Naša olimpijka, plavalka Sara Isaković, je že po naravi bolj vesela, zaveda se, da je igrivost pomembna tudi, ko plava, nikakor pa ne pozablja na zadane cilje in rezultate. Ravnokar se je vrnila iz Amerike, kjer je osvojila naslov univerzitetnih prvakinj NCAA, da se bo lahko povsem posvetila pripravam na olimpijske igre v Londonu.
Ste iz mešanega zakona, kaj vam je to prineslo?
Sara: Oče je iz Beograda, mami, ki je tudi plavala, pa je Gorenjka z Bleda. Zdita se mi super par, ker je mami prinesla tisto slovensko urejenost, zdravo in dobro hrano, čistočo in red. Oči pa je balkanska duša, zato se stalno smejimo.
Vesela sem, da sem pol-pol, mislim, da imam tudi sama veliko tega duha, saj sem bolj živahen tip. Po očiju imam, kakor tudi moj brat dvojček, izredno šaljiv pristop, saj je obema blizu humor. Če smo vsi trije skupaj, se stalno smejimo.
Kaj pa mama?
Sara: Mami je tudi del tega ali pa nas malo miri.
Menite, da imata vaša starša velike zasluge, da ste takšna oseba, kot ste?
Sara: Zagotovo. Zelo sem jima hvaležna, ne le zato, ker sta me vzgojila v takšno, kot sem, temveč tudi za vse, kar sta naredila zame. Brez njiju ne bi mogla vsega uskladiti. Zagotavljala sta mi podporo, me usmerjala in se angažirala.
Mami je pustila službo, da smo se leta 1997 vsi skupaj preselili v Dubaj. Potem naju je z bratom trenirala plavanje. Pozneje smo se zaradi naju z bratom odločili, da se preselimo nazaj v Slovenijo.
Oče je ostal v Dubaju, domov je potoval, kolikor je lahko, da smo bili čim več skupaj, sicer pa se je predal temu, da bomo živeli ločeno, ker je bilo za naju z bratom v Sloveniji lažje. Mami naju je v Ljubljano v šolo vozila z Bleda po dvakrat na dan, skrbela za naju in hodila v službo.
Ste s skupnimi močmi marsikaj premostili?
Sara: Če vsi delujejo kot ekipa, potem gre. Mi pa smo bili res zelo usklajena ekipa.
Kaj vam je prinesel študij v Ameriki na univerzi Berkeley?
Sara: Zame je bilo dobro, da sem šla v Ameriko, ker sem se naučila popolnoma samostojnega življenja. Ko sem šla, sem opazila in začela ceniti vse, kar je zame naredila mami, dobra plat tega pa je, da sem se naučila kuhati, pospravljati, skrbeti zase ...
Kako usklajujete predavanja, treninge in domača opravila?
Sara: Zelo je naporno, poleg tega imam dvakrat na dan treninge, predavanja, sam študij pa je zelo zahteven.
Kaj študirate?
Sara: Nevrologijo, ki je kognitivna znanost. Študij me veseli, zato na predavanja rada hodim. Kakšne dneve komaj čakam, ker vem, da bom šla na določeno predavanje.
So predavanja res tako zanimiva?
Sara: Zelo. Profesorji so res enkratni, in to od nevrokirurgov do profesorjev, ki predavajo razvojno psihologijo, psihologijo. Vsak profesor ima nekaj svojega, kar mi veliko pomeni. Na vsakem predavanju je nekaj, kar si bom zapomnila za vse življenje. In tudi takrat, ko se učim, se mi ni treba nič siliti, ker berem in dojemam z užitkom.
Se tudi plavanja lotevate brez prisile?
Sara: Zato sem tudi ostala v tem športu toliko časa, ker v njem uživam in me nihče ne sili. Treniram, ker to hočem sama, in garam, ker želim doseči svoje cilje.
Kako si jih zastavljate?
Sara: Ko si enkrat začrtam tisto, kar želim doseči, grem po tej poti. Od majhnega sem si upala sanjati in začrtati najvišje cilje. Mislim, da veliko športnikov počne podobno.
Psiha je zelo pomembna, pa tudi vizualizacija, priprava na to, da se vidiš kot uspešen športnik in človek.
Vedno sem si upala sanjati in enkrat, ko sem si začrtala cilje, se nisem nikoli več vprašala: Joj, kako, zakaj? Tega ne smeš. Ko le malo podvomiš, ti lastna omejitev prepreči dosegati vrhunske rezultate. Ni vse v talentu. Verjamem, da je 90 odstotkov odvisnih od psihične priprave.
Si že predstavljate, da na letošnjih olimpijskih igrah v Londonu stojite na najvišji stopnički?
Sara: Mislim, da vsak športnik sanja o tem, razlikujemo se le po tem, kako resno si to želimo. Osebno si to zares želim.
Vam pri psiholoških pripravah kdo pomaga?
Sara: Ne, sama sem takšna, da se s tem malo igram. Recimo, da si nekaj narišem, napišem rezultat.
Se s tem ukvarjate vsak dan?
Sara: Na Bledu se rada usedem pred hišo, kjer je mir, in se razgibavam, vadim pilates in poskrbim za telo, da se dobro počutim. Moj ritual pa je, da vsak dan naštejem najmanj deset stvari, za katere sem hvaležna. Povem jih potihoma ali na glas. Treba je živeti tako, da si hvaležen za vse, kar imaš, in iz tega le še pritegneš dobre stvari.
Kaj se vam zdi, da ste z vztrajnostjo pri plavanju dosegli?
Sara: Največ, kar sem v plavanju dosegla, je to, da sem si priplavala štipendijo na tako priznani univerzi, kot je Berkeley. Tega ne bi zamenjala za dvajset zlatih olimpijskih medalj ali za karkoli.
Gre za ves trud, ki sem ga vlagala v vsej plavalni karieri, navsezadnje gre življenje naprej in športne kariere je enkrat konec. Veliko športnikov se tega ne zaveda ali se začnejo prepozno zavedati, kako pomembno je to. Navsezadnje želim v življenju doseči več še kje drugje.
Vas študij hkrati tudi malo razbremenjuje po plavanju?
Sara: Natančno to, ker ne morem vseskozi razmišljati le o plavanju. Ko hodim na predavanja, se mi misli vrtijo tudi okoli šolskih stvari in razmišljam o njih, ko pa pridem na trening, se usmerim na plavanje, je pa težko vse skupaj usklajevati. Zato sem se tudi odločila priti domov, da se tu lahko skoncentriram le na plavanje.
Kaj je pri treniranju najpomembnejše?
Sara: Najpomembnejša je komunikacija. Trener mora imeti avtoriteto, hkrati pa mu mora tudi športnik povedati svoje mišljenje. Stvari, kot so: kako se počutim v vodi, kaj mislim, da je v redu, kaj mi ni v redu, kako mi kaj ustreza ...
Trener mora biti toliko dostopen, da upošteva tudi moje mišljenje in me spoštuje kot človeka. Mislim, da bova z Mihom Potočnikom, mojim trenerjem, do olimpijskih iger dobro delala skupaj.
Kaj vas zdaj čaka?
Sara: Treningi po dvakrat na dan, kar mi ni težko, ker vem, zakaj sem prišla domov. Čaka me veliko tekem, državno prvenstvo v Mariboru, evropsko prvenstvo v Debrecenu, nato višinske priprave v Franciji.
Ste veseli domačega terena?
Sara: Zdaj, ko sem prišla iz Amerike in se poskušam pogovarjati v slovenščini, mi je nerodno, ker se kakšne besede ne spomnim.
Bi lahko rekli, da ste, zahvaljujoč izkušnjam, bogati?
Sara: Največ, kar sem se v ekipi s puncami v Ameriki naučila, je, da sem del ekipe. Moja trenerka spodbuja dobre rezultate in hkrati rast z ekipo. Na koncu si boljši človek, znaš skrbeti za druge, si skupinski igralec in v ospredju ni moj ego. Te izkušnje so veliko bolj dragocene kot kakršenkoli rezultat.
Kako prenašate različne pritiske?
Sara: Trenutno ne čutim nobenih pritiskov, saj me nihče nima za favoritinjo, ker od mene ničesar ne pričakujejo, kar je po eni strani kar dobro.
Kako se počutite med tekmo, ko plavate?
Sara: To je težko opisati. Ko se enkrat postaviš na štartni blok, je najpomembnejše, da verjameš vase, da si sposoben vsega.
Najpomembneje je, da si samozavesten, da veš, da si naredil vse, kar je bilo možno, in da se zavedaš le ene možnosti, ki jo je treba izkoristiti.
Pri takih pritiskih je težko, ogromno športnikov zamrzne, lahko pa zmrzneš tudi pred svojimi pričakovanji. Ampak med tekmo se je treba prepustiti, otresti se odvečnega razmišljanja, odplavati tekmo, si zaupati, da si dovolj tekmoval, da znaš to tekmo odplavati.
Na koncu pa se je treba boriti, dobesedno tekmovati. Zelo sem vesela, da letos tekmujem, saj sem tega prav lačna. Ponovno želim doseči nekaj dobrega in v užitek mi je, da ponovno tekmujem.
Kako doživljate trenutke v vodi med tekmo?
Sara: V vodi imaš natančen občutek za vodo, za zaveslaj, malo zraven še spremljaš konkurenco, kar je kar zakomplicirano. Le plavalci vemo, kako je. Najbolje je, da se skoncentriram na svoje plavanje, saj eni plavalci začnejo hitreje, zato moram vedeti, kje so moje moči.
Najmočnejša sem običajno pri drugi polovici proge na 200 metrov, zato moram znati svojo tekmo odplavati tako, da izvlečem najboljši možni rezultat in se ne predam zaradi tega, kako in kaj delajo drugi.
Se med tekmo zavedate spodbude navijačev?
Sara: Te doživiš, ko prispeš na cilj.
Imate kakšne posebne rituale pred pomembnimi tekmami?
Sara: Na tabli imam napisane različne stvari, imam tudi svoje angelčke, lepim kakšne male stvari, ki me spomnijo na nekaj lepega.
Kaj vam je v življenju še lepo?
Sara: Najraje ujamem družinske trenutke in trenutke s prijatelji. Ustreza mi, da je v okolju veliko pozitivne energije, veliko smeha.
Kakšno se vam zdi vaše življenje?
Sara: Sanjsko. Hvaležna sem za vse, kar sem doživela, in za vse, kar imam. Lepše ne bi moglo biti.
Kako se vidite v prihodnosti?
Sara: Svoje cilje imam začrtane, vidim se kot nevrologinja v športnih vodah, želim naštudirati 'body mind', pisati knjige.
S kakšnimi mislimi se podajate na olimpijske igre v London?
Sara: Z zlatimi! Vse mora biti zlato, vse, kar kupim, mora biti zlato. Svoj čas, ki ga želim doseči, sem že dolgo nazaj zapisala na list.
Napisala: Suzana Golubov v reviji Lisa, foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
