Konjeništvo - olimpijska disciplina, ki združuje človeka in žival

Konjeništvo - olimpijska disciplina, ki združuje človeka in žival (foto: Goran Antley) Goran Antley
30. 6. 2013

Pogovor o Konjeniški zvezi Slovenije (KZS) ter na splošno o stanju konjeniškega športa pri nas smo začeli z generalnim sekretarjem KZS Zlatkom Polajžerjem, ki pravi, da se v zvezi največ ukvarjajo s tem, da bi ta šport približali ljudem.

K debati pa sta se pridružila tudi Peter Prešeren ter mlada jahalka Eva Hafner iz Konjeniškega kluba PIP, kjer so nas tudi gostili.

Kako ste pristali v konjeništvu?

Zlatko: Začelo se je v sezoni 2005/2006, ko me je povabil takratni lastnik posestva Ugar, Jurij Rudež, čigar rodbina je z denacionalizacijo dobila nazaj celotno posestvo, na katerem so se začeli ukvarjati s konjeništvom.

Takrat smo dejansko hoteli postaviti drugačno raven, kar se tiče organizacije dogodkov, in pridobili tekmo za svetovni pokal.

Prvo tekmo za svetovni pokal smo organizirali in uspelo nam je pridobiti še dva dneva prenosa v živo na Eurosportu z namenom, da se ustvari prepoznavnost posestva Ugar in konjeništva. Tekmo je v živo dva dni prenašala tudi nacionalna televizija. Tako se je v letu dni prepoznavnost brenda posestva Ugar kot tudi organizacije konjeniškega športa zelo povečala.

Kar pomeni, da ste dokaj novi v konjeniškem športu?

Zlatko: Pravzaprav sem bil povabljen, ker že 20 let delam na področju tržnih komunikacij, marketinga, odnosov z mediji in pri organizaciji dogodkov, in ne kot strokovnjak za konjeništvo.

Ste se morali malo bolj poglobiti v konjeniške zadeve?

Zlatko: Absolutno, od takrat sem se učil tudi drugih veščin, kot je prepoznavanje konjev, konjeništva in konjeniškega športa ter vseh disciplin.

Kakšen odnos ima naša javnost do konjeniškega športa, ga jemlje dovolj resno?

Zlatko: V Sloveniji mediji morda nimajo pravega odnosa do tega športa. Mislim, da ga še ne prepoznajo dovolj, kot tudi posebnosti tega športa.

Katere posebnosti?

Zlatko: Konjeništvo je edina olimpijska disciplina, ki združuje dva športnika: človeka in žival, je edina športna olimpijska disciplina, ki je enakovredna do obeh spolov, v smislu, da so moški in ženske enakovredni.

Smo tudi ena redkih panožnih športnih zvez, ki smo že v začetku devetdesetih let sprejeli kodeks odnosa do okolja in narave.

Kako je glede zmag? So te v glavnem odvisne od pripravljenosti konja?

Zlatko: Ko se človek pripravlja na veliko tekmovanje, gre za dolg in celovit proces, pri katerem se forma in kondicija stopnjujeta.

V konjeniškem športu pa se morata pripravljati dva, se pravi, da se morata v določenem trenutku, recimo pri preskakovanju zaprek, na določen dan in trenutek oba zbrati za maksimum.

Kar pomeni, da gre tudi za komunikacijo med človekom in živaljo?

Zlatko: Gre tudi za to, da si morata med obdobjem treningov in ne nazadnje druženja tekmovalec in konj ustvariti neko zaupanje, sinergijo.

Lahko bi rekel, da je tekmovalec konju stoodstotno naklonjen, saj ne le da z njim preživlja čas med treningi in pripravami za tekmovanja, temveč je z njim vsakodnevno. Konj je njegov partner, na tekmovanju sta enakovredna. Celo tako je, da konj na neki tekmi da več kot 50 odstotkov rezultata.

Peter: Če pogledate po svetu, Nemci in Angleži ter ponekod v Ameriki imajo jahače, ki so se rodili, da bodo tekmovali. Če pa v zadnjih letih pogledate Vzhod, so se tam našli ljudje, ki nikoli v življenju, razen Arabci, niso videli konja, nikoli jahali, skakali čez ovire, ampak imajo takšno kuverto, da si lahko kupijo konja za pol milijona ali milijon evrov, trenerja za pet ali deset tisoč evrov na mesec in so v vrhu.

To se pravi, da je konj prvi, njegova kvaliteta, če je res prav pripravljen, potem pa šele jahač. Jahač je pomemben, mora biti, ampak na tekmah, recimo na Eurosportu, vidiš, da je jahač naredil enkrat, drugič in tretjič napako, pa ga je konj še vedno popravil in pripeljal čez.

Jasno, da ne more biti vse odvisno le od konja, je pa v teh primerih od 70 do 80 odstotkov. Gre za konja, ki je bil naučen, vanj je bilo vloženih veliko ur dela, treninga, zraven mora biti še genski material, da je sposoben večji del tega, seveda s trdim delom, narediti, potem pa sledijo tudi rezultati.

