Zakaj se včasih bojimo ljubezni?

30. 8. 2016
Deli
Zakaj se včasih bojimo ljubezni? (foto: Profimedia)
Profimedia

Zaljubiti se ni težko. Veliko težje se je potem ljubezni tudi predati. Ne glede na to, kako skrbno varujemo svoje življenje pred vstopi drugih ljudi, ljubezenski odnos na koncu odpre vsa vrata in razkrije vse nianse.

Takrat padejo vse maske in na koncu stojimo pred izbrano osebo, oluščeni vseh oklepov in podob, ki jih sicer krojimo za svet tam zunaj.

Ravno zato je ljubezen lahko tudi strašljiva. Zahteva pogum in soočenje s samim seboj. Nihče nas ne bo videl tako nebogljene in prvinske kot oseba, s katero vstopamo v romantični odnos. Pomislite – na koncu dneva tudi predsednik države, direktor največjega podjetja in najbogatejši človek na svetu stojijo v spodnjicah pred svojimi ženami in upajo, da jih bodo sprejele takšne, kot so.

In kaj so v resnici najpogostejši strahovi, ki spremljajo naše predajanje ljubezenskim razmerjem?

Terapevti in poznavalci izpostavljajo naslednjih pet.

Izgubljanje časa z napačno osebo.

Vsi tako neznansko cenimo čas, danes še veliko bolj kot nekoč, ker smo že popolnoma sprogramirani, da vsako sekundo izkoristimo kar najbolj koristno za osebni napredek. Čas je denar. Torej je izgubljen čas izgubljen denar. In izgubljene informacije. Zato nas spravlja ob živce že vsaka zapravljena minuta.

Ko govorimo o ljubezenskem razmerju, pa ne govorimo o minutah, temveč o tednih, mesecih, letih, tudi desetletjih. Strah, da tolikšne količine časa preživimo z osebo, ki se potem izkaže, da za nas sploh ni prava, je potemtakem popolnoma utemeljen? Običajno si racionalizacijo tega strahu predstavljamo v scenariju, kjer vstopimo v razmerje z izbrano osebo, ko smo na primer stari 25 let, in deset let pozneje ugotovimo, da to ne gre več. Najboljša leta svojega življenja, leta, ko bi si še lahko privoščili divje življenje in noro eksperimentiranje, smo tako preživeli v prepričanju, da smo svojo sorodno dušo že našli, potem pa smo nenadoma spet na začetni točki.

Tovrstne misli pa niso časovno omejene, preganjajo nas lahko, ko smo stari 25 ali pa 75 let.

Vendar je takšno razmišljanje napačno. Čas, ki ga preživimo z osebo, ki jo imamo radi, namreč ni nikoli izgubljen. Izgubljen je le, če se ves ta čas, ko smo s to osebo, ne prepustimo možnosti, da to lahko obstane do konca naših dni, ampak dovolimo, da nas neprestano vodijo dvomi, da ta oseba morda le ni tista prava.

Biti zapuščen.

Verjetno najpogostejši strah, ki nas odvrača od odnosov, je prav ta, da nas bo oseba, ki jo ljubimo, zapustila.

Ko enkrat izkusimo to bolečino, je zapisana v naših možganih, globoko v našem spominu, da se lahko vsakokrat, ko je priložnost, spomnimo, kako točno smo trpeli, ko smo imeli nazadnje zlomljeno srce.

A ta strah ne sme biti ovira za vstop v odnos. Seveda obstaja možnost, da nas bo izbrana oseba zapustila, a na to, kdo vstopi v naše življenje in kdo se odloči, da nas nekega dne izstopi, ne moremo v popolnosti vplivati sami.

Na nas je samo to, kaj storimo z odnosom, ko je ta oseba enkrat že v našem življenju. Takrat imamo nadzor, takrat lahko vplivamo. In ko damo največ, ne moremo dati več. Če ni dovolj, pač ni dovolj. Če se potem zgodi, da smo ponovno sami, pa to ni nič strašljivega. To je idealen čas, da namesto nenehnega poskušanja, da ljubimo nekoga drugega, končno lahko poskusimo ljubiti sebe.

Izguba iskrice.

Strah, da bosta zagon in volja za skupno življenje nekega dne izpuhtela in bosta z izbrano osebo obstajala zgolj kot napredna oblika sostanovalcev, je ustoličen v vedenju, da metuljčki iz časa t. i. medenih tednov prej ali slej izpuhtijo.

Izgube ljubezni se zato ljudje pogosto sploh ne bojimo tako zelo, kot se bojimo izgube strasti, zaljubljenosti, tistega užitka v bližini osebe, s katero smo romantično vezani.

Zakaj se bojimo to izgubiti? Ker nam je znano, da se lahko potem v odnos prikrade dolgočasje, dolgočasje pa lahko obrodi sadove zanimanja za druge ljudi. Za avanture izven domačih okvirov. Za iskanje intrige, ki bo zapolnila čustveno luknjo. Ta strah je prav tako odveč, če pri iskricah ljubezni razširimo pogled in se zavemo, da smo te iskrice nekoč krojili prav mi. Potem se lahko tudi naučimo, kako jih obnoviti.

Vstop nove osebe v naše življenje.

Dokler se osebi ne predamo, je vedno tam daleč, na varni razdalji, kjer nas ne more prizadeti in ne more drastično spreminjati našega življenja. Na ravno pravšnji razdalji, da slišimo njene besede, ampak jih ne čutimo.

Vidimo njena dejanja, ampak nam ni treba skrbeti, kakšen je njihov namen. Takšno življenje se zdi enostavno, lahkotno in neškodljivo, ker je osnovano na logičnem razumevanju, da če osebi ne ponudimo možnosti, da nas zapusti, se to pač ne bo zgodilo. A s tem tudi ne dajemo možnosti razvoju odnosa.

Strah pred tem, kako nas bo sodila neka oseba, ko ji bodo razkriti vsi aspekti našega življenja, je pravzaprav nesmiseln. Običajno je namreč tako, da sami sebe sodimo veliko bolj strogo, kot nas bo kdajkoli sodil kdo drug.

Pokazati svoje napake ...

In biti izpostavljen možnosti, da druga oseba ne sprejme teh napak. Ker nihče ni popoln, a svet od nas to kar naprej zahteva, sploh v dobi digitalne perfekcije in neposrednih oglaševalskih sporočil, prek katerih nas korporativni svet nenehno opominja, da je z nami nekaj narobe. To se seveda prevede tudi v medosebne odnose.

Zavedamo se svojih napak in primanjkljajev, zato v odnos vstopamo s strahom, da pri osebi, ki jo imamo radi, ne bomo dosegli njenih pričakovanj. A kot je nekoč zapisala neka ameriška terapevtka, ljubezen ni doseganje pričakovanj drugega, ampak učenje, kako se prilagoditi, ko ta pričakovanja niso izpolnjena. Strašljivo je, da je danes cilj nič manj kot popolnost, namesto, da bi bil cilj razumeti, da je popolnost nekaj, kar ni nikoli dosegljivo.

Tekst Darjo Hrib. Foto Profimedia.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"