Če na zimo nikakor ne morete čakati, naša smučišča pa so vam nekako premajhna ali pa bi zgolj želeli preveriti, kako se to igro igrajo pri sosedih, vam ponujamo nekaj informacij o avstrijskih (predvsem koroških) smučiščih, ki jih je mogoče iz Slovenije doseči v manj kot dveh urah.
Prvo smuko v naši bližini si je mogoče omisliti že jeseni, saj je iz Ljubljane do vznožja koroškega ledenika Mölltal zgolj slabi dve uri vožnje. S podzemnim vlakom in kabinsko žičnico se boste pripeljali na 2800 metrov, nato pa še 300 metrov više s šest- oziroma dvosedežnico. Pred prvim resnim sneženjem pa od smučanja vendarle ne pričakujte preveč: spuščati se je mogoče le po enem, sicer zelo širokem pobočju, kjer lahko izberete različno težavne proge, preden drugod pade sneg, pa so vsaj del dneva zasedene s tekmovalci.
Med 'običajnimi' smučišči Mölltalu ponavadi prvi začnejo konkurirati na prelazu Turracherhöhe, uro in tri četrt iz Ljubljane. Vode za umetni sneg imajo v naravnem jezeru, ki proti koncu leta počasi dobi debelo ledeno prevleko, več kot dovolj, tako da belo podlago počasi dodajajo vse večjemu delu smučišča. Najvišje je Kornock na 2200 metrih, najnižje, v senčni legi pa spodnja postaja šestsedežnice Turrachbahn na 1400 metrih. Turracherhöhe privlači tudi pohodnike in smučarske tekače, višina prelaza na 1800 metrih pa zagotavlja, da je okolica pozimi vedno zavita v sneg.
To bi težko rekli za Bad Kleinkircheim, ki leži v dolini pod njim, do katerega je iz Ljubljane mogoče priti že v poldrugi uri. Prisojna stran doline je tudi v bolj sneženih zimah lahko kopna, a to ne zmanjšuje užitka na osojnih progah pod Kaiserburgom, ki je z nekaj več kot 2000 metri najvišji del smučišča. Da žičnice v Bad Kleinkircheimu niso več ravno najsodobnejše, boste med dolgimi spusti z veliko višinsko razliko bržkone hitro pozabili, z otroki pa se boste raje podali na s soncem bogatejši del smučišča v St. Oswaldu, kjer so lani dodali novo smučarsko progo. Oba kraja ostajata zelo priljubljena med Slovenci, najbrž tudi zaradi možnosti posmučarskih aktivnosti v deloma odprtem bazenu pod smučiščem.
Še kakšno minuto prej kot v Bad Kleinkircheim boste z avtomobilom iz Ljubljane prišli do slovenske smučarske meke na Koroškem, smučišča Mokrine (Nassfeld). Sicer dolga, a z avtomobilom preprosto dostopna kabinska žičnica vas bo pripeljala na 1919 metrov visoki Madritsche, z njega pa se potem lahko spustite na katerokoli stran. Kilometrov prog ne zmanjka kar tako, je pa res, da ekstremno dolge med njimi ni, veliko je prekinitev v obliki križanj in prehodov. Tudi proga v dolino, ki je menda najdaljša (takšnih je sicer kar nekaj), ponuja pravo smučarijo šele v spodnjem delu, pod prvo postajo kabinske žičnice. So pa na Mokrinah v zadnjih letih ogromno vlagali v žičniške naprave, kar se pozna tudi tako, da na njih ni več pregovorne gneče. No, morda se je preselila na smučišče ...
Ker je dostop razmeroma preprost, vsaj v dneh, ko ne sneži, lahko veliko smučarjev pričakujete tudi na prelazu Kačjak (Katschberg) le šest kilometrov nad tursko avtocesto, ne več kot poldrugo uro vožnje iz Ljubljane. Smučišče se je v zadnjih letih precej posodobilo, postaja raj za družinsko smučanje, tudi zato, ker ponuja izjemno pester nabor prog. Posebna je 'avtocesta' A1, ki vas z 2200 metrov višine zapelje do doline v St. Marghareten 1000 metrov visoko, pri čemer je profil proge zares prilagojen užitkom pri zarezovanju. Slaba stran Kačjaka je izpostavljenost vetru, tako severnemu kot južnemu, zato se pred odhodom prepričajte, ali sploh delujejo vse naprave.
Precej vetrovna je lahko tudi Osojščica (Gerlitzen) nad Beljakom, le uro in četrt iz Ljubljane. Predlagamo, da parkirate pod štirisedežnico Klösterle, saj je dostop od tam najhitrejši. Kot se za pravo mestno smučišče spodobi, je na vrhu golega hriba pogosto gneča, a so jo v zadnjih letih precej omilili z novimi napravami, tudi z osemsedežnico, namenjeno navdušencem nad zarezovanjem. Vseeno pred odhodom na njihovi izjemno informativni spletni strani preverite, kakšna je zasedenost – če ne boste tam že med prvimi, smučišče v sezoni lahko odprejo tudi ob osmih.
Le nekaj deset kilometrov naprej, nad Spittalom, se dviga smučišče Goldeck. Pred desetimi leti se je že zdelo, da bo utonilo v pozabo, potem pa so na hitro postavili dve sodobni šestsedežnici, pravi zagon pa je ustvarila nova kabinska žičnica, s katero so nadomestili muzejsko nihalko – ta sicer še vedno vozi, spodnji del poleti, zgornji, ki je zanimiv za proste smučarje, pa tudi pozimi. Izziv je proga v dolino, ne samo zaradi dolžine, ampak tudi zaradi hitre menjave terena, vmes je kar nekaj strmih, lahko tudi ledenih delov. Ker je smučišče precej prostrano, se ni bati kakšne hude gneče.
Še manj ljudi lahko pričakujete na smučišču Ankogel, ki se dviga nad vasjo Mallnitz, uro in tričetrt iz Ljubljane. Dve nihalki vas pripeljeta na več kot 2600 metrov, smučišče je zato priljubljeno zlasti med navdušenci nad gorsko idiliko, med njimi predvsem prostimi smučarji. Dolge proge so večinoma prazne, spodaj pa vas lahko preseneti težak sneg, ki je posledica osončenosti. Ankogel morda ni ravno v koraku z modo, a za smučanje vas ne bo razočaral.
Podobne občutke, le da so že deloma ozaljšani z množičnostjo, ponuja tudi Heiligenblut, do katerega se boste sicer vozili nekaj več kot dve uri, a verjamemo, da se vam bo splačalo. Za dnevno smuko se mimo vasi odpeljite do cestninske postaje na sredini smučišča in (brezplačno) parkirajte na tamkajšnji ploščadi. Takoj se lahko odpeljete proti vasi, kar ni neki užitek, je pa mogoče. Pravo smučišče se odpira nad srednjo postajo kabinske žičnice, ki vas popelje do 2600 metrov visokega Scharecka, med vožnjo pa boste lahko ves čas kot na dlani opazovali najvišji avstrijski vrh, Veliki Klek (Grossglockner). Proga je dolga, ima veliko višinsko razliko, če se je boste naveličali, pa sedite v 'rudarske' kabine in se pod hribom odpeljite do Fleissalma. Tam vas štirisedežnica in vlečnica potegneta do skoraj 3000 metrov, užitek med vožnjo dobrih 1000 metrov niže je izjemen. In utrujajoč. Heiligenblut je meka za proste smučarje, dolgočasil se tam ne bo nihče.
A marsikomu je dve uri vožnje že preveč, pa čeprav se kdo drug poda na enodnevno smuko tudi do vzhodne Tirolske, zanimivega, a ne prav velikega mestnega smučišča v Lienzu, po Dravski dolini naprej v Sillian ali v smeri Felbertauerna do Matreia, ki je združen s Kalsom, oziroma St. Jakoba v dolini Defferegen. Zadnja tri smučišča so tipična visokogorska z veliko odprtih prog – brez gozda ob njih in predvsem obilo možnosti za prosto smučanje, obisk pa je vendarle bolje podaljšati za ves konec tedna.
Zaradi preprostega dostopa to ne velja nujno za smučišče Flachau, še zlasti Flachauwinkel, kjer je vznožje smučišča tik ob avtocesti. Družinskim smučarjem predlagamo levo stran, gledano iz Ljubljane, od koder se boste po prijaznih pobočjih lahko spustili do vasice Kleinarl na drugi strani hriba, boljši smučarji pa naj vsekakor sedejo na kabinsko žičnico in se zapeljejo v Zauchensee, ki je zanimiv tudi za prosto smučanje. Nekaj kilometrov oddaljenemu Flachauu se raje izognite, tam je množični turizem zapisan z veliko začetnico, kar pomeni, da se po pobočjih valijo kače udeležencev smučarskih šol z vse severne Evrope.
Užitkarjem kot alternativo, pa čeprav tudi lahko množično, raje predlagamo prelaz Obertauern, kjer bodo vendarle največ od dneva imeli prosti smučarji. Pot do Schladminga ali Kreischberga zna biti predolga za enodnevni izlet, Štajercem pa je razmeroma blizu še Semmering.
Ob teh bolj slovečih smučarskih središčih velja omeniti tudi manj znana imena, vsaj med tistimi, ki iščejo dolge kilometre prog. Prijazna družinska smučišča na Koroškem so, denimo, Peca, Golica (Koralpe) pa najbližje v dolini Poden (Bodental) pod Ljubeljem, nekoliko dlje sta Hochrindl in Simonhöhe, če ni vetra je zanimiv Falkert. Na teh smučiščih so postavljene večinoma vlečnice, pobočja so manj strma, a ravno to je lahko privlačno, če se želite izogniti norcem na pogosto preveč zasedenih smučiščih.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?