Vidimo medalje, a zgodbe iz ozadja jih še bogatijo.
Kaj je prva stvar, na katero pomislite ob besedi judo? Po zaslugi »kovačnice odličij« na Lopati pri Celju je to zelo verjetno medalja. Ta šport je namreč v zadnjih letih najuspešnejša slovenska disciplina na največjih tekmovanjih.
Marsikdo pa ne ve, da ob tekmovalnih uspehih v zakulisju poteka še ena zelo zanimiva zgodba ...
V Sloveniji je judo ženski svet
Kako v nekaj besedah razložiti razmerje moči v tej žlahtni borilni veščini? Nuša Lampe, prva podpredsednica Judo zveze Slovenije, se ob teh besedah najprej nasmehne, nato pa v šali pravi: »V Sloveniji je to povsem ženski svet, v svetu pa gre za šport, kjer vse niti v svojih rokah v glavnem držijo moški.«
Nekdanja petkratna državna prvakinja ima v mislih predvsem dve plati. Izjemne športne uspehe varovank Marjana Fabjana na eni strani ter organizacijsko strukturo na najvišjih ravneh na drugi. Zdi se, da se mojstrica stopnje 5. DAN na tovrstna nepisana pravila nikoli ni pretirano ozirala. V skladu s svojim motom. Prepričana je namreč, da lahko človek doseže, karkoli si želi. Če se le trdno odloči in nato zvesto sledi svojemu cilju.
Po koncu kariere med sodnike
»Na koncu aktivne kariere sem se začela srečevati s poškodbami. Nato je prišla tudi nosečnost in z njo dilema, kako naprej. Ob trenerskem delu sem se vse bolj spogledovala tudi s kariero sodnice. Tako se je pravzaprav vse skupaj začelo ...«
Nuša je kot judo sodnica na prelomu tisočletja pri nas orala ledino. To nikakor ni presenetljivo, če vemo, da je tudi danes v svetu med približno 300 sodniki najvišjega ranga le 20 žensk.
»Če želiš nekoč soditi na največjem tekmovanju, tudi v našem športu so vrhunec olimpijske igre, moraš potrpežljivo premagati nekaj stopnic. Najprej je treba opraviti sodniški izpit na nacionalni, nato sledi celinska raven ter na koncu še mednarodna licenca.«
Kdor želi priti med sodniško elito v svetu juda, mora biti star najmanj 29 let. Naslednji zahtevi sta, da ima celinsko licenco vsaj štiri leta in je nosilec mojstrskega pasu 3. DAN. Celoten proces je dolgotrajen. V povprečju celotna pot od nacionalne do najvišje ravni traja med štirimi in šestimi leti. Vmes se kandidati srečujejo z izpiti, ki jih opravijo na tekmovanjih, kjer njihovo delo z ostrim očesom spremljajo člani komisije. Edina slovenska sodnica med svetovno elito je to pot uspešno prehodila. Zdaj nabira dodatne izkušnje. V zadnjem času je v povprečju sodila na 15 tekmovanjih na leto.
»Mednarodna zveza naše delo pozorno spremlja in nas ocenjuje. Na podlagi teh meril nato izberejo sodnike, ki sodijo na najpomembnejših tekmah in seveda tudi na olimpijskih igrah. Pri tem organizatorji vselej poskrbijo, da pravico delijo sodniki oziroma sodnice z različnih celin.«
Predstavnice lepšega spola med sodniki so pred kratkim dobile majhno pomoč olimpijskega komiteja, pri katerem se zavzemajo za večjo zastopanost žensk. Sicer pa spol na blazinah ne igra nobene vloge. Prav tako pa pri tovrstni karieri denarne nagrade nikakor niso glavni motiv. »V zadnjih letih se na tem področju stvari malce premikajo, saj si mednarodna zveza prizadeva, da bi bili najboljši sodniki ustrezno nagrajeni. Toda za zdaj si moramo levji del stroškov za sojenje pokriti sami. S pomočjo nacionalnih zvez in pokroviteljev, kar pa je seveda težko. V primerjavi z nogometom je pri judu na področju sojenja še ena pomembna razlika. Na vsakem turnirju je namreč precej več sodnikov, kar pomeni, da so višji tudi tovrstni stroški organizacije.«
Sojenje je kot glasba
Če Nušo Lampe povprašate o njenih vzornicah na področju sojenja, vam bo namesto konkretnih imen raje postregla z zanimivo primerjavo: »Vselej seveda sodimo v okviru pravil. Toda to ne pomeni, da sodnik na blazinah ne more pustiti svojega pečata. Vse skupaj bi lahko primerjali z glasbo. Veliko ljudi je sposobnih z vajo zaigrati določeno skladbo. Številni med njimi lahko dosežejo tudi tehnično dovršenost. Druga stvar pa je tista osebna nota oziroma interpretacija. Tam se najbolje pokažejo razlike med dobrimi izvajalci in pravimi mojstri.«
Slovenska predstavnica v elitnih sodniških krogih si seveda želi, da bi na svojem položaju v domovini kmalu dobila več družbe: »Za zdaj se ženske (še) ne odločajo za tovrstno karierno pot. Je pa razveseljivo opazovati tekmovalni judo pri nas. Še zlasti to velja za najmlajše kategorije. Po vsakih olimpijskih igrah lahko opazimo večji obisk otrok. Za medalje v tem športu se nam v prihodnosti tako ni za bati.« Sama pa vseskozi poudarja tudi druge plati juda. »V osnovi bi judo lahko primerjali z gimnastiko. Gre za bazičen šport, ki ima svojo filozofijo. Človek, ki trenira to borilno veščino, 'raste' tako na psihičnem kot fizičnem področju.«
Judo primeren tudi za otroke s posebnimi potrebami
Vse to opaža tudi v vlogi vodje domačega kluba pod Golovcem: »Gre za šport, ki je primeren za najrazličnejše starosti. Vadba je seveda prilagojena vsaki skupini posebej. Z judom se pri nas začnejo ukvarjati že štiri leta stari otroci. V njihovem primeru gre v glavnem le za igro. Najstarejši pa so super seniorji. Številni med njimi, ki so tudi člani našega kluba, bodo kmalu dopolnili 70 let.«
Veščina, pri kateri se človek najprej nauči pasti, ne da bi se pri tem poškodoval, se je izkazala za zelo primerno dejavnost tudi pri otrocih s posebnimi potrebami: »Zelo spodbudna je na primer Tadejeva zgodba, ki se nam je pridružil v prvem razredu. Ko je prišel, so bili drugi otroci zelo radovedni. Zanimalo jih je, ali Tadej tudi v resnici ne vidi. Zdaj, po sedmih letih, pa je položaj povsem drugačen. Fant, ki ne vidi tako kot drugi, se je enakovredno vključil in sodeluje v delu povsem običajne skupine. To se mi zdi zelo lepa plat našega športa, saj lahko otroci, ki so marsikje označeni za drugačne, s pomočjo juda spoznajo, da pravzaprav ni tako.«
Besedilo: Boštjan Belčič. Fotografije: Igor Zaplatil, Carlos Ferreira.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del