Maja Malnar: 'Imela sem le 39 kilogramov'

Kako se je vse skupaj začelo?

Še sama ne vem natančno. Spomnim se, da sem bila s prijatelji na počitnicah v Grčiji. Ko smo se fotografirali in sem gledala svoje fotografije, sem kar naenkrat začela jokati in tožiti, da sem debela. Vsi so me debelo gledali, kaj mi je, saj sem imela super postavo, ampak jaz sem se v svoji glavi videla kot debela. Potem sem odpotovala v Ameriko, kjer sem naletela na ogromno nekih izdelkov za hujšanje, in tako sem začela piti napitke in zmanjšala vnos hrane. Jedla sem čedalje manj, pa še to samo sadje in zelenjavo.

Zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega?

Izgubila sem nadzor nad sabo, saj so mi ljudje v medijskem svetu, ki me je obkrožal, govorili, kaj naj počnem. Takrat sem bila prepričana, da je moje telo edina stvar, nad katero imam lahko nadzor. Bolj ko so mi govorili, naj ne hujšam, bolj sem se jim upirala in manj jedla. Se pa zdaj zavedam, da so mi želeli le pomagati, vendar takrat nisem tega videla tako.

Mislite, da je vaše pojavljanje v medijih pripomoglo k vaši bolezni?

Do neke mere ja. Bila sem zelo mlada, ko sem začela. Imela sem 14 let in pritisk medijev je kar velik.

Vam je pred tem kdaj kdo rekel, da ste debeli?

Ne, nikoli. Tudi v manekenskih vodah me niso nikoli zavrnili, ker bi imela preveč kilogramov. So me pa zavrnili, ko sem shujšala.

Ko ste bili mlajši, ste se dobro počutili v svoji koži?

Ja, imela sem srečno otroštvo in dober odnos s starši. Nič mi ni manjkalo. Bila sem zadovoljna, samozavestna in všeč sama sebi.

Če se ozrete nazaj, vam je všeč, da ste bili tako suhi?

Ne, bila sem grozna, čisto presuha. Lansko poletje je bilo najhujše. Vsi so me gledali, jaz pa sem se spraševala, zakaj me tako gledajo, ker sem se sama sebi zdela normalna. Ko pa zdaj pogledam katero od fotografij, na kateri sem v kopalkah in se mi vidijo vse kosti, se zavedam, da sem bila zelo suha.

Koliko pa ste pojedli na dan?

Pojedla sem kakšno sadje in mogoče juho ali jogurt.

Ste nasvete o hujšanju iskali tudi na spletu?

Veliko sem prebirala o zdravi prehrani in hujšanju. Za vsako hrano sem točno vedela, koliko kalorij ima. Še zdaj vem, zato si grem tudi malo na živce. (smeh)

Kako ste se počutili, ko ste morali kaj pojesti?

Joj, to se mi je zdelo tako grozno, še posebej, ko so me na primer silili s kakšno tortico. V glavi sem kar kričala. Takrat bi dala vse, da me ne bi silili. Prav glava me je bolela. Bila sem prepričana, da ne smem jesti.

Koliko kilogramov ste imeli, ko ste bili najbolj suhi?

39 kilogramov.

Koliko jih imate sedaj?

50.

Ali ste anoreksijo skrivali pred bližnjimi?

Ja, rekla sem jim, da sem že jedla. Tudi sama sem verjela, da sem dovolj jedla, če sem pojedla sadje ali zelenjavo. Domači so seveda opazili, da nekaj ni v redu, zato smo se tudi veliko prepirali. Vendar jim nikoli nisem povedala vsega. Zdaj, ko sem se izvlekla iz tega, mi je veliko lažje govoriti o tem.

Ste takrat, ko se je to dogajalo, komu popolnoma zaupali in mu povedali resnico?

Nikomur. Vse sem povedala šele psihiatru. Lažje mi je bilo, ker je bil neznanec in ker sem vedela, da ne sme nikomur nič povedati.

Kaj je bila prelomna točka, ko ste ugotovili, da je nekaj narobe?

Ko sem stopila na tehtnico in sem videla, da imam 39 kilogramov. Takrat sem rekla, da to ni normalno. K moji odločitvi, da preneham hujšati, je pripomoglo tudi trpljenje mojih bližnjih.

Kako ste se torej izvlekli iz tega?

Pod prisilo bližnjih sem šla k psihiatru. On mi je na krut in neposreden način predstavil resnico. Rekel mi je, naj se sama odločim, ali ga želim še naprej obiskovati. Njegov pristop mi je bil zelo všeč, ker mi ni govoril, naj jem - tako kot drugi. Zato sem k njemu hodila kar nekaj časa. Zelo pa so mi pomagale tudi knjige za osebno rast.

Kaj pa prijatelji?

Vsi so mi želeli pomagati, a dokler sama nisem hotela spremeniti prehranjevalnih navad, mi nihče ni mogel pomagati. Poleti sem spoznala prijateljico Klementino, ki je bila v tistem trenutku natančno to, kar sem potrebovala. Nikoli mi ni govorila, naj kaj pojem. Sploh ni omenjala hrane, ampak se je obnašala normalno. Ker pa ona rada jé, sem v njeni družbi postopoma začela jesti tudi jaz.

Vas je anoreksija spremenila tudi osebnostno?

Seveda. Bila sem zelo razdražljiva. Bila sem nesramna do ljudi, nič nisem želela početi. Bila sem na meji samomora. Po glavi so se mi pletle čudne misli - v smislu zakaj sem sploh še na tem svetu.

Vam je zdaj še vedno težko jesti?

Ne. Jem večkrat na dan, in sicer manjše obroke. Spet sem postala nora na sladkarije. Nikakor pa se ne obremenjujem s tem, kar pojem. Zame je pomembno samo, da jem zdravo hrano.

Ali je vaš odnos z Rajkom Hrvatičem kakorkoli vplival na vaše hujšanje?

Ne, on mi je nenehno govoril, da imam super postavo. Tudi prepričeval me je, naj neham hujšati. Želel mi je pomagati, zato mi je priskrbel osebnega trenerja, da bi lahko hujšala na zdrav način. Vendar takrat še nisem želela pomoči.

Se bojite, da bi se lahko spet ujeli v zanko glede na to, da se ukvarjate z manekenstvom?

Upam, da me je izučilo. Zato tudi rajši pojem malo več kot premalo. Zdi se mi, da me zdaj ne bi moglo nič več spraviti iz tira.

Kaj bi storili, če bi vam kdo v modnem svetu rekel, da morate shujšati?

Za kakšen kilogram bi mogoče shujšala, ampak pretirano pa prav gotovo ne. Če bi morala shujšati, bi se tega lotila na zdrav način, torej s telovadbo.

Se nameravate zrediti še za kakšen kilogram?

Nimam nobenih načrtov. Jedla bom normalno, če pride še kakšna ‘kila’, pa me čisto nič ne bo motilo. Ne želim se več obremenjevati s hrano. Najprej sem se ukvarjala s tem, kako bi shujšala, potem s tem, kako bi spet pridobila ‘kile’. Tega imam dosti in bi rada le normalno živela.

Kako gledate na to izkušnjo?

Zelo sem vesela, da je to za mano. Bilo je zelo neprijetno, vendar se mi je življenje obrnilo na boljše. Sem resnično srečna in moj moto je, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Postala sem boljša in bolj zrela oseba. Spremenila pa sem tudi pogled na življenje. Veliko bolj cenim življenje, družino in prijatelje.

Meta Kač

Foto: Mimi Antolovič

vir: Story

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek