Aljaž Sedej, 24-letni judoist, ki se mu je kljub poškodbi že drugič v karieri uspelo uvrstiti na olimpijske igre, pripada judu z vsem srcem. Je eden izmed šprtnikov, ki mu ta plemeniti šport daje tudi plemenite osebnostne poteze. Zato v Londonu z vsem srcem navijamo za Aljaža!
Aljaž se je v judo zaljubil že med svojo prvo borbo v tretjem razredu osnovne šole, po 15 letih pa se mu je kljub poškodbi že drugič uspelo uvrstiti na olimpijske igre. V London tako odhaja odločen, da bo dosegel vrhunski rezultat, zato se v telovadnico odpravi tudi trikrat na dan.
Z judom se ukvarjate že 15 let, do zdaj pa ste nanizali kar nekaj uspehov. Kakšni so bili vaši začetki?
Na Osnovni šoli Valentina Vodnika sem si pri devetih letih ogledal predstavitev Judo kluba Bežigrad, potem pa sem obiskal njihov trening, ki me je tako pritegnil, da sem tam kar ostal. Najprej sem si želel trenirati gimnastiko, poskusil sem tudi z nogometom in tenisom, vendar je bil judo edini šport, ki je skozi leta postal eden največjih delov mojega življenja. Dvakrat na leto v klubu Sokol opravimo tudi gimnastične treninge, ki trajajo ves mesec, tako da imata oba športa kar nekaj skupnih točk.
Pa ste se vmes kdaj naveličali treningov in želeli odnehati?
Velikokrat. (smeh) Najtežje je takrat, ko se pripravljaš na kakšno večje tekmovanje, kot so olimpijske igre, ko te količina treningov in odpovedovanj privede to roba, ko imaš vsega dovolj. Pri judu je dodaten napor tudi to, da moraš nenehno paziti na težo. Podobno kot boksarji si tudi mi kilograme zbijamo z vodo in nekaj dni pred tekmo si zaradi sestradanosti kar močno razdražljiv in nastrojen proti celemu svetu.
Tekmujete v kategoriji do 81 kilogramov. Koliko pa ste težki v 'najslabšem' obdobju?
Imel sem ji tudi že 90, ampak to je bilo obdobje, ko se zaradi poškodbe kolena nisem smel gibati. Sicer pa se vrtim okoli 83 kilogramov, kadar ne tekmujem.
Torej bi znali kar dobro svetovati ženskam, kako na hitro izgubiti nekaj odvečnih kilogramov ...
Seveda, ampak kaj bi jim to pomagalo, če učinek traja le nekaj dni. (smeh)
Vaše življenje je torej popolnoma podrejeno športu. Si težko vzamete čas zase - glede na to, da včasih trenirate tudi trikrat na dan?
Te vsakodnevne rutine sem navajen že od samega začetka, zdi se mi dobro, da sem vseskozi v nekem ritmu gibanja, tudi ko ni sezone. Tudi takrat se veliko ukvarjam z različnimi športi, saj nisem tip človeka, ki bi lahko teden dni poležaval na plaži in gledal v zrak. Hitro mi postane dolgčas in samo razmišljam, kaj bi lahko ušpičil.
Kakšen je torej vaš dopust, ko lahko pozabite na svoje športne obveznosti?
Čas za dopust je navadno po olimpijskih igrah, tako je bilo pred štirimi leti v Pekingu, ko sem se dvakrat odpravil v Grčijo, zdaj po londonskih olimpijskih igrah pa načrtujem malo daljšo pot na Tajsko, Maldive in v Šrilanko.
Olimpijskih iger se boste udeležili že drugič. Kaj bo tokrat - poleg tega, da ste štiri leta starejši - še drugače?
Zagotovo sem bolj izkušen, saj imam tekmovanje na tej ravni že za seboj in vem, kaj lahko pričakujem. Spomnim se trenutka, ko sem v Pekingu hodil proti borilnemu prostoru ... srce mi je tako razbijalo, da nisem vedel, kaj se dogaja z menoj. Preplavilo me je toliko občutkov zaradi celotnega spektakla, da mi je šlo kar na jok. Tokrat bom zagotovo bolj sproščen, sem v boljši formi, bolje poznam vse tekmovalce in tudi veliko več vrhunskih rezultatov je za mano.
Po kakšen rezultat pa se odpravljate v London?
Uvrstitev med prvih sedem bi štel za velik uspeh. Vsak športnik pa si na olimpijskih igrah želi le eno - medaljo. Mogoče mi to uspe že v Londonu, sicer pa bom poskusil čez štiri leta v Riu de Janeiru. Za naprej pa nisem več prepričan. (smeh)
Kolikšna pa je sploh povprečna 'življenjska doba' judoista?
Odvisno od posameznika, nekateri zdržijo tudi krepko čez 30. Sam nameravam v življenju narediti še kaj drugega, ne le športne kariere, zato se bom najbrž po Riu leta 2016 upokojil.
Potem bo najbrž počasi že čas za ženo in otroke?
Že pet let sem redno zaposlen pri športni enoti policije, tako da med svojimi vrstniki glede zaposlitve kar vodim. Že pred časom sem si postavil nekaj življenjskih ciljev, ki si jih želim doseči, za zdaj olimpijska kolajna in družina ostajata še neosvojena. Za prvi cilj garam že 24 let, za drugega se bom moral pa še potruditi. (smeh)
Anja Kontrec
Borec: Aljaž Sedej
Soborec: Simon Mohorovič
Kamera: Branco Grabovac
Scenarij in režija: Matej Grošelj
Montaža: Danijel Čančarević
Asistent in foto: Boštjan Vidrajz