Najstarejši slovenski olimpijec je kljub 96 letom še vedno zelo čil. Še zlasti preseneča njegov izvrstni spomin.
Ko sem ga obiskal v ljubljanski Šiški, je tako kot običajno izžareval vitalnost in dobro voljo.
»Včasih imam malo težav z ravnotežjem, ampak se ne morem pritoževati,« je povedal. In z zadovoljstvom dodal, da so mu lani vozniško dovoljenje podaljšali še za tri leta. Tako se lahko z ženo Vando kadarkoli odpeljeta v Radovljico, kjer preživljata poletja.
V njuni dnevni sobi je med številnimi priznanji, dokazi o njegovem zelo dejavnem, s športom prežetem življenju, tudi pokal, na katerem piše 'Legenda'. Prejel ga je od Atletske zveze Slovenije, in to upravičeno; njegov prispevek k atletiki in športu nasploh je izreden. A še več mu pomeni priznanje z napisom 'Najboljši dedi na svetu'.
Spomini na London
V letih po drugi svetovni vojni je Marko Račič v tekih od 100 do 400 metrov osvojil številne naslove jugoslovanskega prvaka in postavil več kot ducat državnih rekordov. Leta 1948 se je na olimpijskih igrah v Londonu prebil v polfinale teka na 400 metrov, uspešno pa je sodeloval tudi na evropskih prvenstvih, sredozemskih in balkanskih igrah, meddržavnih dvobojih ...
Pozneje je bil trener, osem let selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance, leta 1979 sodeloval pri organizaciji sredozemskih iger v Splitu pa na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 ... Dolgo je tudi vodil organizaciji slovenskih trenerjev atletike in atletskih sodnikov. Je avtor in soavtor več knjig in preglednih publikacij s področja športa; med drugimi Naši olimpijci, ki jo urejata s Tomom Levovnikom in bo po letošnjih olimpijskih igrah doživela že sedmo izdajo.
Račičev spomin na londonske olimpijske igre je še vedno zelo živ.
»Potovali smo udobno, z vlakom prek Pariza. S sabo smo vzeli več škatel s salamami, saj so bila to leta pomanjkanja. A ko smo jih nekaj dni po prihodu odprli, so bile vse plesnive,« se spominja z nasmeškom. Pove tudi, kako so po navodilih političnega spremstva na stene barak britanskega vojnega letalstva, kjer so bili nastanjeni, lepili slike Tita in Stalina, ki pa so jih organizatorji odstranili in jih poučili, da se šport in politika med seboj ne mešata. Pa kako je po navodilih s seboj vzel harmoniko, da so lahko ob večerih glasno prepevali jugoslovanske pesmi ...
Pod psevdonimom
Rezultatov, ki jih je Račič dosegal pred mnogo desetletji, se ne bi bilo treba sramovati niti današnjim atletom. Okoliščine, v katerih so trenirali tedanji športniki, pa so danes skoraj nepredstavljive.
Tako kot številni športniki njegovega časa se je s športom srečal kot telovadec pri Sokolu; imel je deset let. Njegova družina, ki se je v Ljubljano preselila iz Adlešičev, je tedaj stanovala v Rožni dolini. Nekoč se je izkazal v teku na 100 metrov, zato so ga povabili v vrste atletskega kluba Ilirije.
»Prvič sem nastopil na svoj 17. rojstni dan, 25. aprila 1937,« se spominja začetkov. »Hodil sem na učiteljišče in da ne bi imeli težav, smo tekmovali celo pod izmišljenimi imeni, saj kakšnega posluha za atletiko takrat ni bilo. Jaz sem bil Čičar, svoj priimek sem torej samo obrnil« pove.
Leta 1938, ko je bil član jugoslovanske reprezentance, ki je sodelovala na balkanskih atletskih igrah v Beogradu, je zamudil začetek šolskega leta ... in bil skoraj izključen iz šole. »Rešil me je Drago Ulaga, prvi Slovenec s športno diplomo, ki je bil takrat v službi na ministrstvu za ljudsko telesno kulturo v Beogradu.« Odnesel jo je z ukorom.
Tik pred vojno je bil kratek čas učitelj v Zgornjem Tuhinju, a se je zaradi napovedi, da bo gestapo zasedel šolo, umaknil v Ljubljano, in se s tem najbrž izognil taborišču. Vojno je preživel kot vlakovni odpravnik. »Bil sem član železničarskega športnega društva Hermes, ki je svojim članom pomagalo z zaposlovanjem pri železnici. Tako smo bili kolikor toliko varni pred preganjanji.« Dve leti je delal v Črnomlju in bil povezan s člani OF; sestajali so se pri družini Polič, iz katere izvira igralec Radko Polič – Rac. Račič ga je včasih pestoval.
Zvestoba kraljici športov
Med vojno ni treniral in tekmoval, saj so se slovenski atleti tako pridružili kulturnemu molku, ki ga je razglasila OF. A je na veliko presenečenje samo nekaj mesecev po koncu vojne osvojil svoj prvi naslov jugoslovanskega prvaka, tedaj pa se je tudi vpisal na novoustanovljeno šolo za telesno kulturo v Beogradu.
Tu je nato preživel kar 20 let – študiral, tekmoval, delal kot trener, predavatelj ... Po diplomi leta 1952 se je tekmovalno upokojil, zato pa še bolj poprijel za trenersko delo, ki ga je opravljal že prej. Kot profesor telesne vzgoje je bil zaposlen pri jugoslovanski vojski, predaval je na akademijah in vojaških šolah, sicer pa je bil ves čas v različnih vlogah dejaven v atletiki – kot trener, selektor, sodnik, organizator, izobraževalec ...
Leta 1965 se je vrnil v Ljubljano in ostal tudi po upokojitvi zvest atletiki in športu nasploh. Kot sodnika in vodjo atletskih tekmovanj ga poznajo številne generacije slovenskih atletov, njegov prispevek na področju atletske statistike pa je naravnost neprecenljiv. Kljub svojim častitljivim letom je še vedno vpet v organizacijo Ljubljanskega maratona, svojo bogato zbirko športnih publikacij pa počasi predaja Muzeju športa. Poleg genov (njegov oče je, kot pove, umrl pri 93 letih zaradi pljučnice) je prav nenehna možganska telovadba, za katero poskrbi z raznovrstni podatki, zaslužna za njegov še vedno izvrstni spomin. Zdravniki pravijo, da ima organizem 80-letnika in da bo zlahka dočakal sto let. Novinarji ga bomo, ljubeznivega, kot je, takrat oblegali še z večjim veseljem, kot smo ga ob zadnjih nekaj olimpijskih igrah.
Besedilo: Marjan Žiberna. Foto: Helena Kermelj in osebni arhiv Marka Račiča.
Članek je bil objavljen v reviji Jana.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
