25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Gospodje ... prižgite svoje motorje!

Gospodje ... prižgite svoje motorje! (foto: Bor Dobrin) Bor Dobrin
26. 3. 2009

Noč, ko pišem tale tekst, jih večina spi, jaz pa sedim na strehi našega bivalnika, žulim pivo in uživam trenutek. Spokojna tišina nad enim izmed največjih dirkališč na svetu. Daytona International Speedway. Oval. Dirkališče, kjer so ‘izumili’ ameriško dirkaško serijo Nascar, večini Evropejcev še najbolj poznano kot prizorišče filma Days of Thunder (Dnevi grmenja) s Tomom Cruiseom v glavni vlogi.

Zid smrti

180 tisoč sedežev na tribunah. Praz­nih. Le reflektorji še obsevajo vhod na dirkališče. Današnji trening pred moto­­­cik­­listično dirko Daytona 200 je za slovensko ekipo uspešno končan. Oba naša voznika, tako mlajši Bošt­jan Pintar kot starejši Boštjan Skubic, sta se uspešno kvalificirala na glavno dirko. Uvrščena sta v prvo tretjino najhitrejših 79 dirkačev, kolikor jih je prišlo letos preizkusit svoj pogum na to ekstremno motociklistično dirko, ki je edina dvokolesna preizkušnja na svetu, na kateri se dirkači podijo po strmo nag­­nje­­nem, sicer avtomobilskem ovalu, ki me je prvič, ko sem ga pred slabimi 15 leti ugledal, še najbolj spomnil na tako ime­­novani zid smrti, po katerem so se v cirkusu podili motociklistični akrobati.

Ja, tu ni prostora za počasne. V Day­­toni se je nemogoče peljati počasi, saj te Zemljina težnost vleče k tlom. A tal ni . . tam je samo oval, ki zahteva vsaj 200 km/h, da voznik ostane na ‘tleh’.

A s to hitrostjo ne boste ravno med najhitrejšimi oziroma boste krepko zadnji, saj se dirkači v Daytoni vozijo s hitrost­­jo okrog številke 300. Ali več. Boštjan Skubic je na treningu dokazal, da slovenske yamahe letijo kot sam hudič, saj je v svojem razredu, torej v razredu do 600 cm3, imel največjo končno hitrost, ki so jo izmerili na ovalu. 290 kilometrov na uro, medtem ko je Larry Pegram, Američan, s svojim 1100-kubičnim ducatijem letel kar 320 km/h! ! Ja, hitrost, ki trga gate. Daytona je res dirka za prave fante. Za mehkužne tukaj ni prostora! !

Uigrana vztrajnost

Grem spat . . Jutri je naporen dan. V Ino­­therm Racing Teamu moramo opravičiti zaupanje sponzorjev in na dirki pokazati kar največ. Dan pred tem smo ves dan trenirali. Predvsem postanke v boksu. Daytona je namreč vztrajnost­­na dirka, na kateri jezdi na enem motociklu le en voznik. A ker je dirka dolga 200 milj oziroma 320 kilometrov, se dirkač v boksih ustavi dvakrat. Dolije gorivo in zamenja gume. Ekipa mora biti uigrana, zato smo ves dan vadili postanke. Dolivanje goriva in menjavo koles. Naš najboljši čas? 18 sekund . . Zavidljivo. Smo na ravni tovarniških ekip in upamo, da bo šlo vse po načrtu! Dirka zahteva zbrane ljudi, zato bo najbolje, da se odpravim spat.

V našem bivalniku me pričaka vonj, še najbolj podoben tistim v kasaranah JNA. Če ste služili narodu, veste, o čem govorim. Ja . . v naši ekipi je večerno prhanje sicer obvezno, a celodnevno delo naredi svoje. Fante so zvečer popadali kot muhe, saj je bila ura že proti eni zjutraj, ko so v garažah končali delo. Letos se Daytona namreč prvič vozi ponoči, zato so tudi treningi na sporedu zvečer. Pod reflektorji. To daje dirki še poseben čar. Zapnem se v svojo spalno vrečo in ne traja prav dolgo, ko me spa­­nec odnese v svet, v katerem kraljujejo prsate blondine ter hitri motorji in v katerem denar leži na cesti. Ah … sanje. Ko bi le res bilo tako.

Dan D

Zjutraj me zbudi sonce. Kako tudi ne, saj smo na Floridi! Koliko lepše se je zbuditi na plus 25 stopinjah v spodnjih hlačah kot pa doma, kjer me čakata sneg in led. S polnim mehurjem in napol v snu nataknem natikače in se odkrivim do weceja. S fanti imamo nam­­reč dogovor, da ne ščijemo v kamperju, ker bi to v družbi velikih potreb seveda vse prehitro zapolnilo tank za fekalije. Umivanje spodaj, zgoraj in še kje. Umivanje zob in britje … Okej, vsaj približno sem znova podoben človeku.

Fantje so že na nogah, mehaniki se po kratkem zajtrku odpravijo v garaže na pripravo motociklov, obema dirkačema je dovoljeno nekoliko daljše spanje. Delala bosta zvečer. Trdo. Ko je na sporedu dirka. Sledi zajtrk iz našega hladilnika – za nekatere bolj zdrav, za druge manj. Banane in jogurt, ovseni kosmiči, morda kruh z marmelado in kozarec pomarančnega soka za oba voznika. Za tiste, ki na svojo linijo in zdravje pazijo manj, pa arašidovo maslo, salama, toast, sir, in majoneza.

Dopoldan izkoristim za priprave na dirko – da na motociklih postorimo vse, kar je potrebno pred dirko. Bolje je, da je vsak vijak preverjen dvakrat kot pa nikoli. Miko in Robi skrbita vsak za svoj motocikel oziroma vsak dirkač ima svojega mehanika. Tako se gradi zaupanje med dirkačem in mehanikom. Bi se po strmem zidu peljali 300 na uro in se vmes spraševali, ali je vaše prednje kolo dobro pritrjeno in ali zavore delujejo?

Skubic in Pintar zaupata svojim možem, saj fantje med seboj sodelujejo že leta. Tudi brez pogovora je skorajda jasno, kaj si kdo misli ali želi. No, komuni­­­­kacija med dirkačem in mehanikom je seveda potrebna. Na motociklu so po vsakem treningu potrebne nastavitve, spremembe, prilagoditve, steza v Day­­toni je še posebej specifična, dirkanje na ovalu pa pri velikih hitrostih zahteva brezhibno nastavljen motor in popolno zaupanje dirkača v tehniko. Oba Boštjana za treninge in dirko v Daytoni pokurita 20 gum, 150 litrov goriva, 20 litrov pijače, 5 vizirjev in vsak dva para kolenskih drsnikov, s katerimi v usnje oblečeno koleno drsa po tleh.

Vse bolj in bolj se približuje večerni start dirke. Napetost narašča. Nemir je moč čutiti tudi v zraku in adrenalin pred dirko bi lahko rezal z nožem. Fantje se porazgubijo vsak na svoj konec. Mehaniki se sučejo okrog motociklov, medtem ko se drugi člani ekipe porazgubijo vsak na svoj konec. Bor pripravlja svoje leče, saj je ‘dvorni’ fotograf in njegovi posnetki dokumentirajo našo udeležbo na dirki in vam o naši zgodbi pričajo v tej reportaži. Oba dirkača se sproščata pred dirko. Eden z branjem knjige, drugi s poslušanjem glasbe na svojem naj­­novejšem prenosnem predvajalniku, ki bi ga brez težav z embalažo vred lahko stlačil v prazno cigaretno škatlico. Pre­­ostali smo na svojih mestih – novinarji, navijači in drugi privrženci našega moštva. Daytona 200 se začenja . .

Na tribunah se zbirajo največji zanesenjaki in ljubitelji motociklističnih dirk. Hamburgerji in hot dogi se vrtijo na razgretih ploščah stojnic s prehrano in najbolj zagreti navijači se s torbami, polnimi piva in gaziranih pijač, valijo na tribune. Ameriški način življenja je prisoten na vsakem koraku. Kruha in iger!

