno v tem, da se pri neprestani uporabi telefona sploh ne zavedamo, da s takšnimi prekinitvami komunikacije povzročamo nelagodje.
Še več – ko se pametni telefon zasidra v jedro razmerja in postane redni motilec vsakdanje komunikacije, ne samo enega, ampak po študiji sodeč celo oba partnerja, lahko vodi celo do depresije. Zakaj? Ker tovrstne prekinitve v romantičnem odnosu drastično znižujejo povezanost med partnerjema, negativno vplivajo na to, kako se počutimo, obenem pa pri enemu ali obeh razvijajo občutke ljubosumja in jeze, ker se partner raje posveča telefonu, kot pa njim.
Ko nam takole razložijo pametne glave v belih haljah, se nam zdi nadvse logično, mar ne? Če vam pretekle izkušnje s takšnim odmikom pozornosti niso bile dovolj moteče, da bi sami prenehali dovoljevati telefonu, da se nasilno vsiljuje v vse kotičke vašega zasebnega življenja, pa strokovnjaki ponujajo nekaj nasvetov za začetek boljšega odnosa ne samo v romantičnem odnosu, ampak z vsemi ljudmi, ki ob vašem kukanju na telefon (za enkrat) le tiho zavijajo z očmi.
Rešitev je v žepu
Za začetek si izklopite zvočna opozorila za nepotrebne notifikacije. Naj telefonu zvoni, ko prejemate klic, sicer pa naj se sporočila le tiho izpisujejo na zaslonu. Ni treba, da vaš telefon zacinglja vsakič, ko prejmete novo pošto, vsakič, ko nekdo objavi svoje kosilo na Instagramu in vsakič, ko imate polne hleve v kakšni mobilni igrici. Dejstvo je, da smo ljudje po naravi radovedna bitja in se bomo vedno odzvali na zvoke, zato je najlažja rešitev, da jih odstranimo. Pametno je tudi, da telefon na mizi vedno obrnemo z zaslonom navzdol – tako nas ne bo zmotilo niti, ko se bo kaj zasvetilo.
Čeprav bi bilo, kot pravijo strožji strokovnjaki, da bi telefone med komunikacijo z ljudmi pustili kar v žepu oziroma torbici, a nekako sumimo, da je odstotek ljudi, ki lahko danes sedijo za mizo, ne da bi ob skodelici kave imeli parkiran svoj telefon, strašljivo nizek.
In prav to je tudi ena od rešitev številnih zagat s telefonom, ki moti komunikacijo. Da je preprosto vedno na dosegu, vedno pri roki, vedno v bližini, da zmoti. In če je pametni telefon vedno blizu nas, potem pravzaprav nikoli ne posvečamo popolne pozornosti sogovorniku. Neki delček nas je vedno v pripravljenosti, da se odzove na brnenje ali pisk, če tega nekaj časa ni, pa običajno kar sami od sebe pokukamo na telefon, kot da smo začudeni, ker nas že toliko časa pusti pri miru. Navajeni smo namreč, da se te motnje vedno dogajajo in smo že praktično sprogramirani, da jih tudi pričakujemo. Ko jih ni, zato kar sami od sebe avtomatično preverjamo telefon.
S testom preverite ali ste odvisni od svojega pametnega telefona.
Bi potrebovali urnik za telefon?
Korak do odvajanja od tega neprestanega pogledovanja na telefon je, da si določimo trenutke, ko bomo pogledali na telefon, sicer pa mu ne bomo posvečali pozornosti.
Na primer, da pregledate sporočila, klice in pošto le na vsakih 30 minut. Ob današnji tehnologiji imamo namreč občutek, da komunikacija prek vseh kanalov poteka v realnem času – torej, da se pričakuje odgovor na sporočilo ali elektronsko pošto takrat, ko je prejeta. A to ni res.
Ta komunikacija je asinhrona, saj v resnici ne teče v realnem času. Veste, katera komunikacija pa teče v realnem času? Tista, ki jo imamo z osebo na drugi strani mize v restavraciji. Tista, ki jo imamo z osebo, ki ob nas leži na kavču in po tiho besni, ker se nam je uspelo med ogledom enega filma že sedmič odzvati na neki nadležni elektronski pisk.
To so komunikacije, ki bi se jim morali posvečati in ki gradijo naše življenje. Pravijo, da je ljubezen enostavno razumeti. A težava je, ker ljudje prepogosto nismo pripravljeni narediti tistih enostavnih stvari, ki bi poskrbele, da ta ljubezen tudi obstoji.
Pripravil: Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