Pri jahanju je najhuje, ker sta dva, ker jahač lahko vse naredi, pa se konju nekaj ni izšlo, ni mogel in ni prišel tako noter, da bi lahko poletel čez. Jahalec pa lahko naredi kaj narobe, pa ga konj še vedno reši. Na tekmi se pokaže, kaj sta doma naredila trener konja in jahalec.

V vsakem primeru je konjeniški šport vezan na naravo.

Zlatko: Vse discipline konjeniškega športa se v glavnem odvijajo v naravi, kar je še en plus tega športa. Navsezadnje je konj najraje v svojem naravnem okolju, čeprav je športnik in raste v centrih.

Koliko je lahko pomemben pri delu z otroki?

Zlatko: Stik otrok s konji ima izredno pozitivne učinke. Ne gre le zato, da so otroci povezani z nekim delom, treningom, preživljanjem prostega časa v neki aktivnosti, ampak so dejansko povezani z živaljo. Konj ima izjemno pozitivne učinke na človeka.

Druga stvar pa je, da se otroci navadijo nekega reda, vztrajnosti. Pomembno je tudi, da se na tečajih jahanja ne seznanijo le s konjem, temveč tudi z opremo, čiščenjem, s celotnim procesom in je to skorajda tako, kot bi živeli na kmetiji, kar je prav tako velik plus.

So konji primerni tudi za terapevtske namene?

Zlatko: Stik s konjem primerjajo z zdravilnim stikom z delfinom. K akciji 300 otrok na konja me je spodbudilo branje nekaterih člankov, potem pa so še humanitarno zbirali denar, da so poslali enega otroka na terapijo v stiku z delfinom.

Tudi stik s konjem zelo veliko hendikepiranim otrokom lajša, nekaterim pa celo odpravlja bolezenska stanja.

Kako pa je z dostopnostjo, velja konjeništvo še vedno za aristokratski šport?

Zlatko: V mednarodni konjeniški zvezi imajo aristokrati najvišje funkcije, predsednica konjeniške zveze je jordanska princesa Haya Bint Al Hussein, tudi udeleženci olimpijskih iger so ti, ki imajo denar in si lahko kupijo dobre konje. Dostikrat se ta aristokratski del pojavlja na najvišjih tekmovanjih, tudi zaradi tega, ker ima možnost.

Ampak v bazi, med rekreativci, so v Sloveniji, kakor tudi v tujini, povsem običajni ljudje, ki niso vedno povezani z denarjem.

Je pa veliko ljudi, ki so uspešni na svojih poslovnih poteh, se pravi različni poslovneži, ki so recimo vključili svoje otroke v konjeniški šport in jim omogočili nakup konjev. Poleg tega pa ti ljudje zelo velik del svojega prostega časa preživljajo z otroki ob konjih in je to tudi za njih nekaj povsem drugega od njihovega poslovnega vsakdana, saj pridejo v okolje, kjer se zelo dobro počutijo. Drugače pa je zelo veliko takih, ki so začeli z običajnimi šolami jahanja in niso povezani z denarjem.

Kaj dela KZS na temo dostopnosti konjeništva?

Zlatko: Ena izmed osnovnih zadev je, da približamo konjeništvo širšim množicam in ga predstavimo v smislu, da ni le za izbrance.

Druga stvar, ki je pri konjeništvu zelo pomembna, je, da je konjeništvo lahko zdrav način preživljanja prostega časa z živaljo v naravi, s čimer bi prav tako radi prestopili to, da naše poslanstvo ni le na športnem delu konjeništva. Želimo počasi vzgajati otroke in mladino, da se približamo ljudem.

Člani KZ so različni klubi, društva, rejske organizacije, ki se ukvarjajo s konjeništvom, in tudi njih poskušamo usmerjati. Oni se že trudijo po svoje, vsi imajo šole jahanja in stalno boljše konje v tem procesu.

Za nas je pomembno, da pridejo otroci, mladi v šole, na tečaje jahanja in se potem morda iz tega razvije ljubiteljstvo ter šport. Temeljno nam je delo na stiku ljudi in otrok s konjem.

Kako vplivate na različne klube, organizacije in društva, ki se ukvarjajo s konjeništvom?

Zlatko: KZS je panožna športna zveza na področju konjeništva, konjeniški klubi, društva in različne organizacije so naši člani, mi pa jim ustvarjamo pogoje.

Kaj jim ponujate?

Zlatko: Ena izmed pomembnih stvari je izobraževanje. Vsi trenerji, vaditelji in inštruktorji morajo opraviti izobraževanje v okviru KZS v naši konjeniški akademiji. Za uspešno opravljeno izobraževanje dobijo licence za posamezne zadeve, kar je temelj, da potem nekdo lahko dela s konji, da je usposobljen in mi lahko zanj garantiramo.

Kako pa konkretno pomagate športnikom?

Zlatko: Naša stvar je, da vodimo tekmovalne procese v vseh šestih disciplinah, da potekajo tekmovalni procesi, pokalne tekme, državna prvenstva ... Da skrbimo za ta sistem, naša stvar je tudi, da ustvarjamo pogoje svojim tekmovalcem za tekmovanje v tujini.

Zakaj je vam konjeništvo všeč?

Eva: Vem le, da sem, odkar vem zase, hotela jahati in potem sem v bistvu začela v prvem razredu na islandskih ponijih, ampak sem bila prelahka. V četrtem razredu sem ponovno začela in zdaj imam leto dni svojo kobilo Rafinesse, s katero tekmujem v preskakovanju ovir.

Kaj lahko poveste o druženju s konjem?

Eva: Če hočeš uspeti pri konjih in še v šoli, moraš biti precej organiziran. Takoj po šoli pridem sem, kjer imam trening, potem grem ob sedmih, osmih zvečer domov in se moram še učiti.

Malo manj imam socialnega življenja, tudi kakšnih izhodov ob petkih nimam, ker so tekme običajno ob vikendih. Če bi morala izbirati med izhodi in konji, bi takoj izbrala konje.

Kaj manjka konjeniškemu športu, da ni bolj blizu gledalcem in medijem?

Peter: Manjka mu nekaj dobrih tekmovalcev. Poleg tega pa je treba več delati z otroki. Ko bo toliko otrok toliko, da jih bo polno, da bodo na tekmah za otroke 50 startov, potem bo konjeništvo nekaj veljalo.

Zdaj jih je deset, dvanajst, tudi članov je le deset. Jahanja je, ampak da bi bilo tekmovanje takšno, da bi nekaj pomenilo v državnem merilu, da bi imelo državne jahače, ki nekaj pomenijo v tujini, v evropskem merilu, nam pa še veliko manjka.

Zlatko: Tu vmes se vplete denar za nakup konj. Sicer verjamem, da imamo tukaj zelo dobre, perspektivne mlajše generacije. Te pridejo do nekega nivoja, pri nivoju za uspešno udeležbo in doseganje dobrih rezultatov v svetovnem merilu, pa pomeni 50 odstotkov ali še več konj.

Verjamem, da imamo tudi dovolj dobrih strokovnjakov na področju treningov, stroke, imamo tudi pogoje, ampak potem, ko je treba preseči in kupiti konja, ne le enega, za doseganje rezultatov, se ustavi.

Tekmovalec potrebuje dva ali tri konje za tekmovanje na nivoju Grand Prix med člani višine 160 pri skakanju, kjer vsi konji že presegajo 100, 150 tisoč evrov, mogoče celo več od pol milijona. Takrat pa je to še kako povezano s financami.

Kako to rešujete?

Peter: Vsa leta se ukvarjam z rejo konj, kar je drago, naporno in dolgotrajno. Konja pripraviš do tega, da je super potencial, pa se ti poškoduje in imaš sranje.

Zlatko: Nekdo začne z mladim konjem, gradi na njem, dosega dobre rezultate, tudi v tujini postane opazen, zmaguje in potem pride dovolj mamljiva ponudba iz tujine.

Čeprav bi KZS bilo v interesu, da se konj ne proda in se ustvarja rezultate, ta človek, ki ga je naredil, trener, mora od nečesa živeti, sprejme ponudbo in ga proda.

Jahanje je pač šport, pri katerem so vrhunski rezultati povezani z veliko denarja.

Kako bi svetovali, da se pristopi h konju, glede na to, da velja za plašno žival?

Eva: Zagotovo ne od zadaj, ker konj povsem vidi le pred sabo in je nevarnost, da bi se ustrašil. Najbolje je stopiti pred njega, še bolje pa je, če je kdo, ki ima že izkušnje s konjem, zraven.

Zlatko: Vsi konji za delo z mladimi so zagotovo pripravljeni na to in tudi dopuščajo več. Prepričan sem, da imajo na vseh šolah jahanja, ki delujejo pod okriljem KZS, primerne konje in so ti konji verjetno dosti bolj tolerantni. V šolah jahanja, v katere nekateri straši pripeljejo že zelo majhne otroke, je po mojem pomembno, da začnejo s poniji.

Je možno, da te rekreativno jahanje ne stane preveč?

Eva: Če hodiš v šolo jahanja, imaš osem ur na mesec ali celo dvakrat na teden jahanje, prideš in odideš. Kar nujno potrebuješ, je čelada, čeprav si jo tudi lahko izposodiš, jahalne hlače in primerno obutev, za katero sploh ni nujno, da je prav jahalna, potrebuješ pa še gamaše za zaščito nog in zaščitni jopič, če te je strah.

Zlatko: Ko začneš tečaje jahanja, ne potrebuješ večinoma nobenega vložka za nakup svoje opreme.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri