Juriš na sneg

27. 11. 2008

Uvršča se med zadnje. Ko je Andrej Jerman 23. februarja 2007 kot prvi Slovenec zmagal na tekmi za svetovni pokal v smuku, je obenem prismučal tudi jubilejno 50. zmago slovenskih smučark in smučarjev. A pogrevanje stare slave ga ne zanima. Z optimizmom zre v prihod­nost. Po dolgotrajnem boju s poškodbami in vrhunskimi zadnjimi sezonami zdaj že 30-letnik namerava letos še bolj pritisniti.

Čestitamo za zmago v Kitzbühelu!

Hvala . . ee, počasi, saj nisem zmagal v Kitzbühelu, zmagal sem v Ga-Paju.

V mislih smo imeli zmago, ki jo boste dosegli letos. Pa vseeno, je Kitzbühel res tista trdnjava, ki si jo vsak smukač želi osvojiti? Ali vam kaj drugega pomeni večji izziv?

Bi rekel, da kar je. Zlasti v lanski sezoni so ga organizatorji pripravili tako, da je bil najtežavnejša preizkuš­nja. Vrniti so ga želeli na pota stare slave. Zadnja leta se je veliko govorilo o Beaver Creeku in Bormiu, leta 2006 in 2007 pa smuka v Kitz­bü­helu sploh ni bilo. Prav zato so organizatorji želeli smukačem pripraviti vrhunsko preizkuš­njo. S športnega vidika je zmaga v smuku nekaj največjega. Cr? me de la cr? me. Medij­ska pokritost smuka na prizorišču v Kitz­­­bühelu je na najvišji ravni, gleda ga 50 tisoč gledalcev; tolikšnega števila ne dosežeta niti olimpijski smuk niti smuk na svetovnem prvenstvu.

Zakaj ste se odločili za hitre discipline? Ste že od nekdaj mahnjeni na hitrost?

Vse skupaj je nekako zraslo v meni. Odločitev za hitre discipline je prišla spontano. Kot mladinec sem več potenciala kazal v hitrih dis­ciplinah, kar so potrjevali tudi rezultati. In seveda disciplini, v kateri dosegaš dobre rezultate, se še bolj posvečaš. V pionirskih in mladinskih kategorijah je sicer večji poudarek na tehničnih disciplinah, torej slalomu in veleslalomu. Mislim, da tudi zato, ker trenerji preprosto nimajo dovolj znanja, da bi se lahko posvetili hitrim disciplinam, superveleslalomu in smuku.

Smuk še vedno lahko označimo le z eno besedo: hitrost. Kako bi komentirali dejstvo, da lahko v slabih sedmih sekundah smukač pospeši tudi do 140 kilometrov na uro in se tako kosa z marsikaterim avtomobilom?

No, tako ekstremno verjet­no ni. Res pa je, da lahko smukač do 60 km/h pospeši v dobrih treh sekundah. Nepojmljivo, vem, za tiste, ki se s tem ne ukvarjajo vsak dan, a zame je to nekaj povsem vsakdanjega. Pravijo, da smo smukači malo nori, a ker s tem živimo vsak dan, jemljemo to kot službo in ob tem pravzaprav uživamo. Vendar ne gre le za hitrost. Vrhunski smukač mora biti tudi tehnično dobro podkovan, čeprav smuka ne označujejo za tehnično disciplino.

Smuk ni ravno najvarnejša disciplina so poškodbe posledica človeške napake ali česa drugega, npr. zahtevanosti terena? Ali lahko odpove tudi oprema?

Menim, da se je varnost na smukih v zadnjih letih veliko izboljšala, saj so poleg zaščitnih mrež na najbolj izpostavljene dele namestili tudi zračne blazine. Poleg tega je postavitev prog veliko bolj zavita kot v letih, ko sem jaz začenjal tekmovati v svetovnem pokalu, zaradi česar je hitrost manjša. In tudi skoki niso več tako ekstremni, kot so bili.

Je pa kljub temu povprečna hitrost še vedno več kot 100 km/h in padec pri taki hit­rosti vsekakor ni prijeten, saj imamo smukači na sebi le tekmovalni dres, zaščitno čelado in ščitnik za hrbet. Glede poškodb pa tole: na prvem mestu so zanje krive napake tekmovalca, te pa so lahko posledica zahtevnosti terena (ledena snežna podlaga). Včasih se tudi zgodi, da odpove oprema. Tu bi rad izpostavil predvsem smučarske vezi, ki se v določenem trenutku odprejo, čeprav so maksimalno 'navite'.

Omenili ste tehnične discipline. Slovensko smučanje jih od nekdaj favorizira. Se strinjate s tem, da sta slalom in veleslalom bolj tehnični disciplini od smuka?

Pravijo že tako, a če bolje razmislim, se s tem ne morem strinjati. Smuk je nadvse kompleksna zadeva. Potrebuješ celoten spekter smučarskega znanja. Znati moraš zavijati, drseti in obvladati skoke. Pri slalomu so samo zavoji. So slalomisti in so smučarji. Menim, da je pravo tehnično smučanje smuk, in ne slalom.

Zadnjih nekaj sezon dosegate vrhunske rezultate. Se vam zdi, da se je v reprezentanci mnenje o hitrih disciplinah spremenilo?

Bistveno se je spremenil odnos do smukačev. Prej je bila celotna ekipa za hitre dis­cipline, to je za smuk in superveleslalom, potisnjena na obrobje. Zveza je bila pač mnenja, da smuk mora biti, in imeli smo ga le zato, da smo ga imeli. Od predlanske sezone gre na bolje.

Ste prvi Slovenenc z zmago v smuku v svetovnem pokalu. Kako se ob tem počutite?

Počutim se super, a bolj kot medijski pomp mi je pomembno to, da sta mi bila s tem poplačana ves trud in trpljenje.

Kakšni so vaši cilji za sezono 2008/2009?

Podobno kot vsak športnik tudi sam stremim k temu, da iz sezone v sezono napredujem. Dejstvo je, da ko si enkrat v svetovnem vrhu, govorimo le še o podrobnostih, niansah. Te so tiste, ki prinesejo na koncu razliko, ki odločajo, ali boš zmagal in bil prvak ali boš osmoljenec. Vemo, da so razlike med prvim in dvajsetim

zares majhne. Včasih so manjše od sekunde. Že majhna napaka je lahko razlog, da izgubiš sekundo in s tem deset mest. Odlična uvrstitev na svetovnem prvenstvu in kakšni prihodnji olimpijadi je vsekakor moj cilj, a staviti vse na le eno ali dve tekmi v sezoni je lahko dvorezen meč. Lahko se ti pripeti, da se ti bo vse 'poklopilo', lahko pa da uspeha ne boš dosegel. Merim na to, da se že na začetku sezone na startu pojavim maksimalno priprav­ljen, nato pa iz tekme v tekmo stopnjujem formo. Ko pride kakšna velika in pomembna tekma, moraš le še dodati tisto nekaj in upati, da se bo na koncu vse dobro izšlo.

Kakšne so odlike vrhunskega smukača?

Za začetek potrebuješ dovolj poguma. Ko stojiš na startu, te ne sme prevzeti strah, sicer določenega dela proge ne boš mogel odpeljati tako, kot si ga sposoben. Potem so tu še izkušnje. Če se primerjam s sotekmovalci iz domače ekipe, lahko opazim razlike. Sam lahko že prvo vožnjo na treningu odpeljem na polno, drugi pa po progi, ki je ne poznajo, še malo tipajo. Proge, ki je ne odpelješ dovoljkrat, preprosto ne moreš poznati. Moraš pa predvsem znati smučati. V vrhu so sami vrhunski smučarji, ni avtsajderjev.

Je pritisk na vas, odkar ste del smukaške elite, kaj večji?

V tem pritisku prav uživam. Tak občutek lahko dobiš le takrat, ko si dejansko zraven. Zame je velika čast to, da se družim z vsemi asi, s tistimi, ki sem jih prej občudoval, jih gledal v hrbet, zdaj pa so moje in njihove vožnje po bregu navzdol bolj kot ne vzporedne. Upam, da bom to lahko še lep čas počel.

Sicer je nekaj izjem, a večinoma je po vsakem vrhunskem uspehu kakšnega našega alpskega smučarja sledil padec. Se vam zdi to povezano s tem, da mediji začnejo posameznika po vsakem uspehu takoj kovati med zvezde? Sami na primer dosegate iz sezone v sezono boljše rezultate.

To je odvisno od tega, kako se je posameznik sposoben kosati z uspehi in prenašati medijsko pozornost. Novinarje, televizijske kamere in preostalo poskušam jemati profesionalno, to je navsezadnje tudi del posla, s katerim se ukvarjam. Boljši ko si, bolj te oblegajo, a če to vzameš kot nujno zlo, nimaš s tem nikakršnih težav. Sicer pa dosegaš konstantne rezultate, če si dobro fizično in kondicijsko pripravljen. Takrat lahko maksimalno opraviš vse treninge in tudi potovanja med sezono ti ne pridejo do živega. Na vsako tekmo prideš optimalno pripravljen.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri