Zadnji Kovačič

Rojen si pod srečno zvezdo!

Te besede poslušam zadnjih sedem let nekajkrat na mesec. Odkar sem začel hoditi z Nejo, ki je pred kratkim postala (v moje veliko zadovoljstvo) moja zaročenka. Pet preprostih besed, ki opisuje odnos moje drage do razmnoževanja – oziroma, če sem natančen, nerazmnoževanja.

Zagotavljam vam, da sam ne vidim te srečne zvezde nad seboj. V očeh mojih prijateljev je zgodba preprosta. Ženska, ki svojemu moškemu ne poskuša za vsako ceno v glavo ubiti ideje o bitjecu, ki bi ga rada z njegovo pomočjo spravila na svet, je svetnica. In tako ostaneš sam, pred teboj pa velika odločitev.

Takšna, s katero se kljub izkušnjam, ki si si jih pridobil v več kot treh desetletjih ljubljenja in sovraštva, težko spopadeš. Na primer: Ali bom dovolil, da zaradi mene izumre naš priimek?

Po sedmih dokaj zanimivih in privlačnih (tudi seks je še vedno v redu) letih z Nejo nimam razloga, da ne bi menil, da jih ne bova skupaj preživela še nadaljnjih 60. Ampak do pred kratkim – verjetno zaradi velikega navdušenja kolegov nad mojo izbranko – nisem spregovoril o stvareh, ki mi ponoči ne dajo spati.

Morda sem se pogovoru izogibal tudi zato, ker mi je od nekdaj dala jasno vedeti, da otrok ni prioriteta v njenem življenju in da se za devet mesecev ali več ne misli odpovedati rdečemu vinu. (In kako naj sploh zahtevam od koga, naj se upre redečemu vinu? ) Živela sva v tišini. Ona se teme ni dotaknila in tudi sam sem se raje izogibal soočenju z realnostjo. In tišina je delala čudeže.

Pred kratkim pa se je vse skupaj spremenilo. V restavraciji sva naletela na neverjetno prisrčno 1-letno deklico, s katero smo si izmenjavali zabavne obrazne grimase. Bilo je čudovito. Po dveh izpraznjenih kozarcih opojne alkoholne tekočine je Neja zgroženo izgovorila naslednje vprašanje: “Saj me ne boš pri 42 letih zapustil zaradi 27-letne ženske, ki si bo želela postati mama? ”

Dobro vprašanje. Če bi pri 42 letih z grozo ugotovil, da v bistvu nimam nikogar, bi bila logična posledica, da si najdem mlajšo damo, ki hrepeni po otrocih. Mislim, da takšnih kar mrgoli po svetu. Seveda bi se temu najraje izognil, a . . Vseeno pa si iz glave ne morem izbiti usode nesojenega očka. V meni namreč gori neka želja, da bi nadaljeval družinsko tradicijo. Navsezadnje sem zadnji Kovačič.

Naša družina je že zelo stara in nihče ne ve več točno, kdaj se je naš priimek pojavil in kdo je bil prvi, ki ga je ponosno nosil. Lahko pa vam kaj več povem o Kovačičih, ki sem jih poznal in se jih spomnim.

Prvi Kovačič je bil moj dedek Slavko, ki je umrl pred mnogimi leti. Bil je postaven možakar, ki mi je vedno pripovedoval zanimive zgodbe iz svojega otroštva in mi poskušal dopovedati ter vcepiti v glavo pomen družine in družinskih vrednot. Imel je dva sinova. Mojega očeta Mateja in strica Jureta.

Očka je imel dve deklici in mene, Jure pa se je poročil s Katjo, s katero živita v razmerju brez otrok. In tako sem postal edini živeči moški v naši družini, ki je še sposoben imeti naslednika. “Vse je odvisno od tebe, ” mi je dedek Kovačič dejal pred mnogimi leti. Vem, da je bila njegova izjava mišljena kot šala. Ampak vseeno: bom imel otroke? In to me sprašujejo vsi. Moja starejša sestra (ima dva fantka in še nerojeno deklico) pa me na družinskih srečanjih rada podraži: “Rada bi, da veš, da me ne bo motilo, če boš imel otroka, ne da bi se poročil. ” Hvala, sestrica.

Novi Kovačič: da ali ne?

Verjetno eno od najstarejših vprašanj, a vseeno zame popolnoma nov teritorij. Dedku in očetu se že ni bilo treba ubadati s takšnimi “malenkostmi”. Njuni življenji sta potekali po ustaljenem načrtu in zapadla sta v vsakodnevno rutino. Sem prvi, ki se mora spopasti z eksistencialnim problemom, pa nimam nobenega vzorca iz preteklosti, po katerem bi se zgledoval.

Moji prijatelji si svojih partneric niso izbrali zato, ker so jim v očeh videli podobo bodoče matere, temveč zato, ker so to njihove sorodne duše – močne in načelne ženske, ki se rade zabavajo, gradijo kariero in so osupljive v vsem, kar dajo nase.

Zagotovo niso ženske, ki so se pripravljene odreči življenju, ki ga poznajo, in ostati doma, se igrati z igračkami, kuhati, pospravljati in nas zvečer, ko pridemo utrujeni iz službe, pogostiti z obilno večerjo in kozarcem penine. V Sloveniji smo priča trendu, da se ženske vedno pozneje odločijo za otroka. In nekatere se zanj preprosto sploh ne odločijo več. Rodnost pa pada iz leta v leto. Glede na raziskave smo z nizko rodnostjo v samem evropskem vrhu. Na to pa ne moremo biti ponosni.

Prvič v zgodovini človeštva moramo moški svoje semenčice zadržati zase. Torej, če se jaz ali kateri od mojih prijateljev odloči, da bi imel rad otroka, potem pred nami ni samo mučno pregovarjanje in prosjačenje, ampak se moramo sprijazniti tudi z dejstvom, da bomo postali nadomestne mame in očetje v eni osebi.

Ne moti me, če bom moral previjati plenice ali opravljati podobne stvari, ki so jih tradicionalno počele ženske - ampak da bi zaradi tega trpela moja kariera? Kdo bo prevzel odgovornost? Kaj pa, če me otrok zaloti pri gledanju porno filma, ko bi moral pravzaprav spati?

Kakšen vzor je to?

“Vse skupaj je zapleteno, kajti v teoriji bi te morala ženska prositi na kolenih, preden bi ti kaj ukrenil, ” je dejal moj najboljši prijatelj Luka, 35-letni znanstvenik.

Pri mojih letih sem že dovolj star, da sem okusil različne sadove življenja. V nasprotju z mojim očetom, ki se je s fakultete “preselil” v zakon in iz njega bo odšel v grob. Na srečo se mu je vse skupaj zgodilo tako hitro, da ni vedel, kaj zamuja. Večina mojih prijateljev je (tako kot jaz) poskusila na različnih področjih zgraditi kariero ter si polniti spomine s potovanji po svetu. “Takšni smo in takšni bomo ostali, ” trdi Luka, “težko se je vsemu odpovedati. ”

Tudi Mitja, družinski prijatelj, se temu ni bil pripravljen odpovedati. To je bilo jasno kot beli dan. Njegova žena, ki je pet let starejša od njega, si je iz vsega srca želela ustvariti družino. Slepo je bila prepričana, da bo to “nemirnega” Mitjo postavilo na realna tla. “Mislil sem, da bova morala poskušati vsaj eno leto, preden nama bo uspelo. In potem še devet mesecev nosečnosti. Upal sem na še dve dodatni sproščeni leti. Pa sem se malo zaračunal, ” se spominja.

Tadej se spominja, da je prišel iz bolnišnice s svojim sinom in ga proslavil tako, da je pokadil ”travo” z njegovo teto. Po nekaj dimih se je odločil, da bo opravil očetovsko dolžnost in svojega malega prvič v življenju previl. Ko se je lotil naloge, je dete podrlo kupček in ga z največjim veseljem pobruhalo.

“S sestro sva padla v histeričen smeh, ” je dejal Tadej, “a čez nekaj trenutkov sem z grozo ugotovil, da ne morem biti zadet in paziti na lastnega otroka. ”

V neki raziskavi so ugotovili, da mnogo moških izraža svoje strahove o tem, kaj bodo izgubili z rojstvom otroka. Za začetek omenjajo svobodo, neodvisnost, intimnost. Zanimivo je, da moški - ne glede na to, ali so stari 18 ali 40 let - v večini navajajo podobne zadržke.

Eden od mojih znancev se je tako bal potencialnega očetovstva, da se je odločil (in (bil) je samski) za vazektomijo. Kljub temu da so ga mnogi poskušali odvrniti od “nore ideje”, se ga ni dalo prepričati. Njegova mladostna razigranost zdaj zagotovo ne bo dobila konkurence.

Neja mi je jasno dala vedeti, da še nima namena, da bi na svet spravila malega Kovačiča. Ker meni, da še nisva čustveno pripravljena. A kako veš, da je čas pravi? Bil sem presenečen, ko mi je Samo, oče dveh otrok, dejal, da je edina stvar, ki jo zares pogreša, gledanje nogometnih tekem brez motečih prekinitev (beri joka). Redno spremlja tudi slovenske nogometne novice.

Navdušil me je Dejan, ki v prvih treh mesecih po rojstvu Tine skorajda ni spal, pa je še vedno hodil po svetu z žarečimi očmi. Vseskozi poslušam ljudi, ki me prepričujejo: “To je najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. ”

“Vem, da marsikaj zamujam, a to me ne moti, ” trdi znanec. “Zato smo tukaj. Da ohranjamo svojo vrsto. Ne bi si odpustil, če bi ljudje prišli do mene in mi dejali: Luka, ne morem verjeti, da še vedno nimaš naraščaja. ”

Torej, kaj mi preostane?

Mlade mamice mi zagotavljajo, da bo nekega dne Nejo zagrabil materinski nagon in moja želja po očetovstvu se bo izpolnila. Če se bo to zgodilo, se bova skoraj zagotovo odločila za naraščaj, korenito spremenila način življenja in začela izbirati primerno fakulteto za najinega še nerojenega korenjaka. Ampak za to imava še veliko časa.

Kar pa se tiče mojega dedka, je z leti postajal čedalje prizanesljivejši pri poudarjanju družinskih vrednot in spodbujanju k naraščaju. Nekaj let pred smrtjo sem ga povprašal, kaj meni o možnosti, da Kovačiči izumrejo. Nasmehnil se je in dejal: “Poglej v telefonski imenik. Mislim, da nas je kar veliko. ”

Igor Kovačič

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek