O alpinizmu, vesolju in sploh vsem

22. 4. 2013

V čem je štos?

V Štoparskem vodniku po Galaksiji je poglavje, ki ponuja odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem. Kot veste, se odgovor glasi 42. In ker se tukaj lotevamo smisla alpinizma in se ta, se pravi alpinizem, po malem nahaja v vseh treh rubrikah – dogaja se v vesolju, zanj so potrebna živa bitja in sploh vse ostalo – je torej tudi tukaj odgovor isti, torej 42.

No, pa smo. (Saj niti ni bilo tako težko in hvala reviji za honorar, Douglasu Adamsu za majhno pomoč ...) Zadovoljni? Ne? No, potem pa dajmo, za počasnejše med vami ...

Obstaja gora, ki sem jo v svoji alpinistični karieri oblegal tako zelo in tako zelo dolgo neuspešno, da so me bili prijatelji vsako pomlad zelo veseli, ker kakšne volje pa naj bo človek, če se prikotali mimo dvorni norček?

Tej gori je ime Eiger, leži v Švici, v bolj 'zahojenem' delu te države (hribi imajo to neko razsežnost, na žalost), in si je sloves pridobila prav z alpinističnimi poskusi, ki so do prvega vzpona čez njeno severno steno zahtevali osem življenj, po tem prvem vzponu pa še nekajkrat toliko.

Ne vem, kako mi je kot alpinističnemu vajencu prišla v roke knjiga Beli pajek, ki govori o zgodovini poskusov v tej steni in o prvem vzponu, ampak prebiral sem jo kot začaran, in če si alpinist in nekako veš, da boš prej ali slej moral poskusiti v njej, potem je ni hujše grozljivke.

Prizor s Tonijem Kurzem, nesrečnim nemškim alpinistom, ki je umrl, viseč na vrvi, in so se ga lahko reševalci dotaknili s cepini, pomagati mu pa niso mogli, je nekaj, kar me bo preganjalo vse življenje. Kar nas pripelje do prvega temeljnega zakona alpinizma.

Glasil bi se nekako takole:

Alpinizem je nevaren

Zdaj malo manj, kot je bil, ko sem začenjal pred 25 leti (in še mnogo manj kot takrat, ko so začenjale generacije pred menoj), ker imamo vremenske napovedi, ki znajo predvideti vsako kapljo in snežinko, ker imamo gorsko reševalno s helikopterjem, ker imamo opremo in se je izboljšalo plezalsko znanje, ampak kljub temu – alpinizem je nevarna reč.

Človek, ki se ukvarja z alpinizmom, ima povsem solidne možnosti, da se bo pri tem poškodoval (skoraj zanesljivo) ali celo ubil. Zadnjič sem razmišljal o ljudeh, s katerimi sem vsaj enkrat v življenju plezal, navezan na isto vrv, pa jih ni več, in štel ... in jih je bilo devet.

Zakaj torej bi se človek pri zdravi pameti lotil tega? Ponujam odgovor Roberta McKeeja, avtorja znamenite Zgodbe, pripomočka za scenaristično (in v bistvu kakršnokoli) pisanje, ki pravi (navajam po spominu), da večina pacifističnih filmov zgreši poanto v tem, ker imajo moški pravzaprav radi vojno.

Gora kot trdnjava, ki jo je treba osvojiti, alpinistična čelada, plezalni pas, cepini, dereze kot orožje in soplezalci kot bratje v orožju ... Nekaj je na tem.

Alpinizem je torej šport za moške

Ja, človeka zgrabi skušnjava, da bi napisal nekaj takega, vsaj tisti najzahtevnejši alpinizem, ampak ... Dva od najboljših, recimo takole na hitro, štirih slovenskih predvojnih alpinistov sta bili pravzaprav dve, pa tudi potem so ´prebijale´.

Sicer je za marsikoga tip, ki se ni obril mesec dni in smrdi zraven tebe v šotoru ali v steni in preklinja kot Madžar, sprejemljivejši kot podobno zanemarjena ženska, ampak okusi so pač okusi. (In taki ne bodo nikoli prišli v položaj, v kakršnem se je znašel neki naš sloviti alpinist – in je opisan v njegovi knjigi – ko si je soplezalka v zelo dramatičnem položaju, ko je kazalo, da bosta oba umrla, želela še zadnjič malo 'poguncat'.)

Alpinizem je naporen

Sloviti poljski alpinist Wojciech Kurtyka je nekoč izumil zelo ustrezno definicijo, s katero je v nulo zadel himalajizem, ki pa je samo do najvišje oblike napora razvit alpinizem, ko je rekel: himalaizem je umetnost trpljenja.

Mraz, nič hrane, nič vode, vročina, nevarnost, nenehno premikanje, da bi pač nekam prišel ali da ne bi zmrznil, ponoči, podnevi ... In neskončna sreča, ko stopiš na ravna tla in ti nekdo ponudi magari čaj.

Kdaj ste bili nazadnje srečni, ker vas ni bilo strah, da bi vam kaj padlo na glavo, da bi vi kam padli, da bi zmrznili ali umrli zaradi izčrpanosti? In vam je potem nekdo še prinesel čaj? (Ali pa, no, pivo ...)

Alpinizem vas naredi lepšega

Nekaj je v gibanju, seveda, ker če se človek giba, je vitkejši in lepši na pogled, ampak te milosti ste deležni tudi pri drugih športih.

Alpinizem pa da še nekaj, in sicer (ne vem, ali je to opazil že kdo pred menoj) ene take karakterne gube na obrazu. Napori, dehidracije, zmrzali in vročinski udari značilno preparirajo obraz, da ima človek občutek, ko se pogleda v ogledalo: Hm, tale tip je pa že dal nekaj skozi.

Obstaja znamenita raziskava neke ameriške univerze, ki je primerjala zapeljivost udeležencev različnih športnih panog, s presenetljivimi izsledki. In sicer so na lestvici alpinisti zmagali z velikim naskokom pred pričakovanejšimi favoriti, igralci košarke, bejzbola in podobnih brezveznosti.

Kdor se ukvarja z alpinizmom, potuje in se izobražuje

Človek lahko potuje tudi kar tako, seveda, ampak najlepša in najbolj nora so potovanja, ki se zgodijo mimogrede, ko zasleduješ nekakšen višji cilj in te v najbolj zahojena prostranstva sveta pripelje alpinistično poslanstvo. Na mejo med Kirgizijo in Kitajsko, recimo. Kako naj človek sploh izve, da obstaja meja med Kirgizijo in Kitajsko, če na njej ne bi rasli še deviški vršaci? Kar nas pripelje do naslednjega temeljnega kamna alpinizma, ki je:

Usoda

Imel sem prijatelja, s katerim sva preplezala marsikaj in od tega marsikaj norega, sploh tako, kot sva takrat plezala. Ne bi zdaj o tem, ker revija nima prostora, jaz pa ne časa, pa tudi otroci znajo dobiti to v roke.

No, on je imel to navado, da je, ko sem jaz stal pod kakšno steno in začel 'travmirati', še preden bi se mi dejansko lahko kaj zgodilo, izrekel znameniti stavek: Če ti je usojeno, da se boš utopil, te ne bodo obesili. (To naj bi delovalo pomirjujoče.)

S tem kolegom sva takrat preplezala Eiger, z njim sem stopil na svoj prvi osemtisočak, Daulagiri, bilo je to pomladi 1998 ... No, potem smo tega kolega decembra istega leta pokopali v Dravogradu. Padel je med vzponom čez popolnoma brezvezen slap v Tamarju, tak, ki se ga lotevajo začetniki.

Sicer pa, ja, 42. Prav gotovo 42.

Tadej Golob, pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri