25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Norveška: Zimsko plezanje nad polarnim krogom

Avantura na Norveško (foto: Urban Golob) Urban Golob
21. 12. 2007

Globalno segrevanje je načelo še zadnje ostanke mogočnih ledenikov v Alpah. Zato smo se na ledno plezanje odpravili globoko v Skandinavijo.

Ura je štiri popoldne in zavladala je tema. Izstopili smo iz letališča v Tromsoju in zajel nas je mraz. Kar 30 stopinj hladneje je kot Sloveniji, ki smo jo zapustili pred nekaj urami. Čeprav je popoldanska noč jasna, severnico komajda najdemo. Tako visoko visi na nebu, da za opazovanje zahteva posebej razgiban vrat.

Ves evropski mraz je šel lansko zimo na počitnice in namesto debele snežne odeje so že decembra poganjale prve spomladanske rože. Ledni plezalci so tako ostali praznih rok. Treba je bilo ukrepati. Razmere za ledno plezanje so bile v ZDA in Kanadi sicer dobre, v Evropi pa se je bilo za plezanje po ledu treba potruditi in iti na skrajni sever. Tako se nas je v vasici Bardujord pri Setermoenu, le tri ure oddaljenem kraju od Tromsoja, zbrala mednarodna druščina lednih plezalcev: domačini Marius, Sjur in Edvard, kanadska legenda lednega plezanja Guy Lacelle ter Slovenci Aljaž, Klemen in jaz kot fotograf. Potipati smo hoteli najbolj severni (in lani edini pravi) led v Evropi ter poleg tega raziskati nekaj območij, ki bi po mnenju domačinov lahko ponudila zanimive možnosti za zimsko plezanje.

Globoko pod ničlo

Plezanje po ledu na severu Norveške poteka kljub vsemu nekoliko drugače kot v Alpah. Za začetek – v okolici Setermoena sploh ni kakšnih zelo strmih gora. Vse je bolj zaobljeno, zato pa so dimenzije vzpetin in dolin toliko večje, kot smo jih sicer navajeni. Toda stene nad dolinami so lahko prav strme in precej višje, kot je najprej videti. Predvsem pa v pokrajini kraljujeta veter in mraz, dostope do zaledenelih slapov pa dodatno zabeli še sneg. Večinoma je to pravi pršič, ki bi se ga deskarji in ‘free riderji’ zelo razveselili, plezalcem pa otežuje ? če ne celo onemogoča ? dostope do zaledenelih slapov.

Nekatere doline so zaradi mehke bele odeje celo neprehodne brez smuči, krpelj ali motornih sani, ki pa so ponekod zaradi naravovarstvenih razlogov prepovedane. Omenili smo mraz in veter. Ko se vreme izboljša, zapiha močan veter in temperatura pade. Takrat živo srebro pogosto zdrkne globoko pod 20 stopinj pod ničlo, in to pri vetru, ki lahko doseže tudi do 100 kilometrov na uro. Predvsem ponoči zavija in tuli okrog vogalov lesenih nor­veških hiš. In če zaradi vetra loputajo slabo zaprta vrata, vse skupaj spominja že na kakšno hišo strahov.

Enodnevni naskoki

Dnevi so hudo kratki, čeprav se na začetku februarja sonce že prikaže nad obzorje za nekaj ur. Pri našem prihodu je sonce sicer vzšlo ob pol enajstih in zašlo malo pred drugo uro, toda nikakor ni premagalo bližnjega hriba, zato smo žarečo kroglo na nebu lahko le slutili. “Že deset dni sem tukaj in sonca sploh nisem videl, ” pove Kanadčan Guy. “Ali je slabo vreme ali pa se sonce, tudi če je vreme lepo, sploh ne dvigne izza tistega hriba. ”

Kratki dnevi zahtevajo tudi hitrejše plezanje oziroma dobre čelne svetilke, ker se tura za­čne še v trdi temi, v kakršni se zvečer ali popoldne tudi konča. To velja še posebej za daljše slapove, ki jih na Norveškem ni tako malo. V bližnji dolini Sordalen je kar 600 metrov visok ledeni slap, ki sta ga Aljaž in Klemen preplezala v štirih urah, kar je zelo hitro. Kljub temu sta sta se zaradi zamudnega sestopa, ki ga je zagrenil še naraščajoči vihar, vrnila šele pozno popoldne, v trdi temi.

S prijatelji smo stanovali na eni izmed kmetij v Bardujordu. Pravzaprav bi Bardujord težko imenovali kraj ali vas, saj gre bolj ali manj za posamezne hiše ali kmetije. Ta del Norveške okoli Setermoena namreč tradicionalno živi od kmetijstva, pred desetletji pa je tam norveška vojska postavila svojo bazo, ki je danes največja v tej skandinavski državi. Že z okna naše stare hiške se je videlo nekaj zaledenelih slapov, ki pa niso bili med večjimi na tem območju in zato v naših očeh tudi ne najbolj privlačni.

Toda zdaj, ko sta zavladala mraz in veter, so tudi te možnosti lednega plezanja postale zanimive, in sicer predvsem zato, ker gledajo slapovi proti jugu in nanje posije nekaj sonca. Ko sva po dveurnem gaženju po obupno globokem in mehkem snegu s Klemenom začela plezati po slapu, ki ga do tedaj ni preplezal še nihče, so nama sončni žarki prišli še kako prav. Bledo sonce je vsaj malo omililo tistih 20 stopinj pod ničlo.

Po tem uspelem prvenstvenem vzponu je vremenska napoved, ki je govorila o še večjem mrazu, dala jasen znak. Selitev na Senjo, otok severno od Lofotov, ki naj bi ponujal precej možnosti za ledno plezanje ob znosnejših temperaturah. Ledni plezalci imajo sicer radi mraz, toda pretirane zmrzali ni nihče prav vesel. Ne samo da ob zelo nizkih temperaturah postane led krhek, ampak človeka tudi zebe, navkljub vsem najmodernejšim materialom, iz katerih je narejena plezalska obleka.

Otok za premaknjence

Severna norveška obala je pozimi seveda precej drugačna od tistih, ki smo jih vajeni bolj na jugu. Plaže so pokrite s snegom, morje v zalivih zmrzuje, obalne ceste so prevozne samo z ježevkami, neprevozni zameti so samoumevni, sneženje tudi, viharji pa so na obali lahko močnejši od tistih v Himalaji. Vse to in skoraj nedotaknjene gore v zaledju fjordov so obljubljali pravi poligon za leda željne plezalce. Predvsem pa lepa in divja narava na Senji. Unikatna, kakor jo je opisal Marius, ki se je na otoku tudi rodil.

In res. Na vzhodu je otok blag in položen, na zahodu pa nič hudega slutečega tujca presenetijo globoki fjordi z delno zamrznjenim morjem, gore, stene, prava divja pokrajina, ki jo pozimi še dodatno dramatizira vreme s svojo kovinsko sivo-modro svetlobo. Bolj človeško podobo dobi pokrajina z majhnimi kraji v fjordih. Skoraj nobeno izmed malih mestec ne šteje več kot 400 prebivalcev, večinoma še manj.

Pravi raj za ljudi, ki imajo raje samoto kot velemestni vrvež, oziroma za tiste, ki potrebujejo mir za ustvarjan­je. Otok za umetnike, ljubitelje narave in druge sanjače.

Ko te povoha smrt

Plezanje na otoku se je začelo s sanjskim, sončnim plezalnim dnevom, a takšna idila ni trajala dolgo. Že naslednji dan smo se prebudili v močnem sneženju in tudi napoved ni obetala izboljšanja v prihodnjih dneh. Zimsko vreme na severnem Norveškem je nepredvidljivo. “Posebej med decembrom in februarjem znajo biti močni viharji in snežne nevihte, ” je povedal neki domačin, ki smo ga srečali v lokalni trgovini. Hitro nas je prepoznal. V majhnem kraju se je hitro razširila govorica o treh plezalcih, ki menda plezajo po ledu. Do zdaj takšnih ljudi ni bilo prav veliko na otoku. “Sploh pa, kaj za vraga vas žene pozimi sem? ” je vprašala prodajalka. “Dopust se preživlja nekje, kjer je toplo! ” je rekla in dodala: “Na primer na Kanarskih otokih. Tja hodimo mi. ”

Na to smo se hitro spomnili še istega popoldneva, ko smo kljub močnemu sneženju plezali nov slap tik nad morjem. Bili smo vsi zasneženi, mokri, pihalo je in zeblo nas je kot mlade mačke. Hm, Kanarski otoki?

Naslednji dan je bilo vreme še hujše. Ponoči je zapadlo skoraj pol metra snega in začeli smo se spraševati, ali se bomo z avtom sploh lahko v nekaj dneh prepeljali z otoka. Kljub debelo zasneženim cestam in pravemu viharju smo se odločili, da gremo pogledat v steno nad bližnjim fjordom. Je varna, čez njo ne more priti noben plaz. Saj ne, da bi jo preplezali, le nekaj fotografij bi lahko posneli v prvem raztežaju. Ko smo odrinili od avtomobila proti samo nekaj 100 metrov oddaljeni steni, nismo zaradi viharja videli ničesar.

Steno smo samo slutili nad pobočjem, ki je bilo ovito v popolno belino. Veter je sneg v glavnem spihal s pobočja, in to nam je dalo občutek lažne varnosti. Nekaj deset metrov pod steno pa se je pobočje spremenilo v žleb, ki je bil poln snega. Kar naenkrat je bilo snega veliko, celo preveč, zato smo se ustavili in v močnem viharju izkopali polico, da bi se pripravili na fotografiranje. Ko je Klemen nekako le priril do stene, se je nad nama z Aljažem sprožill plaz in v trenutku naju je potegnilo v bel ‘mlin’.

Na vse kriplje sva se poskušala spraviti iz drveče snežene gmote. Po kakšnih 300 metrih sem se končno spravil iz še vedno premikajočega se plazu in zmedeno gledal v beli vihar. Nikogar nisem videl. “No, zdaj sem pa tam, ” sem pomislil. “Onadva sta zasuta, jaz pa naj ju najdem v takšnem norem vremenu? ” Kar naenkrat sem nad seboj opazil Aljaža, trenutek zatem je iz megle prišel še Klemen. Zbegano se veselimo naklonjene usode in celo veliko večino opreme najdemo v snegu. Z malo smole bi lahko končali v plazu dobesedno na morju.

Naslednjega dne se malo potolčeni odpeljemo na izlet po otoku. O plezanju ne razmišljamo kaj dosti. Malo zaradi modric, ki smo jih pridelali v plazu, predvsem pa, ker se zavedamo, kakšno srečo smo imeli, ker smo ostali živi in nepoškodovani. Tudi zato se zadnjega dne udeležimo vaške zabave v Mefjordvaeru. Malo se nasmihamo simpatičnim Norvežankam, malo pa se nam zdi fajn, da smo po včerajšnji dogodiv­ščini sploh lahko tukaj, živi in zdravi.

Da v dveh tednih nismo videli sever­ne­­­ga sija, nam je popolnoma vseeno. Ob zvokih žive glasbe si privoščimo pivo. Požvižgamo se tudi na opozorila o ceni alkoholnih pijač v barih na Norveškem. Za kozarec zlatorumene pijače z veseljem odštejemo sedem evrov.

Besedilo in fotografije: Urban Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri