Andre Agassi je tenis sovražil

16. 11. 2009

Po solzah, ki so mu po zadnjem uradnem dvoboju v karieri, na odprtem prvenstvu Združenih držav Amerike leta 2006, polzele po licih, po pikolovski natančnosti, zaradi katere je na vsak dvoboj na igrišče prinesel torbo z loparji, in predvsem zato, ker je aktivno vztrajal do 36. leta, je težko verjeti njegovi trditvi, ki jo je zapisal v avtobiografiji jasnega naslova, Open. Razkrit.

Da je namreč iz dna duše, s temačno strastjo sovražil tenis in to ne glede na to, da je osvojil osem turnirjev za grand slam in da je bil do letošnjega podviga Rogerja Federerja zadnji igralec, ki je v karieri zmagal na vseh štirih velikih turnirjih.

Na odprtem prvenstvu Avstralije v Melbournu, odprtem prvenstvu Francije na Roland Garrosu, teniškem parku, ki se sredi Pariza dotika Bolonjskega gozda in vseh njegovih skrivnosti, Wimbledonu, kjer je proti vsem pričakovanjem sploh začel serijo velikih uspehov, in odprtem prvenstvu Združenih držav Amerike v New Yorku, na nekoč zanikrnem travniku Flushing, kjer so ga pravi Newyorčani zares vzljubili pozno v karieri, ko je pokazal pravi obraz, obraz, ki je nekoč veliko skrival.

Razkritje, da je tenis v resnici sovražil, v knjigi niti ni najbolj šokantno. Jasno, Andre Agassi je v knjigi zelo natančno, za bivšega vrhunskega športnika celo presenetljivo natančno opisal osebne travme, ki jih je doživljal, ko je moral od šestega leta vsak dan stati na igrišču in se z natančnim opazovanjem braniti pred žogicami, na tisoče žogicami.

Njegova nasprotnika na drugi strani sta bila dva. Njegov oče, bivši iranski olimpijski boksar, je bdel nad vsako žogico, ki je letela čez mrežo, od sina Andrea je vsakič zahteval, da žogico udari čim hitreje, ko se je šele začenjala vzpenjati, in čim močneje.

Mike je namreč izračunal, da bi udarjenih milijon žogic na leto nekoč moralo zadostovati za največje uspehe v profesionalnem tenisu, tudi za uvrstitev na številko ena računalniške lestvice ATP. A še bolj kot oče Mike je šel malemu Agassiju na živce doma narejen teniški top, ki je žogice pošiljal iz nenavadne višine in so se zato odbijale pod za teniško igro nenaravnim, zelo vsiljivim kotom.

»Nekega dne sem z robom loparja zadel žogico, ki je poletela izven igrišča, « se je v knjigi spomnil Agassi. »Ne glede na to, da je bilo na igrišču toliko žogic, da ni bilo možno niti normalno hoditi, je oče stekel za njo. Potreboval je štiri minute in pol, da se je vrnil, in mučenje se je nadaljevalo. Zelo hitro sem ugotovil, da lahko žogico, ko se sam odločim, pošljem čez ograjo, in to z robom loparja, in pomislil sem, da sem verjetno za tenis zares razmeroma nadarjen. «

Kljub nadarjenosti, uspehom in slavi je imel Agassi dolgo občutek, da živi svoje življenje in še življenje nekoga drugega, očeta Mika. Poškodovan in predvsem sit samega sebe je Agassi leta 1997, nekaj dni pred poroko z Brooke Shields, za katero je vnaprej vedel, da bo polomija, na nagovarjanje osebnega asistenta Slima vzel kristalno meto.

»Najprej me je prevzel občutek popolne žalosti, nato pa sem se nekaj časa počutil energetsko najbolj polnega in optimističnega v življenju, « je zapisal Agassi, ki se je, droge namreč ni dolgo užival, konec leta 1997 vrnil na turnejo in začel igrati najboljši tenis v življenju.

J. L

vir: Nova