Irena Dobnik: S kolesom iz Maribora v Beograd

Irena Dobnik je s simbolno gesto prinašala pozitivno energijo ljudem ob begunski poti. (foto: Aleksander Leon Cvikl, osebni arhiv) Aleksander Leon Cvikl, osebni arhiv
22. 9. 2016 Vir: Jana

Irena Dobnik, navdušena kolesarka in predsednica Društva za spodbujanje mreženja, se je pravkar vrnila s kolesarske ture, ki jo je peljala iz domačega Maribora v srbsko prestolnico.

»Popotniško kolesarjenje postreže z najlepšimi razgledi na pokrajino, ponuja pristen stik z naravo in domačini,« razlaga Irena.

To ni njena prva daljša kolesarska pot, z možem sta že obkrožila Blatno jezero, na dvodnevnih izletih ob koncu tedna pa prekrižarila znaten del Slovenije in sosednjih držav.

Nekoč pot bratstva in enotnosti ...

Pot do Beograda pa ni bila le običajno kolesarjenje. Kot predsednica Društva za spodbujanje mreženja, ki se zaveda pomena vzpostavljanja stikov, povezovanja in zaupanja na vseh ravneh, je zelo hitro začutila globlji pomen te poti: »Stvari so se kar nekako zložile skupaj. Pred letom dni se je pot pokazala kot izziv, da bi si ogledala prestolnico bivše države, v kateri sem se rodila, njenega glavnega mesta pa nikoli videla. Ko sva začela z možem načrtovati pot, se nama je izrisovala prav po trasi, ki so jo leto nazaj množično zavzeli begunci v svojem obupanem poskusu iskanja boljšega, lepšega življenja.«

»Ni šlo brez spominov in primerjave s časom, ko smo živeli v multikulturni in multinacionalni državi, z različnimi verami, različni v vseh pogledih. Kljub temu smo živeli v neki složnosti, strpnosti. Ne govorim o jugonostalgiji, ker nisem jugonostalgik. Zdi pa se mi, da smo bili nekako bolj človeški. Danes smo vsi vpeti v zelo temperamentne čase, vse se dogaja zelo hitro, agresivno, tekmovalno. Ljudje smo – in tukaj govorim v prvi osebi, ker se zalotim, da sem tudi jaz taka – manj občutljivi, manj empatični, manj razumevajoči do drugih, zlasti če gre za nekoga, za kogar menimo, da ne sodi v naš prostor. Nihče ni begunec po svoji izbiri, ampak po prisili. Najmanj, kar lahko storimo, je, da poskušamo razumeti, ne obsojamo in predvsem ne spodbujamo agresije,« razmišlja Irena Dobnik.

Kot zavzeta športnica se je zato domislila, da bi z neko simbolno in miroljubno gesto širila sporočilo o sodelovanju in razumevanju po poti, ki je bila velika preizkušnja tako za tiste, ki so se po njej prebijali, kot za domačine, ki so spremljali množice za svojimi plotovi.

»Ljudi ob trasi in vse, ki so me spremljali po družbenih omrežjih, sem želela spomniti, da smo mi vsi samo ljudje in da je to, da poskušamo drug drugega spoštovati in razumeti, še najmanj. Tudi meni se lahko zgodi kaj hudega in takrat si želim, da bi me drugi vsaj razumeli.«

... danes pot razumevanja

Izkazalo se je, da smo ljudje, ki smo nekoč živeli v skupni državi, kljub številnim mejam, ki so danes postavljene, še vedno povezani, po opravljeni poti ugotavlja Irena Dobnik.

»Vsi, ki sem jim predala sporočilo kolesarjenja, so bili nad gesto navdušeni in naklonjeni njeni ideji. Mogoče je k temu pripomoglo tudi to, da so med mojim kolesarjenjem potekale olimpijske igre. Veliko in z vzajemno naklonjenostjo smo debatirali o športnih uspehih slovenskih, hrvaških in srbskih športnikov.«

Miroljubno in povezovalno sporočilo pa je občasno naletelo na ostre, nepremične prepreke in mrke poglede.

»Prav zaradi radikalnega stališča Madžarske do begunskega problema sva z možem del poti opravila po naši vzhodni sosedi. Pretresljivo je videti mejo med Hrvaško in Madžarko, dvema članicama Evropske skupnosti, razdeljeno z žičnato ograjo, tehnično oviro z ostrimi rezili, z drsnimi vrati na cesti, kjer čez mejo spuščajo avto po avto.« Irena obstane v pripovedi brez besed. »Meje se zapirajo. Ni rešitev. Ni scenarijev. Vse stoji na neki pat poziciji.«

Madžarsko-hrvaška meja

Na koncu vasi ovinek v levo

Pot do Beograda ju je vodila po stranskih poteh, med vasicami in manjšimi zaselki. Več razlogov ju je vodilo po takšni poti: »Kot kolesar si zelo ranljiv, zato so iz varnostnega vidika poti z malo prometa pametna izbira. Poleg tega je ob takšnih poteh še mogoče zelo hitro vzpostaviti stik z domačini, še je mogoče najti neki časovni zamik, pristnost, ki počasi izginja. Sva pa ugotovila, da so si ravninske vasice zelo podobne – najprej je majhno cigansko naselje, sledi neskončno dolga vas in na koncu je vedno ovinek v levo,« se smeji Irena.

Domačini so bili nad njunim početjem nemalokrat začudeni, nekaterim sta se smilila, da sta 'morala' na pot s kolesom, s številnimi sta poklepetala in spila pijačo. Irena se spominja priletnega domačina iz fruškogorskega gričevja, ki nikakor ni razumel, kaj je to mreženje. Irena se je dolgo mučila z razlagami, ko se je starčku le posvetilo: »Pa dobro, zakaj ne rečeš 'pecanje' (lovljenje op. ur.)? To sem jaz počel že pred 50. leti!«

Irena Dobnik, kolesarka

Beograd jo je najprej presenetil. »Po vseh tistih ravnicah se mi je zdel silno hribovit!« nato pa navdušil z duhom in miselnostjo velikega mesta, z odprtostjo in gostoljubnostjo, z živahnim dnevnim in nočim dogajanjem ob rekah.

Seveda se nostalgiji ni dalo izogniti: »Marsikdo je ob obujanju spominov na skupno državo rekel 'Kakšni časi so bili to!'. Bili so časi, ampak tudi zdaj so časi, ko jim lahko vsak od nas doda nekaj pozitivnega. Življenj drugih ne moremo spremeniti, lahko pa jih izboljšamo z neko pozitivno energijo, dobro voljo, gesto, ki povezuje. Zato se je treba včasih malo umiriti in si povedati, da uspeh ni edini bog.«

Besedilo: Nives Cvikl. Fotografije: Aleksander Leon Cvikl, osebni arhiv. Članek je bil objavljen v reviji Jana.