Mlada in iskrena. Živa je svetu dokazala, da ni le ena izmed deklet, ki so osvojile laskavi naziv miss Slovenije. Svojo kariero v medijskem svetu neutrudno nadgrajuje na televiziji, še zmeraj jo lahko občudujemo v številnih revijah, katalogih in na plakatih, letos se je s svojim televizijskim kolegom, perspektivnim televizijskim voditeljem Adelom Djutovičem, odločila, da postavita prvi ‘media’ kamp v Sloveniji, namenjen vsem tistim, ki jih zanima svet medijev. Živa ima stvari v življenju jasno začrtane, nikoli se preveč ne obremenjuje, kaj bo jutri, raje uživa vsak dan posebej, kajti življenje je minljivo, prav tako lepota, ostanejo nam le spomini. Obožuje delo z ljudmi, je razgledana in komunikativna. Stavek ‘želim si delati dobro’ zanjo ni le stavek, ampak zapoved, ki se je trdno drži. Mogoče se prav v teh lastnostih skriva njena fatalnost, kdo ve . . Vemo le, da nam je Živa všeč zaradi tega, ker je iskrena in ne zna igrati v življenju, ker se ji to zdi nesmiselno. Prav zaradi tega smo jo uvrstili na lestvico Men’s Healthovih usodnih žensk.
O usodnih izkušnjah v življenju
Ljubezen … čudna zadeva pravzaprav, tako nepogrešljiva, sestavni del mojega življenja, brez nje ne bi mogla. Pa vendarle boleča in sladka obenem. Rakica po horoskopu ne morem brez ljubezni. Potrebujem jo tako kot kisik! Brez ljubezni se počutim gola, neizkoriščena, kot da moje poslanstvo ni izpolnjeno. Rada jo dajem in do tistih, ki so mi blizu nima meja, še več, razvija se in raste!
Že od rojstva sta mi starša dala ljubezen do narave, do življenja (saj sem vendarle Živa), do živali in svobode!
Ko sem bila majhna, sem ljubila brezskrbne dneve doma v družbi svojih kužkov in staršev, kasneje v mali šoli sem bila že zaljubljena v fanta iz vrtca (takrat smo bile vse zaljubljene v istega), ki pa mi naklonjenosti ni kazal in se z menoj ni hotel igrati s punčkami. V osnovni šoli je bil vame zaljubljen sošolec iz istega kraja in mi je pošiljal sporočilca v kuvertah, ki jih je jemal svojemu očetu, ta pa se je čudil, kam vse te kuverte izginjajo.
V srednji šoli sem bila večkrat zaljubljena in še večkrat prizadeta (no, takrat sem mislila, da bo konec sveta), čeprav fant, v katerega sem bila zaljubljena, še slišal ni zame. Lahko bi rekla, da sem sedaj najsrečnejša, ker ljubim in sem ljubljena.
O posesivni ljubezni in hrepenenju
V srednji šoli me je bilo samo hrepenenje … Hrepenela sem po tem, da bi bila bolj vitka, lepših oblin, da bi imela fanta, da bi bila moja zadnjica večja, da bi spoznala romantičnega princa iz pravljice (takrat sem namreč živela v svetu romantičnih dekliških romanov), da bi videla svet, da bi mi starši pustili več večernih izhodov, da bi bila tako oblečena kot najpopularnejša dekleta na gimnaziji, da bi … seznam je neskončen! Srečo sem imela, da sem imela najboljšo prijateljico Mašo, s katero sva razglabljali o svetu, o moških, zakaj se tako obnašajo, kako postati njihova punca iz sanj. Skupaj sva odraščali in malo po malo spoznavali moški svet. Pa se mi zdi, da še sedaj, ko sva (končno ob istem času) srečno vezani, ne poznava moškega sveta oziroma njihovega razmišljanja do potankosti.
Sem pa na faksu spoznala, kaj je to posesivna ljubezen, čeprav ni bila tako zelo posesivna, kot bi kdo pomislil ob tej besedni zvezi. Mislim, da sem podzavestno pustila, da me takratni fant ljubi posesivno. To se je poznalo pri večernih izhodih s prijateljicami, takrat se skoraj nisem več družila z njimi, niti z Mašo, ker se s fantom nista preveč marala.
Menim, da posesivna ljubezen ni zelo zdrava za partnersko življenje; nekaj časa lahko shajaš tako, ko pa začetna smrtonosna ljubezen malce ugasne, začneš pogrešati druge člane iz tvojega prijateljskega in družinskega kroga.
O pravih moških in njihovem spoznavanju
Pravi moški, hm, mora biti možat, z njim me ne sme biti strah. Mora obvladati domača popravila, biti močan in romantičen. Me ob koncu dneva, ki je bil katastrofalen, objeti in biti pripravljen poslušati vse, kar se je zgodilo. Biti pripravljen sprejemati vse moje slabe in dobre dneve in ne takoj kuhati mule, če se mi česa ne da početi. Včasih si mislim, da je moj res dober, kajti včasih grem še sama sebi na živce. Ko se na primer ne morem odločiti, ali bi kam šla ali ne, katero drevesce naj kupim in sem v prodajalni sposobna stati pol ure, si vmes dvakrat premisliti, na koncu pa izbrati tisto, ki sem ga prvega držala v rokah. Pravega moškega najbolje spoznaš, ko si že nekaj časa z njim, ko te zna presenetiti z drobnimi romantičnimi dejanji, ko mu ni odveč iti ponoči na kebab in še in še. Za pravega moškega ni opisa – kolikor nas je žensk, toliko je tudi pravih moških, hvala bogu, da je tako.
Spolnost
Že od malega so me vzgaja-li v svobodnem duhu in videla sem že, kako to počno krave, kužki, metulji in žuželke, a spominjam se dneva, ko sem brala neko otroško knjigo, v kateri je pisalo kako nastane otrok. Bila sem tako šokirana, da sem takoj tekla vprašat očka, ali je to res. Takrat sem imela dobrih sedem let in sem nekaj časa potrebovala, da sem stvar dojela. Spomnim se tudi, da se je mojim sošolkam v osnovni šoli poljubljanje zdelo ogabno, meni pa nikdar. Takrat so bili še malo drugačni časi, sploh na vasi smo kasneje dozoreli in do petega razreda večinoma nobeno dekle še ni dobilo prvega poljuba. Svojega sem dobila v sredini petega in spominjam se neverjetnega občutka, kot bi bil potres, jaz pa lebdim v mehurčku in nič mi ne more do živega. Z bratom fanta, ki mi je ukradel prvi poljub, sem pri skoraj osemnajstih izgubila nedolžnost in tudi ta izkušnja je bila zame neverjetno lepa. Žalostno je bilo le to, da me je kmalu po tem zapustil, in takrat sem bila zelo prizadeta. Uresničil se je skorajda pregovor naših krepostnih babic, da fantje želijo le eno, in ko to dobijo, odhitijo proč k drugi cvetlici. Ker pa sem znala zdravo razmišljati, mi ta dogodek ni pustil večjih travm in zato sem v spolnosti znala vedno uživati. Za užitek in zdravo in polno spolno življenje se je treba vedno truditi in biti inovativen.
Večna ljubezen
Vsekakor obstaja in jo lahko doživiš, recept pa je iskrenost, neomejevanje, skupno uživanje in razvajanje, predvsem pa je treba partnerju pustiti, da je tak, kot je, in ga ne poskušati oblikovati po svoje! Večina ljudi to počne, zato sledijo ločitve. Če smo se v nekoga zaljubili in želeli biti z njim tudi potem, ko smo ga spoznali, zakaj bi ga želeli potem spremeniti? To je moje večno vprašanje.
O neizkoriščenih priložnostih
Ali obstajajo? Zdi se mi, da če bi bile priložnosti dovolj dobre in mamljive, bi jih sprejela. Menim torej, da ni neizkoriščenih priložnostih, saj se vedno odločamo, po kateri poti gremo v življenju, in takrat izberemo med priložnostmi. Nekje sem nekoč slišala, da je vsaka pot, ki jo izberemo, prava, samo da gremo naprej, in ne nazaj!
O sanjah in strahovih
Moje sanje so imeti dobrega in postavnega moža, ki me bo privlačil do smrti, da si ga bom želela tudi po 30 letih zakona, imeti otroke, ki se ne bodo bali živeti in biti to, kar so. Vedno jih bom spodbujala, da dosežejo svoje sanje, tako kot to počno moji starši. Moje sanje so, da bom srečna, da bom živela tako, kot da živim vsak dan posebej, da bom uživala v delu in da bom lahko prispevala kaj k današnji družbi, spoznanja o sobivanju in slogi!
Največji strah … Bojim se kač in nasilnih ljudi! Vse drugo se da preprečiti, če zaupaš vase in v ljudi okoli sebe.
O lažeh – drobnih in velikih, koristnih in nevarnih
Nekje sem nekoč dejala, da včasih spustim kakšno malo laž na plano, kadar menim, da je to v dobro drugih. Načeloma sem proti laganju, ker me laži prizadenejo. Drobne laži, ki sem jih imela včasih, so bile, kdaj sem prišla ponoči domov in s kom sem bila na pijači (kadar sem bila zmenjena s fantom, pa starši niso vedeli). Velike in nevarne laži o varanju in izkoriščanju pa preziram, saj vedno pomislim, kako bi se počutila, če bi kdo lagal meni.
Aljoša Krošlin Grlj
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič