Dr. Marta Bon opravlja kar nekaj del, na katera je ponosna. Zaposlena je na fakulteti za šport, je nekdanja selektorica ženske reprezentance in tudi svetnica na Mestni občini Ljubljana. Drži pa, da so zadnje mesece oči javnosti vanjo najbolj uprte zaradi treniranja ženskega rokometnega kluba Krim Mercator.
Marta Bon je bila v Krimu na začetku devetdesetih najprej igralka in nato še trenerka, ki je skupaj s preostalimi gradila temelje uspešnega kluba. Kot takrat na začetkih želi tudi tokrat graditi na odnosih, predanosti in srčnosti.
Letos se je Krim uvrstil med osem najboljših ekip v Evropi, kar je velik uspeh. Vse ekipe v nadaljevanju so težko premagljive, niso pa nepremagljive. Ima krasno priložnost, da vidi, kaj zmore, kje je, koliko se igralke držijo tega, kar se pogovarjajo v klubu, in koliko jih je v hlačah ter srcih, nam odločno razlaga Marta Bon, ki je krmilo prevzela lani avgusta.
Kako se počutite?
Zadovoljna sem, predvsem pa pred velikimi pričakovanji in vznemirjena. Dejstvo je, da je za Krim Mercator prelomno leto. Klub je začel delovati pred 20 leti, potem je pred 15 leti doživel bliskovit vzpon. Ta je povezan z Zoranom Jankovićem, ki je pristopil z denarjem in srcem in je zaslužen, da je klub takrat tako hitro napredoval in bil dvakrat evropski prvak.
Pred tremi leti je ta krivulja začela drseti navzdol. Letos je začela zavzeto delati direktorica kluba Deja Doler Ivanović. Naredila je zelo pogumno potezo, ker me je namestila za trenerko. Vedela je, da sem garač in norec in da znam potegniti ljudi okrog sebe. Na začetku so vsi dvomili, ali je krivuljo Krima sploh možno obrniti navzgor. To mi zdaj povedo. Eden izmed možnih razlogov je tudi ta, ker sem ženska.
Zakaj?
Šport je ena zadnjih trdnjav moške nadvlade. Ledino orjem že vrsto let. Imela sem srečo, da sem šla skozi ovire, ki so me okrepile. Na začetku trenerske kariere pri Krimu, leta 1993, me je podpiral Zoran Janković, ki verjel vame in hvaležna sem mu za to. Dejstvo je, da je zahteven vodja, ampak očitno sem lahko sledila njegovim zahtevam. Tako me je leta 1996 postavil za selektorico reprezentance, čeprav sem bila mlada po letih in stažu, pa še ženska.
Bilo je nekaj posebnega, pa tudi veliki met, ker smo se uvrstile na svetovno prvenstvo. Treniranje sem prekinila zaradi materinstva, takrat prvič na Krimu in drugič v reprezentanci. Leta 2003 sem drugič prevzela žensko rokometno reprezentanco, ko smo dosegle najboljšo uvrstitev ženskih reprezetanc, še prej pa leta 1997 prvo medaljo na Mediteranskih igrah.
Ali ni pri športu značilno, da te hitro odpišejo, čim krene kaj po zlu?
Vrhunski šport so skrajnosti. Če so uspehi, mi novinarji govorijo, da je določena igralka dobra, če pa izgubimo, mi je povsem jasno, da bodo kritizirali mene. Kot vodja moraš biti siguren vase. Lani avgusta smo začele s samimi porazi in vladala je nervoza. Okolico sem prepričevala s stavkom: "Ne moremo barvati fasade, če še temeljev nimamo postavljenih. " In smo garale še naprej.
V prvem mesecu smo ogromno delale na telesu, ker mora biti za vrhunski dosežek pripravljeno telo, potem pa še glava in srce. Začetki so bili negotovi, mogoče sem takrat samo jaz verjela, da lahko pridemo tako visoko. Veliko ljudi me je spraševalo, kaj mi je tega treba, zdaj ko bi lahko hodila po VIP-tribunah in dajala ocene, ne pa, da grem nazaj v 'rudnik'.
Zakaj ste se vrnili v 'rudnik'?
Pogostokrat se odločam bolj po srcu in intuiciji in zdelo se mi je, da se iz Krima da nekaj narediti. Spoštujem tradicijo tega kluba in iz več vidikov se mi je zdelo škoda Krima. Tudi iz vidika ljubljanskega športa, saj Ljubljana potrebuje močen ženski športni kolektiv. Ja, odločila sem se stoodstotno s srcem.
Vam občutek pripadnosti veliko pomeni?
Pripadnost klubu je osnovna. Le kdor je s srcem tu, naj bo z nami. Imam pa še veliko drugih sloganov, s katerimi nekako spreminjam miselnost v klubu. Imamo zahtevno službo, ampak vseeno se lahko imamo lepo. V športu je včasih veljalo, da smo vsi enaki. Pa ni res, igralke niso enako stare, nimajo vse niti enakih izkušenj niti denarja … Smo pa vsi enako pomembni za klub. In drug za drugega.
Pa še nekaj je; noben vodja ne sme preveč pričakovati, predvsem ne hvaležnosti. Jaz sem za to, da si pomagamo in da jim jaz pomagam napredovati in voditi proti vrhunski uspešnosti in slavi … Trudim se, da ne pričakujem preveč od igralk, da jih ne obremenim s prevelikimi pričakovanji, gradim pa zmagovalno miselnost. Razumejo moje zahteve, ni mi treba kričati.
Še pred kratkim v športu ni bil zaželen demokratičen pristop, ker so bili cenjeni avtokrati. Narobe je bilo, da so kričanje napačno povezovali z avtoriteto. Avtoriteto gradim na verodostojnosti, da tisto, kar govorim, tudi delam. Veliko delam na spoštljivih medsebojnih odnosih.
Kakšna je ekipa?
Ekipa je pestra po izkušnjah, narodnostih in po letih. Imamo igralke, stare približno 30 let, ki so dale že marsikaj skozi in imajo za sabo že velike uspehe, po drugi strani pa imamo še mlada neuveljavljena punca. Za obe skupini je težko; iz igralskih izkušenj vem, kako težko je igrati z nekom, ki ne sledi in ne razume. Imela sem posebno seanso s starejšimi in jim razložila, da imamo možnost, da se 'sesuvamo' med sabo ali pa bomo sodelovali pri uresničevanju strategije za pomlajeni Krim. Na Krimu se zadnjih 10 let ni prebila ali uveljavila nobena igralka, letos to poizkušamo.
Kateri strategiji sledite?
V resnici imamo dve strategiji: ena je držati to vrhunsko igro na evropski ravni, se pravi rezultat, druga pa je uveljavljanje mladih igralk, da bo Krim postal spet uspešen, mlad in svež. Je pa zahtevno peljati obe strategiji vzporedno. Trdim, da nam je v kratkem času uspelo zelo veliko. Ne samo z rezultatom, tudi v igri smo naredile ogromno. Najpomembneje pa je, da urejamo odnose in smo radi skupaj. To se mi zdi med pomembnejšimi dosežki.
Je to, da ste s srcem pri stvari, pomembno?
To je osnova uspeha, sicer to tudi povem, predvsem pa ljudje to začutijo. Pomembno je tudi zavedanje, da smo. Če se kdo ne počuti dobro, lahko gre. Šport je poseben fenomen; vsakomur se zdi, da lahko sodi in vrednoti, ker igrajo naši. Prisotna so čustva, pogosto tudi strasti.
Kako vam gre delo na fakulteti za šport?
V veliko veselje mi je, ker rada delam s študenti. Dejstvo pa je, da zaradi mojega velikega angažiranja v strokovno delo zaostajam na znanstvenem področju. To me še čaka.
Na kaj opozarjate v svoji knjigi Trenerji v moštvenih športih?
Dostikrat trenerji razmišljajo o tehniki in taktiki igre ter analizirajo igro. Jaz pa sem se spustila v vodenje ljudi bolj s sociološkega vidika. Opisujem, kako organizirati skupino, da od nje dobiš največ in je seštevek ena plus ena tri.
Delujete tudi na mestni ravni, in sicer kot svetnica za šport. Je kaj novega na tem področju?
Vesela sem, da smo sprejeli strategijo športa. Šport je do zdaj bil organizacijsko priključen vrtcem in šolam. Želimo, da se šport povezuje še z zdravstvom, turizmom, gospodarstvom in s socialo, ne samo s šolstvom. Mesto mora podpirati šport mladine in otrok pa vrhunski šport, ker ga prestolnica potrebuje. Obenem pa mora mesto zagotavljati infrastrukturo.
Na tem področju je Ljubljana podhranjena, ker je v zadnjih 12 letih od vseh mestnih občin dobila najmanj javnih sredstev. Dela na področju športa je še veliko, izkušnja v mestnem svetu je zanimiva, nekaj posebnega in zelo drugačnega. Tu gredo stvari bistveno počasneje, kot sem navajena. Zato pa sem šla v 'rudnik' (treniranje Krima), kjer so rezultati hitro vidni.
Kako je družina sprejela vašo novo dolžnost – treniranje Krima?
Pred odločitvijo smo imeli družinski posvet, na katerem sem jim predstavila, kaj bo to za družino pomenilo in koliko bom odsotna. Zdaj to dokaj dobro funkcionira, ker sta otroka to vzela za naš družinski projekt.
Se ukvarjati še s čim drugim, poleg športa in družine?
Kot hiperaktiven človek imam veliko zanimanj, pomembno se mi zdi razvijanje na različnih področjih. Prej sem imela gledališke abonmaje, ogromno tudi berem. Imam ogromno konjičkov, v glavnem športnih: rekreativno igram rokomet pri veterankah, pa odbojko, naredila sem izpit za golf, rada smučam na snegu in vodi…
Odkar sem na Krimu, se, kadar sem prosta, ukvarjam samo s svojima otrokoma. Druženje s prijatelji in kultura trenutno šepata. Hči Iza je stara 9 let in hodi v 4. razred, igra violino in trenira rokomet. Sin Jan je star 14 let in obiskuje 9. razred osnovne šole, trenira nogomet in igra trobento.
Jan me stalno spremlja in mi pove svoje mnenje, saj ima neverjeten občutek. Nismo veliko skupaj, ko pa smo, smo kakovostno. Smo zelo povezani. Vesela sem, da sta vzela Krim za naš projekt. Tudi moj parter se je nekako privadil na moje odsotnosti. Le z gospodinjstvom se težko sooča.
Kaj menite o zahtevah vrhunskega športa?
Vrhunski šport je skrajnost, vse skrajnosti imajo svoje omejitve. Človek v športu išče skrajne meje človeka, ki jih želi doseči in preseči. Jaz konkretno težim k temu, da iz posameznice naredim čim več, kolikor omogoča njeno telo, presežke pa iz sodelovanja med člani skupine. Družba vrhunski šport potrebuje, polne tribune to potrjujejo. Dejstvo je, da imamo ljudi, ki se želijo izkazati, pokazati, nenazadnje nekateri ljudje potrebujejo aplavz in izpostavljanje.
Veliko ljudi očitno vleče v vrhunski šport, če se odločajo zanj in če ga spremljajo. Vse poteka zaradi gledalcev, oni so najpomembnejši del športa. Me se tudi želimo pokazati, treniramo, da bomo dobre in nam bodo ljudje ploskali. Nekdo to potem vrednoti, na primer sponzorji in drugi. Vrhunski šport nekateri potrebujejo, da premagujejo sami sebe in dobijo zunanje priznanje. Seveda pa ima vrhunski šport tudi negativizme, na katerih ne gradim in me sploh ne zanimajo.
Suzana Golubov
Foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?