Rek pa velja tudi za predstavnike medijev. Novinarji na vsakem koraku, bliskavice, mikrofoni in kamere. Ja, Američani jemljejo dirkanje precej zares in vsak motošportni dogodek je spektakel. Avtomobilistična dirka 500 milj Daytone, ki je bila na sporedu slab mesec prej, pritegne samo v živo 400 tisoč gledalcev in velja za drugi največ­­ji ter prek teveja najbolj gledan športni dogodek. Daytono vsako leto prehiti le tako imenovani Super Bowl, finalna tekma v ameriškem nogometu.

No, na motociklistični dirki je seveda gledalcev nekoliko manj. A kljub temu se na glavni tribuni zbere zavidljiva množica ljubiteljev dirkanja, ki spremljajo najbolj zveneča dirkaška imena. Zmaga v Daytoni namreč ne prinese samo velikega kosa pogače iz več kot 200 tisoč ameriških dolarjev vrednega nagrad­­nega sklada, temveč tudi svetovno motociklistično slavo. Saj ste že slišali za Scotta Russla, Kennyja Robertsa, Wayna Raineyja, Kevina Schwantza, Nickyja Haydna in cel kup drugih asov, ki so pozneje svojo kariero nadaljevali v razredu Moto GP, kjer danes kraljuje Valentino Rossi?

Razplet dirke

Ker je dirkačev preveč, dirka starta v dveh skupinah. Organizator jo imenuje prvi in drugi val. Najhitrejših 40 in nato še počasnejša polovica. Po obveznem poklonu ameriški himni, ki jo po navadi na tovrstnih prireditvah izbranec odpoje v živo, se dirka, ki smo jo čakali ves teden, lahko začne. Kolona se zapodi skozi startno črto in dih zastane tudi največjim flegmatikom. Množica motociklov se gnete v prvem ovinku in brez padcev tudi tokrat ne gre. Na srečo je vse okej in dirka se normalno nadaljuje. Naša dva sta startala dobro in prišla varno skozi prvi ovinek. Od tod bo šlo vse lažje, a dirka je še kako dolga.

Preizkušnja zahteva več kot dve uri popolne koncentracije in seveda izjemno fizično pripravljenost. Boštjan Pintar med letom redno igra košarko in vzdržuje telesno pripravljenost na fitnesu, veliko trenira z motociklom za kros in občasno vozi karting, medtem ko Bošt­­jan Skubic redno teče in ga lahko najdete tudi povsem pri vrhu uvrstitev na različnih slovenskih maratonih, poleg tega pa gorsko kolesari, ukvarja se z jadranjem po svetovnih morjih, vozi mo­­tocikel enduro in se kot zagret alpinist rad poda na osvojitev kakšnega novega hriba kje v Andih. Ja, kdor misli, da je dirkanje z motocikli podobno šahu ali pikadu, se prekleto moti.

Po uvodnih krogih dirke sta naša dir­­kača na 22. in 27. mestu, kar je solid­­­­no. Iz kroga v krog napredujemo in kmalu se bodo začeli prvi postanki v boksih. Ekipe so pripravljene, napetost narašča, razgret komentator dogajanja pa po ozvočenju še dviga temperaturo, ki na Floridi kljub uradni zimi tako ali tako ni nizka. Po 22. prevoženem krogu v boks najprej zapelje Skubic. Fantje mu s slovensko zastavo signalizirajo položaj, saj je ljudi in ekip na startno-ciljnem zidu preveč in bi dirkač lahko zgrešil svoj boks. Ko se ustavi, fantje skočijo v akcijo.

Dva skrbita za dolivanje goriva, tretji pa s čelado na glavi budno nadzoruje dogajanje z gasilnim aparatom v roki. Za vsak primer. Tudi na zadnjem kolesu delata dva. Prvi odvije os, drugi odmakne izrabljeno gumo, tretji izza zidu poda novo kolo, nato sledi obratni postopek. Montaža kolesa, privitje osi. Ko vsi dvignejo roke, je stvar končana. Dirkač lahko odpelje. Fantje so imeli tokrat težave. V paniki so pograbili napačno kolo. A ker se je Skubic odločil za drugačno zobniško razmerje kot Pintar, je veriga prekratka. Kolo noče na motocikel. Fantje seveda v nekaj sekundah opazijo napako, a čas je dragocen.

Ko Boštjan spelje z mesta, ga funk­­cionar, ki spremlja potek postanka, ustavi. Kazen! ! ! Naloži mu takojšno desetsekundno kazen, ker so fantje, ko je zapeljal v boks, prek varnostnega zidu prehitro skočili proti njemu. Jeza, kriljenje z rokami in preklinjanje po balkansko. Ja, emocije so na vrhuncu. Povsem ponesrečen postanek pomak­­­ne Boštjana za deset ali 15 mest nazaj. Jezen tudi sam, si kar najhitreje želi nadoknaditi zamujeno. Konkurente prehiteva kot za stavo in se na lestvici znova vzpenja, a trenutek nepazljivosti in prevelike želje pokopljejo upe na dobro uvrstitev.

Pri zaviranju v ostri levi ovinek prednje kolo njegove yamahe zdrsne in svet se postavi na glavo, ko drsita po tleh. Motocikel v eno in Skubic v drugo smer. Z glasnim pokom končata v zaščitni ogradi. Na srečo sta oba le popraskana in potolčena. Boštjan pobe­­re motor in v duhu pravega športnika, zase in zaradi ekipe, nadaljuje dirko, če­­prav mu je jasno, da lanskega 8. mesta s te dirke letos niti slučajno ne bo popravil. Na koncu konča na 32. mestu. Ni slabo! A tako on kot ekipa sta po tihem pričakovala več, zato iskreno pove, da je razočaran in da bo to dirko kar najhitreje poskušal pozabiti.

Pintarju gre bolje. S smolo je očitno opravil lani, ko je bil do zadnjega kroga dirke na 9. mestu, nato pa je odpovedala elektronika na njegovem motociklu. Po dveh prekinitvah dirke, ko so se dirkači zapletli v padec in je na stezo dvakrat zapeljal varnostni avto, vlada na dirkališču popolna zmeda. Nihče ne ve več, kdo je kje. Semafor kaže, da je Pintar trenutno na 14. mestu, kar je več kot spodbudno. Do konca dirke je še deset krogov. Če bo rezultat ostal tak, kot je, potem bo ekipa dosegla zastav­­­ljeni cilj. Uvrstitev med petnajsterico.

Upoštevajoč, da je tudi Pintar dobil kazen v boksu, ker se je razlilo nekaj goriva, in da je moral tudi on kazensko počivati deset sekund, je njegov rezultat zavidljiv. Naši fantje se v sklopu Inothe­­­­­­rm Yamaha Racing Teama kosajo s tovarniškimi ekipami. Če slovenska ekipa velja na domačih tleh za eno izmed naj­­bolj organiziranih in opremljenih moš­tev, pa v Daytoni fantje še vedno veljajo za popolne entuziaste, ki motocikle in opremo pripeljejo v majhni prikolici, pri­­peti na rep bivalnika, medtem ko tovarniška moštva priromajo na dirko z vsaj po dvema vlačilcema, tonami opreme in rezervnih delov ter 50- ali veččlansko ekipo. Našim zanesenjakom je tokrat uspelo.

Pintar je ob koncu 12. in veselje je iskreno. Vse do zgodnjih jutranjih ur uradni rezultati še vedno niso objavljeni, a Skubica in Pintarja ni več na dirkališču. Oprema je posprav­­ljena in zapakirana. Velik moder kovinski zaboj čaka na letalski prevoz v Slovenijo. V njem pa so dve dirkalni ya­­mahi, zaboji z orodjem, gume, kolesa, kombinezoni, čelade, stojala in druga, za dirko potrebna šara.

In kje so fantje? V bližnji mehiški restavraciji proslavljajo uspeh. Danes si lahko privoščijo. Po tednu dni garan­­ja in resnega dela na dirkališču so popus­­­tile zavore. Tudi Pintar in Skubic, sicer športnika z dušo in telesom, si bosta danes privoščila kakšno pivo. Morda dva, celo tri . .

Gaber Keržišnik

foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri