Z gasilskim vozilom po sredozemlju

Vsi radi potujemo ali si želimo potovati.

Nekateri potujemo, drugi sanjajo. In sanje so lepe. Potovalna resničnost je naporna, a je dobra naložba. Otro­kom ostanejo v spominu podrobnosti s potovanj, nam odraslim pa zgodbice za vnuke ali sotrpine v kakšnem domu za ostarele. Seveda pa ne sme­­­mo spregledati ljudi, ki jih sre­­čuje­mo na poti, ki te sprejmejo, kot da si prišel domov v Slovenijo k atu in mami.

Na pot smo se odpravili v družinski zasedbi (Brane - ata, Barbara - mama, otroci Anamarija, 13 let, Anasta­zija, šest ter Peter, skoraj štiri leta). Prevozno sredstvo je bil gasilski kamion, letnik 1975, z ogromno kabino za devet oseb.

O tem krogu sva začela resno raz­mišljati na Barbarino pobudo, ko sva od braslovških gasilcev kupila kami­on. Pika na i je bil podatek o ceni goriva v Egiptu in Siriji (deset centov za liter).

Knjižnica vodičev je urejena, prebira jo Barbara, meni pa ostane organizacija manjših predelav notranjosti kamiona, da ne bomo sedeli na lesenih klopeh, da bomo imeli zadosti posod z gorivom in vodo.

Prišel je mesec julij in dan odhoda.

Na ladjo se vkrcamo v Genovi in po 24 urah po urejenih mejnih formalnostih že potujemo po Tuniziji. Po­maknemo se na jug, da preizkusim, kako v pesku in ob devetih tonah deluje 170 KM in 500 Nm navora.

Na relaciji Douz-Kshar Ghilane (cca 130 km) je avto na makadamu počasen, ko pa pridemo na pesek, se zakoplje vanj. Kot tolikokrat prej se ponovno čudim, kako je mogoče, da gre, ko drastično spustim pritisk v gumah, kot tank (fizika mi pač ni bila nikoli ne vem kako blizu).

Z nizozemskimi prijatelji smo bili dogovorjeni, da se dobimo na libijski meji ter del poti skozi Libijo in nato v Egiptu naredimo skupaj. Približno 100 kilometrov pred libijsko mejo polnimo gume za vožnjo po cesti, ko se pripeljejo mimo. Snidenje po enem letu je bilo tako močno, da zamudimo uro, ob kateri smo bili dogo­vorjeni z libijskim vodičem Amirjem. Taborimo na libijski strani mejnega prehoda.

Sredi noči nas Amir prebudi, predamo mu vse papirje in v ranem jutru nadaljujemo pot do prve plaže in naprej proti vzhodu Libije, ki je bila tokrat le prehodna država. Za kratek čas smo se ustavili samo v Leptis Magni in kasneje v Tobruku, kjer hranijo ostanke letala Lady be good iz druge svetovne vojne, ki je zaradi navigacijske napake pilota ob slabem vremenu zasilno pristalo s praznimi rezervoarji v vzhodnem de­lu Libijske puščave. Zasilen pristanek je bil trd, kar je vidno iz razbitin. Čeprav so potniki padec preživeli, so pozneje na žalost umrli od lakote in žeje, saj se le vodonoscu ni odprlo padalo. Skupaj z vodo, ki jo je imel pri sebi, so ga našli šele po vojni.

Od Tobruka do Egipta je manjkal le še korak.

Libijske mejne formalnosti so bile urejene v dobri uri. Poslovili smo se od našega libijskega prijatelja Amirja in sledila je egiptovska stran.

To je poglavje zase, ki je bilo dolgo deset nočnih ur. Ob vstopu smo dobili turističnega policista, ki nas je vodil od uradnika do uradnika. Na za­četku mu je še bilo do napitnine, ki naj bi jo dobil, kot sem mu obljubil, ko bodo urejeni vsi dokumenti, do jutra pa je nanjo že pozabil. Ob slove­su sem mu vseeno v roko stisnil nekaj evrov. Meja je za nami, vizumi v žepu, registracija avtomobila pa egiptov­ska. Vrata v egiptovsko prostranstvo so se nam na stežaj odprla.

Cilj - oaza Siwa je za dan po ne­pre­­spani noči preveč oddaljen. Če­prav smo ob morju, ne najdemo plaže in se zavlečemo s ceste v puščavo, kjer poskušamo spati. Z opoldans­kim soncem zmanj­ka sence, vročina nas predrami in otroci zahtevajo morje. Tokrat z lahkoto najdemo na večdesetkilometrski peščeni plaži svoj prostor ob mor­ju, kjer pa, kot so nas opozorili sicer prijazni domačini, ne smemo ostati čez noč.

Siwa, oaza ob libijski meji, je polna vode in v okolici je polno jezer, tako majhnih kot velikih, ki jim ni videti konca. Medtem ko se dogovarjamo za pot do jezer sredi peska, otrok pu­ščave zabava naše otroke in jih vozi po mestu z oslovsko vprego.

Jezera sredi peščenih sipin so top­la, nekatera celo vroča. Na 40-kilometrski poti naletimo na fosile. V Si­wi smo ostali dva dni; premalo, vendar je do doma daleč in čas nas vse­­skozi po malem preganja.

Za puščavsko prečkanje iz Siwe

v Baharijo smo potrebovali dovolilnico in spremstvo policista, ki je tudi skrbel, da ves čas potovali v pravi smeri. V enem dnevu je bilo treba pre­­voziti 400 kilometrov. Veliko? Da, velik zalogaj je bilo teh nekaj 100 kilometrov, kajti cesta se je ves čas spreminjala iz lepega asfalta v razrit makadam, včasih pa se je celo zgub­ljala v pesku. Prelazi so bili zametani s peskom. To je bilo videti tako kot pri nas, ko zapade sneg in moraš zato natakniti verige, v pesku pa to pomeni spuščanje gum in pozneje polnjenje. Precej zamudno opravilo, ki pa nas kar sili, da spet brskamo za fosili. Povsod so.

Baharija približno 300 kilometrov južno iz Kaira je prva od oaz, ki se vle­­čejo proti jugu vzporedno z 200 do 300 kilometrov oddaljenim Nilom. Topli vrelci govorijo o tem, da je pekel blizu, črna puščava pa je polna ugaslih ognjenikov, ki pričajo o živah­nem in precej vročem dogajanju v preteklosti. Za kontrast poskrbi res bela puščava, ki je ob polni luni videti še bolj bela.

Čeprav tu skoraj nikoli ne pada dež, je območje od Baharije do Khar­ge polno vode, in sicer zaradi podzem­nih zalog. “Glej, riževa polja, ” vzklikne Bar­ba­­ra. Seveda ji ne verjamem. Riž sredi peska? To pa že ne. Bil je riž in kas­neje ga je bilo še več, tudi na krožnikih. To, kar je v Tuniziji kus kus, je v Egiptu riž.

Iz Kharge želimo nadaljevati pot po puščavi proti jugu. Policist na kon­­trolni točki je prijazen, vendar nas ne spusti naprej, ker je noč, brez spremstva pa na to pot ne gre. “Zju­t­raj, ” pravi. Takrat poskus ponovimo in napoti nas nazaj v mesto po dovoljenje in spremstvo. V bazi so vsi prijazni in zatrjujejo, da res ni nobene težave. Ugotovijo, da imamo čas ter da glede poti mislimo resno, in naju napotijo v pisarno najpomembnejše­ga človeka na postaji. Je prijazen, vendar je v njegovem glasu čutiti odločnost. Razloži nam, da je to območje v tem trenutku zaprto in da bi nam z veseljem dodelil spremstvo vojaka, vendar je to v danem trenutku mogoče le z odobritvijo oblasti v Kairu, kar pa traja, za nas pa to pome­­ni nasvidenje do prihodnjič.

Ker še vedno ne želiva razumeti njegove­ga 'ne', malce nejevoljno telefonira, poda slušalko Barbari in še enkrat dobiva negativen odgovor. Dobimo pa neprikrit nadzor nad našim giban­jem po mestu, ki traja, vse dokler ne za­pustimo mesta. Da ne bi počeli kak­šnih neumnosti in spet poskušali.

Čas bo, da zapustimo oaze, zato se pomaknemo proti Luksorju.

Prečkamo Nil, kar potem še nekajkrat ponovimo. Ampak prvič je le prvič. V Dolini kraljev nas čakajo Tutan­kamon in ogromno turistov. Vajeni samotnih poti, pobegnemo proti Rde­čemu morju. A ni nam dano uživati samotne gorske verige, ki se vleče med Nilom in Rdečim morjem. Pre­mik je mogoč le v konvoju. Ne uspemo mu uiti, zato pa toliko zaostanemo, da smo za hip sami. Seveda nas policija hitro najde in nas s še večjo skrbnostjo pospremi do Safage. Tam jim zagotovimo, da se bomo tu le kopali in tako smemo ostati sami. Pot do Hurgade in naprej proti koptskim samostanom opravimo hitro. Pri Koptih pa se čas spet ustavi. Njihova gostoljubnost nas kot nevidna nit zadržuje v okolici samostana sv. Pavla.

Kompas se obrne proti Kairu. Gore bo treba prečkati v nasprotni smeri. Tokrat ni konvoja, niti običajnih cestnih kontrol.

Pred Keopsovo piramido v Gizi in sfingo si ogledamo še najstarejšo piramido v Saqqari in zlezemo v tisto v Dahshurju. Sicer pa nas Kairo zmede - preveč ljudi nam prekriža pot na vsakem koraku. Prek Sueške­ga prekopa pridemo na Sinaj. Tam je Egipt drugačen. Kljub bližini Izraela je policijskih kontrol manj. Križa­ri­mo po sinajskih gorah, kjer najdemo rudnik turkizov, ostanke lave, ki se je strdila v bizarne oblike, stenske slikarije in napise v jezikih prav vseh popotnikov, ki so tod hodili vse od pradavnine.

Preseneti nas sv. Katarina. Ureje­na po naših standardih, pa vendar prvobitna. Na 1. 500 metrih nadmorske višine se tudi prvič na naši poti ohladi in spimo kot polhi. Ko počivamo v Nuweibi in čakamo ladjo za Jordanijo, sklenemo, da se bomo vrnili na Sinaj. Privoščimo si dva dni odmora in uživamo v najbolj severno ležečem tropskem morju.

Na ladji za v Jordanijo smo edini belokožci; počutimo se kot filmske zvezde.

Zaradi Petra. Fantek, povrhu pa še svet­­lolas, je za Arabce kralj. Čeprav se ne obnaša nič kraljevsko. Utrujen od poti pljuva in preklinja. Na koncu začne tepsti, če se mu kdo le približa. Prav krivično do najinih deklic, si misli­va. Ali res nihče ne opazi, kako fletni sta? No, na koncu opazijo Ana­marijo, ki privlači mladeniče kot mag­­­net. Pe­ter postane krinka, da jo lahko fotogra­firajo. Začneva pridigati. Drugič bo hodila po teh krajih bolj oblečena.

Ponoči pristanemo v Aqabi in se na­­potimo v kamp. Parkiramo ob eks­pedicijskem kamionu, ki bi sicer lahko bil iz Evrope, a ima egiptovske registrske tablice. Iz njega prileze možak, ki namesto da bi nam zaželel dober večer, vpraša, ali gremo morda v Wadi Rum. Seveda smo namen­jeni tja, on z ženo in tudi otrokom. Naslednje tri dni prebijemo skupaj. Nemca sta, učitelja, ki sta prevzela službovanje v nemški šoli v Egiptu. Edino tako lahko združujeta boj za ljubi kruhek in strast do puščavskih potepanj.

Jordanija je sicer dežela križarskih gradov, najbolj znana pa je Petra - nabatejsko mesto, ki se je skrilo v kanjon, da bi se ubranilo pred so­vraž­­­­niki, ter tam pozabljeno in dob­ro oh­ranjeno počakalo, da ga je zahodni svet ponovno odkril. Po vseh vrelcih, skalah, gorah in dolinah, poimenovanih po Mojzesu, ki smo jih obiskovali do zdaj, se ob Mrtvem morju začne svetopisemska dežela. Odločimo se za obisk ostankov nekdanjih mest Sodome in Go­mo­re, ki ju je Bog nekoč zaradi razvrata požgal. Otrokom pokaževa Lotovo votlinico in ne pozabiva poudariti, da je bilo le njemu prizaneseno, ker je bil priden. Petra se to dotakne. Ne si­cer tako, kot sva pričakovala, ampak nauk je dobil, saj zvečer pove, da bo, ko bo velik, po poklicu Bog.

V Mrtvem morju se je treba okopa­ti, čeprav pri tem trpimo, saj nas vse peče. V njem res lahko bereš časopis in res je neznosno slano. Še dobro, da v bližini najdemo sladke vrelce, kjer se speremo. Žal so tisti najlepši, ki v slapovih padajo prek skal, pre­­­vroči za spodoben tuš.

Čaka nas naslednja država. Sirija. Pričakujemo jo zadržani.

Ustavimo se v Damasku - najstarejše trajno poseljeno mesto na svetu je vredno svojega slovesa. Mošeje, labirinti tržnic in gneča. A tokrat dru­gačna, domačinska. Tujcev je le za vzorec in uživamo, ker so vsi tisti prodajalci tam zaradi domačinov. Posledično je tudi njihovo obnašanje drugačno od tistega, ki ga doživiš v medinah, ki živijo za turiste.

Ampak vsa Sirija preseneča, in to vsak dan znova. Palmira je biser, ki se z lahkoto postavi ob bok katerimkoli drugim ostankom Rimljanov. Predvsem pa je ogromna, zato najamemo kamele. Čeprav se nam po treh urah zdi, da nismo videli skoraj nič, se utrujeni od sonca in ježe odlo­čimo, da bo dovolj. Ni nam jasno, ali naj se zgražamo ali veselimo ob dejstvu, da je kamp postavljen kar med ruševinami. Očitno si to lahko privoščijo, saj še ne doživljajo navala turistov. Zadovoljni, da Palmiro lahko živimo in da ne gre le še za en muzej, se namakamo v bazenu in delamo načrte. Pot zarišemo proti Evfratu, do Tigrisa pa žal tokrat ne bo šlo. Precej brezvoljno vendarle najdemo Goro smeti nekje v sirski puščavi.

V bistvu ne želimo povedati, kje, čeprav to ni ravno stvar sirske državne varnosti. Zakaj bi smeti koga zanima­­le? Ker gre za ostanke pradavnine. Pred nogami ležijo različna kamnita orodja in keramika, a ni videti, da bi to kdo raziskoval ali vsaj želel zaščititi. Domačinska družina nas prijaz­no sprejme. Tudi njihova skrb se vrti le okrog tega, da bomo postreženi čim bolje, da pa živijo ob smetišču neprecenljive vrednosti, no, to jih ne gane prav posebej. Ob koncu dneva ni več ne duha ne sluha o jutranji brezvoljnosti. Ob Evfratu uživamo, kot da bi bili nekje v Dalmaciji, le da je voda sladka. Kako drugačna sta Evfrat in Nil - reki, ki sta omogočili razvoj civilizacij. Nil deluje umazan, tu pa je voda čista kot v visokogors­kih jezerih. No, pijemo je vendarle ne.

Zadnji postanek v Siriji je Aleppo. Obvezen čaj v hotelu, kjer je Aghata Christie napisala Umor na Orient ekspresu. Pravijo, da lahko popotniki, ki tam prespijo, še danes slišijo zvok njenega pisalnega stroja. Mor­da pa je to le odmevanje v glavi, zaradicen. Čeprav Sirija sicer ni draga, znajo tole Aghato kar dobro prodati. Pa saj je prav tako.

Premaknemo se še v Turčijo, ki jo žal le prečkamo. V bližini Alanyje se še zadnjič kopamo, saj vemo, da bo voda pozneje ledeno mrzla. In tudi je, vsaj za nas, ki se pregreti vračamo iz puščave. Po dolgih tednih nas za kratek čas poškropi dež. Usta­vi­mo se še v Efezu. Če je bila naša pot pot svetovnih čudes, to pač sodi zraven. Zlasti, ker smo ga na naši turški turi pred leti izpustili.

Tako smo pot končali v Turčiji in ostala nam je dvodnevna vožnja prek Bolgarije, Srbije in Hrvaške do doma.

Naredili smo krog. Kako na takšno pot? Kakorkoli.

Z osebnim avtomobilom ali avtodomom - na manj dostopne destinacije vas bo lahko s terenskim vozilom popeljal najet vodič. Z lastnim teren­cem pa vam bo dosegljivo pravzaprav vse. Ne priporočam pa, da greste na takšno turo reševat partnerske zveze, ker se bosta tako potovanje kot zveza gotovo končala predčasno.

Potovanje je bilo naporno in otroci so bili marsikdaj zelo tečni (baje tudi mi­dva). Vsakodnevno podiranje in sestavljanje tabora ubija. Dnevne temperature so bile velikokrat prek 40 stopinj, ukvarjanje s komarji, iskanje primernega prostora za kampiranje . . Zaradi vsega tega so otroci grozili, da prihodnje leto ne gredo več z nama ter da bodo ostali pri babici in dedku.

Ko smo prispeli domov, smo si želeli teden dni poležavati na kakšni plaži, da bi se spočili. Vse slabo je bi­lo hitro pozabljeno, ostali pa so spomini na prekrasne ljudi in noro lepe kraje. Črna puščava je bila res črna, bela je bila res bela, največkrat pa je bila puščava peščene barve.

Besedilo in fotografije: Brane Krajnc

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?