Pesem o tem, zakaj hodimo v naravo.
V naravo hodim, da najdem sebe.
V vsakem vremenu, v vsakem letnem času, v vsaki uri... tam najdem lahko lepoto.
Med mogočnimi drevesi moj korak postane bolj lahkoten, dih pa bolj sproščen.
V opojnem vonju zemlje um se umiri.
Skrbi odnese veter stran.
Korenine starih dreves opominjajo me na modrosti starih prednikov.
Veličastne skale pa šepetajo, da nikoli ne odneham.
Ptice pojejo mi pesem, ki pozdravi žalost.
Pogled v modrino neba spomne me na moj izvor.
Reka pravi mi, da naj grem s tokom.
Globoko v naravi, globoko v sebi...
Moja duša se takrat zave, da je vse tako, kot mora biti.
Ana V.
Poglejte si še:
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del