Tukaj je nova serija podkastov Slovenske filharmonije z naslovom 1, 2, 3 ... bis!, v katerih je gostitelj Tilen Artač, ki ga poznamo kot izvrstnega imitatorja, malokdo pa ve, da je tudi akademski glasbenik.
V prvem pogovoru je njegova gostja Ksenija Benedetti, diplomirana muzikologinja, predavateljica, ki je pred kratkim napisala tudi svojo knjigo Hiša sozvočja, in nekdanja šefinja protokola Republike Slovenije. Kot drugi gost se jima pridruži direktor Slovenske filharmonije Matej Šarc.
Ksenijo Benedetti glasba spremlja že od malih nog, njen prvi spomin pa sega v čas, ko je bila stara štiri leta: "Prvi stik z glasbo je bil, ko je moj oče igral na pianino Na planincah, in to s tercami." Njen oče ni bil glasbenik, bil pa je del skupine ljudskih pevcev Hrušiški fantI. Mala Ksenija si je kot inštrument zase izbrala klavir, vpisali so jo v glasbeno šolo in tako se je začelo njeno glasbeno izobraževanje.
Pogumna poteza v glasbeni šoli
Klasična glasba v resnici ni bila njena izbira. "V glasbeni šoli se je igralo klasično glasbo. Takrat ni bilo zaželeno, da bi se igrala kakšna druga zvrst glasbe, tudi džeza profesorji niso bili veseli. To je bil hram klasične glasbe."pripoveduje Benedettijeva
Ob tem je opisala tudi simpatično prigodo "Spomnim se, da sem enkrat s Patrikom Greblom, ki je tudi hodil v isto glasbeno šolo Koper, na skrivaj, ko sva čakala na ure, igrala štiriročno rokenrol. To je bilo kar pogumno za tiste čase."
Tilna Artača je ob tem zanimalo, ali ju je pri tem kriminalnem početju zalotil kakšen profesor in res je eden pokukal skozi vrata ter samo odkimal z glavo. "Tega prizora ne bom nikoli pozabila," v smehu pravi Benedettijeva. ki na vprašanje, ali so ji nastopi v glasbeni šoli z redom in disciplino prebudili strast do protokola, odgovori, da absolutno ne: "Prebudilo je strast do glasbe, ne pa do protokola."
Nekdo mora prekršiti pravila, da pride do napredka
Tilen Artač v pogovoru izpostavi, da je Ksenija, četudi je bila šefinja protokola, tudi sama vseskozi malo kršila protokol.
"Brez kršenja pravil – v okviru nekih meja – ne bi bilo napredka. Enako je v glasbi. Eden je moral najprej prekršiti vsa ta pravila, recimo klasicizma, da je potem šla muzika naprej. Podobno je v protokolu. Ali pa v praksi. Nekoč se je našla ena ženska, ki je prva oblekla hlače. Do takrat je bilo to prepovedano in je veljalo za nezaslišano. Ampak če ona takrat ne bi prekršila tega pravila, bi verjetno ženske še danes morale biti ves čas v krilih," na to odgovarja Benedettijeva.
Uresničitev najhujše nočne more
Gostitelja zanima, kaj je bila pri protokolu največja nočna mora Ksenije Benedetti.
"Ta, da kakšnega predsednika kam narobe peljem. Ali pa da pridem pred zaprta, zaklenjena vrata. To sem res pogosto sanjala. In to se mi je potem enkrat zgodilo v živo. Grozno! Pred zaprta vrata, za mano dva predsednika in me gledata, kako bomo zdaj šli naprej in je bilo treba malo okoli, po drugi poti. Še zdaj me to ni zapustilo," pravi sogovornica.
Tudi Matej Šarc prizna, da se je kakšna njegova nočna mora na koncertih klasične glasbe že uresničila, a pri pripovedovanju se omeji na eno kruto, ki ga k sreči pogosto spremlja le v sanjah.
Sanja namreč, da v orkestru igra na pavke in v trenutku, ko mora udariti, od treme zmrzne. "Roke so postale trde in nisem udaril. Dirigent je vajo ustavil in me seveda opozoril. Imel sem drugo priložnost na vaji, orkester igra, prihaja čas, skoncentriram se in spet zmrznem," pripoveduje.
Postalo mu je skrajno nerodno in tako si je poiskal pomoč. Vzel je budilko in jo naravnal na tisti trenutek, ko bi moral zaigrati. "Orkester igra tretjič, pride tisti trenutek, jaz slišim tik tak od budilke in vem, da bo treba udariti, ampak sem začel razmišljati: če udarim, ko budilka zazvoni, potem bo ves orkester slišal to budilko in bodo vedeli, da nisem igral po dobrem posluhu, ampak s pomočjo budilke, kar je sramota. To je bila prava agonija, budilka je začela zvoniti, jaz nisem vedel, ali naj udarim in potem se začnem prebujati, ker je zazvonila moja budilka." (smeh)
Tudi lepe sanje lahko postanejo resničnost
Če so bile to krute sanje, pa so na drugi strani lepe sanje, ki se včasih tudi uresničijo. Ksenija Benedetti si je v času študija muzikologije zelo močno želela, da bi igrala violončelo.
Kot 21-letna študentka je preklicala različne glasbene šole, pa so povsod rekli, da je prestara. Lahko bi si najela zasebnega učitelja, ampak v študentskih letih bi bil to prevelik finančni zalogaj in tako si želje ni nikoli izpolnila. "Matej, a se da tukaj kaj zrihtat?" zanima Tilna Artača. "Glejte, če je šla filharmonija na tržnico, ni vrag, da ne bi mogli pomagati Kseniji, da se seznani s tem čudovitim inštrumentom," odgovori Matej Šarc.
Družbi so se na odru pridružile violončelistke in violončelist Slovenske filharmonije, ki so vzeli Ksenijo Benedetti v svojo sredino in ji izpolnili željo. Kot je povedala njena 'nova učiteljica', violončelistka Alja, traja kar pet let vadbe, da pesem lepo zazveni na tem inštrumentu. "No, mi imamo pet minut, tako da Ksenija, veliko sreče ti želim," se pošali Tilen Artač. Kljub temu pa je trud obrodil sadove in za konec so vsi skupaj pripravili pravo presenečenje. Izdamo samo toliko, da je Benedettijeva za violončelom preprosto žarela in da nam je tudi zaigrala eno pesem, ki jo prav gotovo poznate. Več pa si oglejte v novem podkastu Slovenske filharmonije 1, 2, 3 ... bis!
Slovenska filharmonija je z novo sezono že na široko odprla svoja vrata. Vstopnice in abonmaje za njihove koncerte najdete na tej povezavi.
