Matej Markovič: Meje so za to, da se premikajo, in nobena ni nepremagljiva

Je bila z vidika ekstremnega športnika to najtežja preizkušnja v življenju?

Ne vem, ali je bila to najtežja preizkušnja do zdaj, vsekakor pa je bila najdaljša v kosu. Tekmovalni izzivi so ponavadi za telo in psiho mnogo bolj zahtevni, saj se tam vse skupaj dogaja na mnogo višjih obratih, poleg tega pa tam ni tako močne energije za teboj, kot je bila pri tem projektu. Je bil pa vsekakor tudi ta projekt pravi test, predvsem za mojo psiho, ki je bila kar nekajkrat na preizkušnji.

Zakaj ste se odločili priključiti projektu?

Danes je težko narediti nekaj tako posebnega, da ljudi dejansko pritegne 'norost' projekta. To, da jih pritegne, je ključno, saj imajo potem možnost spoznati naše glavno sporočilo: nesebična pomoč do sočloveka je tista ključna vrednota, ki spreminja svet na bolje in ki združuje ljudi v času največjih kriz. Tako kot glasbenik priredi dobrodelni koncert, slikar podari svojo umetnino, tako sem jaz ponudil tisto, kar lahko, s tem pa širil še globlje sporočilo.

Dvajset kilometrov plavanja, 650 kilometrov kolesarjenja in 210 kilometrov teka je za nas smrtnike nekaj nepredstavljivega. Kako se človek sploh pripravlja na kaj takega?

Na tako zadevo se človek najprej pripravi v glavi in srcu, kjer se seveda vse začne. Fizično je priprava seveda pomembna, a zanimivo je, da sem imel jaz letos zaradi vseh humanitarnih projektov, zaradi treningov, ki jih vodim, ter seveda družine (imam tri otročke), ki je zame na prvem mestu, zelo malo časa za trening. Tako sem opravil le tri plavalne treninge, okoli 10 kolesarskih, tekel pa sem trikrat tedensko, a le dvakrat 50 km. Torej, res je vse v glavi. (smeh)

Kako bi opisali zadnji mesec priprav? Je sploh kaj časa za zabavo?

Kaj je to zabava? (smeh) Seveda ob vseh obveznostih, ki jih imam, ni časa vedno za stvari, ki jih počnejo drugi, a se najde tudi čas, da enkrat na toliko časa po kakšnem res napornem treningu s svojo skupino zajadramo tudi kam drugam kot pa takoj domov. Sicer pa so treningi mešanica psihične priprave, telesnih priprav in pa morja 'birokratskih' obveznosti, povezanih s projektom.

Velik izziv je bilo tudi pomanjkanje spanja. Kaj se v telesu in glavi dogaja, ko je izpostavljeno takšnim naporom?

Spanje in splošna utrujenost sta tisti komponenti, ki sta pri takem naporu ključna dejavnika. Vsak ima seveda svoje limite in ti se lahko spreminjajo glede na počutje v določenih trenutkih, glede na vreme, glede na naloženo utrujenost.

Kolo je lahko precej nevarno, ko se sam srečuješ s temi problemi, saj lahko hitro zapelješ s ceste. Na neki ultrakolesarski dirki sem imel celo možnost videti samega sebe iz druge perspektive, kako kolesarim, kar je znan pojav. Precej šokantno, ko se znajdeš v takem trenutku. (smeh)

Sicer pa je zadevo najlažje premagati z nekim klasičnim poživilom (kava, redbull ...), če pa je dolga, pa tudi s t. i. power sleepom, ki traja približno do 20 minut. Seveda pa čudežne formule ni.

O čem ste razmišljali na poti, da ste misli odvrnili od bolečine?

Bolečina je slabost, ki mine. (smeh) Faze neudobja sem enostavno reševal s pobegom v svoj svet. To je svet, kjer se misli osredotočijo na aktivnost, pogled se fokusira na pot pred teboj, noge pa se avtomatično premikajo in tako vzpostavljaš nekakšno 'varčevanje z energijo'. Bolečino moraš prepoznati, se z njo spoprijateljiti in jo enostavno sprejeti kot neprijetnega klepetavega sopotnika, ki pa se slej ali prej naveliča govoriti. (smeh)

Kdaj ste doživeli tisto prvo krizo in kako ste jo premagali?

Prva kriza se je pojavila kmalu po zaključku kolesarskega dela, ko tekaški korak enostavno ni stekel, imel pa sem tudi probleme s tekaško obutvijo. Zaradi vsega in zaradi utrujenosti sem se odločil za prvi 20-minutni spanec, ki je bil tam nekje pod Črnim kalom. Ko sem se prebudil, je kmalu po tem ura odbila okoli 6.00, pokazal se je sonček in telo je začelo srkati energijo iz njega. Rezultat pa je bil seveda, da sem se prerodil in začel na novo nizati kilometre.

Pravijo, da naj bi regeneracija trajala od enega meseca do enega leta ...

Seveda, teorije pravijo marsikaj, v glavnem je pa vse odvisno od posameznika. Tudi aktivnosti, ki jih izvajaš po tistem, ti dajo veliko vedeti, koliko časa boš vzpostavljal prejšnje stanje. Tukaj je stanje malce varljivo, saj ti telo prej začne sporočati, da je vse okej, kot pa v resnici dejansko je. Sam imam na srečo sposobnost hitre regeneracije, tako da sem bil le tri dni po koncu projekta vpet v težke treninge moči, ki jih vodim z varovanci.

Kako si določate športne cilje? Ko dosežete nekaj takšnega, kako lahko sploh presežete to mejo?

Meje so za to, da se premikajo, in nobena ni nepremagljiva. Verjamem, da imam tudi sam še velike rezerve, predvsem v srcu in glavi, noge pa bodo vse to vsekakor podprle. Ko sem tekmoval v svetovnem pokalu, so mi glavne tekme določali drugi, zdaj pa se ravnam po instinktu, in ko mi nekaj šine v glavo, to ponavadi tudi naredim. Velikokrat zaradi tega plačam davek, a je vredno že poskusiti.

Se v vaši glavi snuje že kakšna nova dogodivščina?

Pustolovščina se že kali nekje globoko v srcu, a trenutno so misli usmerjene še v druge humanitarne projekte in zgodbe, ki jih rešujemo iz dneva v dan. Ko bo prišel čas, da začnemo idejo malce bolj negovati in oblikovati, bodo bralci vsekakor izvedeli.

Kako pa vaša družina sprejema te adrenalinske ekstremne podvige?

Hm, dobro vprašanje. (smeh) Moram povedati, da ne pustim, da moja strast in moje take ali drugačne želje preveč okupirajo naš prosti čas. Imam srečo, da lahko del treninga opravim v službi, preostali del pa je enostavno eno veliko prilagajanje vsakodnevnim obveznostim. Seveda bi družina rada videla, da preživim še več časa z njimi, prav tako pa jim je mnogokrat težko me gledati tako načetega. A vem, da dajem družini, še posebej otrokom, tisto pozitivno sporočilo, ki ga bodo širili naprej, s tem pa tudi oni na svoj način pomagali spremeniti svet na bolje.

Zbrali več kot 20 tisoč evrov

"Akcija Srce Sloveniji je uspela in veseli smo, da smo za nekaj tednov spet združili Slovence. Z veliko srčno in nacionalno noto Srce Sloveniji združuje pomembnejše humanitarne akterje, še posebej športno humanitarno društvo Never give up in Anino zvezdico, ki je med močnejšimi ter najbolj odmevnimi humanitarnimi organizacijami v Sloveniji. Tudi z vašo pomočjo, dragi bralci, smo zbrali kar 20.670 evrov in s tem denarjem nakupili šolske potrebščine za 850 osnovnošolcev ter srednješolcev, 20 družinam pa plačali položnice za delovne zvezke. Vse potrebščine je otrokom že v tem tednu predala Anina zvezdica. Akcija se nadaljuje, trajala bo vse do konca septembra, zbran denar bo šel za nakup hrane za socialno ogrožene. Še vedno lahko pošljete SMS z vsebino SRCESLOVENIJI5 na 1919."

Za revijo Story napisala A. K., foto: Klemen Udovč/Srce Sloveniji

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord