Zakaj se moškim tako pogosto očita, da ne poslušajo žensk?

Zakaj se moškim tako pogosto očita, da ne poslušajo žensk? (foto: Shutterstock) Shutterstock
6. 10. 2017 Vir: liza.aktivni.si

Eden izmed pogostejših komunikacijskih šumov v odnosu se nanaša na tradicionalni očitek, da so moški pri poslušanju precej kilavi. Kar je res.

Kot je tudi res, da včasih ženske prav tako ne poslušajo moških. V odnosih je ta pojav zelo običajen. Dolgoletna partnerstva imajo namreč precej samosvojo dinamiko komunikacije med udeležencema, ki se razvije po dolgih letih sobivanja in prilagoditve lastnih vedenjskih vzorcev osebi, s katero smo.

Največkrat je to potem videti nekako takole: ona pride sveže oprhana iz kopalnice in se začne oblačiti v neka bolj fina oblačila, on pa jo le zmedeno gleda, dokler ne vpraša, ali se morebiti kam odpravlja. Ona potem eksplodira kot tempirana nuklearka, češ da mu je že pred tednom dni omenila, da ima danes druženje s prijateljicami. Ta dialog se potem običajno razvije v ponovno opominjanje, kako on nikoli ne posluša, njegova obramba pa največkrat vključuje različne oblike opravičevanja in sklicevanja na neprištevnost v trenutku, ko mu je bila preslišana informacija prvič posredovana.

Ta neusklajenost poslušanja deluje v obeh smereh, le da moške običajno ne zmoti, ko si ona ne zapomni, kaj smo rekli, ker velikokrat še sami nismo prepričani, da vemo, kaj govorimo. Zato na dejstvo, da tudi ona kakšne informacije preprosto presliši (recimo, ko ji ponudimo nasvet za rešitev težave, na katerega smo nadvse ponosni, potem pa čez teden dni ona z nasmehom pove, kako fantastičen nasvet ji je dala njena sodelavka, ta pa je seveda identičen našemu), redkeje odreagiramo tako žolčno.

A zakaj se problematika poslušanja sploh začne pojavljati v dolgoročnih razmerjih? Sodeč po besedah pametnih terapevtov, je zato krivih pet razlogov.

Dlje se poznamo, manj smo pozorni

Če imate otroke, ste se verjetno že kdaj pa kdaj čudili, zakaj za vraga druge ljudi poslušajo bolj kot vas. In zakaj se tudi do drugih ljudi lepše obnašajo. Dolgotrajna poznanstva gojijo določeno mero samoumevnosti, ko si lahko v sproščenosti okoli poznanih ljudi dovolimo nekoliko več miselne odsotnosti. Zato se v odnosu, ki traja že nekaj let, kaj hitro pripeti, da tu in tam ignoriramo partnerjeve besede. Ne zato, ker nas resnično ne bi zanimalo, ampak zato, ker si lahko to dovolimo, vedoč, da bodo posledice verjetno le tisto hruljenje o tem, kako zanič smo v poslušanju. Težave se pojavijo, ko ta slišna selekcija zaobjame tudi bolj pomembne stvari, kot je njen zmenek s prijateljicami ali katero drobnarijo si je kupila na sprehodu po mestu. Včasih preslišimo za osebo pomembne stvari, pomisleke in misli, ki so morda ključne za razvoj odnosa. Takrat si vsekakor zaslužimo par ostrih besed na račun svoje nepozornosti.

Izgubljeno med tisočerimi besedami

Živeti z eno osebo pomeni, da si oba čez dan verjetno izmenjata kar nekaj besed. Zjutraj se začne s pregovarjanjem okoli uporabe kopalnice, sledi usklajevanje načrtov in na kakšen način bo kdo jedel jajca za zajtrk, potem se počasi na dan privlečejo vsakdanje nujnosti, opravki, nerešena vprašanja preteklega dne in tako naprej. V vsej tej poplavi besed se lahko tiste, ki zahtevajo našo pozornost, hitro izgubijo. Kot odmev izzvenijo mimo nas, nekje med naštevanjem stvari, ki jih je treba kupiti za kosilo, in aktualnih opazkah, ki jih je včeraj po telefonu nastreljala tašča. Zato je včasih prav, da tisto, kar resnično želimo, da bi partner slišal, ponovimo – in ne le navržemo med enim in drugim pogovorom v upanju, da se je zapisalo v njen ali njegov spomin.

Tematike so bolj komplicirane

Če bi morali zdajle, v tem trenutku, nekemu popolnemu tujcu našteti tri stvari, ki vas motijo v vašem odnosu, bi to lahko storili v treh kratkih, enostavnih povedih. Pri pogovoru z drugimi osebami se namreč znamo veliko bolj osredotočiti na točno tisto, kar želimo povedati, ker s to osebo nimamo ustvarjene kompleksnejše zgodbe. Tako lahko recimo psihologi in kolumnisti v le nekaj odstavkih odgovorijo na problematiko, ki pesti kakšnega bralca ali bralko. To je zato, ker odgovarjajo na zelo specifično vprašanje, povezano z nekim zelo malim delčkom življenja te osebe. Ko pa se o težavah pogovarjamo s partnerjem, so vse izrečene besede ovite v precej večjo zgodbo. Vsaka hipoteza, vsaka misel, vsak pomislek, vse je izrečeno na podlagi izkušenj in pričakovanj, zato se pri teh pogovorih lahko prehitro osredotočimo na večjo sliko in pretiravamo s podano količino podatkov in podrobnosti, s tem pa nehote se zameglimo tisto, kar resnično želimo povedati.

Partnerjeve besede so izpostavljene dodatni analizi

Če vam neka neznana oseba reče, da ste leni nebodigatreba, boste zelo verjetno le skomignili in nadaljevali svoje življenje. Če pa vam to reče partnerica, boste v teh besedah nemudoma pričeli iskati podtone, scenarije in širše pomene. Na podlagi prejšnje točke namreč tudi vse tisto, kar slišimo, slišimo v sklopu vseh izkušenj s to osebo. Izrečene besede tako interpretiramo v kontekstu celotne skupne preteklosti. Posledica takšnega pristopa je potemtakem zavestno iskanje povezav med vsemi našimi mislimi – med tem, kar smo slišali, in med morda tistim, kar nam je rekla prejšnji teden. Je povezano? Želi s to opazko povedati kaj več? Ali so kakšni skriti namigi? Skriti motivi? Tako se lahko hitro zapletemo v lastne scenarije in obrazložitve besed, ki smo jih slišali – zato pa jih potem v bistvu slišimo drugače. In včasih ta drugače pomeni, da bi bilo bolje, če bi jih mogoče kar preslišali.

Napačno emocionalno stanje

Biti v odnosu pomeni biti z osebo v vseh njenih čustvenih niansah. Če pri drugih ljudeh zelo sistematično dostavljamo želene informacije (na vnaprej domenjeni kavi, na dogovorjenih sestankih, v prav temu namenjenih telefonskih klicih), pri osebi, s katero smo v odnosu, informacije posredujemo takrat, ko nam padejo na pamet ali pa, ko nas v to prisilijo okoliščine. Tako lahko nekega popoldneva mirno sedimo na kavču, ko nam nekaj prileti v glavo (recimo: Oh, mimogrede, za vikend greva na obisk k mojim staršem) in se nato brez filtra nemudoma izstreli iz ust. In ker je ta informacija bila posredovana tako, mimogrede, spontano, v trenutku, se lahko hitro pripeti, da vas partner takrat preprosto ni pripravljen poslušati. Morda je jezen, morda ga pestijo kakšne lastne skrbi, morda je utrujen, zaspan ali v katerem drugem emocionalnem stanju, ki ga ovira pri tem, da bi slišal tisto, kar mu govorite. In zato boste primorani to čez nekaj dni ponoviti ali pa mami povedati, da boste na kosilo prišli sami. Saj bo razumela.



Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri