Miti o treningu stabilizatorjev trupa

12. 4. 2013

Je zgodba o uporabnosti in koristih treninga stabilizatorjev trupa zgolj mit?

Verjetno večina od vas že pozna vaje, ki spadajo v prvo, drugo, tretjo in četrto stopnjo treninga stabilizatorjev trupa.

Pa so te vaje res najboljša možna izbira?

Vemo, da obstaja veliko literature s področja stabilizatorjev trupa, saj se to področje raziskuje že kar nekaj let. Novejše raziskave postavljajo pred izziv starejše, verjetno pa bo za dokazovanje ugotovitev tako preteklih kot novejših potrebnega še nekaj časa.

Vsekakor je to področje zanimivo za raziskovanje, saj moramo še ugotoviti, ali sta trening stabilizacije trupa in športna učinkovitost res povezani ter kako sestaviti program treninga in oblikovati teste, s katerimi bomo lahko ugotavljali napredek.

Vpliv domnev o koristih je vseeno tako velik, da se je oblikovala celotna industrija, zasnovana na preteklih študijah.

Obstajajo telovadnice in klinike, ki širom sveta učijo stabilizacijo trupa s prepričanjem, da tak trening vpliva na preprečevanje poškodb pri športnikih in na odpravljanje bolečin v hrbtenici (Jull in Richardson, 2000; Richardson, Snijders, Hides, Damen, Pas in Storm, 2002).

Lederman (2009) je v svoji raziskavi prišel do ugotovitev, ki pravijo, da med treningom stabilizacije trupa in rehabilitacijo ter športno učinkovitostjo ni nobenih povezav. Meni celo, da bi lahko tak tip treninga negativno vplival na osebe, ki se rehabilitirajo, ali na športni nastop.

Pravi, da so ugotovitve preteklih raziskav (v povezavi s splošnim prepričanjem o pomembnosti abdominalnih mišic za stabilnost hrbtenice in pod vplivom pilatesa) oblikovale nekaj domnev o tem, kaj učinkovito vpliva na trening stabilizacije trupa.

Te domneve so:

  • določene mišice so bolj pomembne za stabilizacijo hrbtenice, še posebej mišica transversus abdominis
  • šibke abdominalne mišice vodijo do bolečin v hrbtenici
  • razvoj moči abdominalnih mišic in mišic trupa lahko zmanjša bolečine v hrbtenici
  • obstaja pomembna skupina mišic stabilizatorjev trupa, ki izvaja svojo vlogo neodvisno od preostalih mišic trupa
  • bolečine v hrbtenice se zmanjšajo z izboljšanjem pravočasne in usklajene aktivacije mišic stabilizatorjev trupa
  • obstaja povezava med stabilnostjo trupa in bolečinami v hrbtenici.

Lederman (2009) meni, da so pretekle raziskave oz. raziskovalci ignorirali pomembna dejstva in kljub dolgoletnemu raziskovanju tega področja niso prišli do pravih ugotovitev.

Zaradi tega je tudi težko opredeliti, kako je stabilizacija trupa prispevala k razumevanju in oskrbi oseb z bolečinami v hrbtenici.

Svojo raziskavo je zaključil z naslednjimi trditvami, ki nasprotujejo preteklemu razumevanju stabilizacije trupa:

  • šibkost mišic trupa in neravnovesje med skupinami mišic trupa ni patološki, temveč pogost pojav
  • razdelitev mišic trupa na globoke in površinske je le želja, ki služi samo k promociji treninga stabilizacije trupa
  • šibke ali nefunkcionalne abdominalne mišice ne vodijo k bolečinam v hrbtenici
  • napenjanje mišic trupa malo verjetno pomaga pri preprečevanju bolečine v hrbtenici ali k zmanjšanju bolečin v hrbtenici
  • trening stabilizacije trupa ni bolj učinkovit pri kurativi in preventivi od ostalih oblik treningov ali terapij
  • trening stabilizatorjev trupa ni boljši od preostalih oblik treningov pri zmanjšanju kroničnih bolečin v ledvenem delu hrbtenice. Vsaka terapija/trening je običajno prej povezana z učinkom vadbe kot s težavami s stabilnostjo.
  • obstaja celo nevarnost poškodbe hrbtenice pri dolgotrajnem napenjanju mišic trupa med vsakodnevnimi in športnimi aktivnostmi.
  • osebe, ki so bile naučene uporabe kompleksnih izvedb vpetega trebuha ter manevrov napenjanja trebušnih mišic, je treba odvrniti od uporabe teh.

Tako trdijo raziskovalci.

Moje mnenje pa je takšno ...

Verjetno nikoli ne bo popolnega univerzalnega programa, ki bi lahko zadovoljil vsa pričakovanja. Zaradi tega je treba slediti ugotovitvam znanosti, kljub temu pa biti do njih kritičen in se ne opirati na že izdelane programe, ki naj bi bili najboljši oz. izhajajo iz programov, namenjenih prodaji, ki so oblikovani za širšo populacijo (kot npr. pilates ipd.).

Na vsakogar je treba gledati kot na posameznika, ki potrebuje unikaten program treninga (mogoče tudi trening stabilizatorjev trupa), tu pa morajo svojo vlogo z znanjem pokazati tisti, ki s takimi posamezniki delajo. To naj bi bili osebni trenerji, trenerji, fizioterapevti ter fiziatri, ki imajo tudi ustrezno izobrazbo, in ne samo naziv.

Dalibor Todorović, prof. šp. vzg.

Viri:

  • Jull, G.A. in Richardson, C.A. (2000). Motor control problems in patients with spinal pain: a new direction for therapeutic exercise. Journal of Manipulative and Physiological Therapeutics, 23(2), 115-117.
  • Lederman, E. (2009). The myth of core stability. Journal of Bodywork & Movement Therapies, 14(1), 84-98.
  • Richardson, C.A., Snijders, C.J., Hides, J.A., Damen, L., Pas, M.S. in Storm, J. (2002). The relation between the transversus abdominis muscles, sacroiliac joint mechanics, and low back pain. Spine, 27(4), 399-405.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri