Najboljša dieta ne obstaja!

16. 6. 2011
Deli
Najboljša dieta ne obstaja!   (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Ženske hočejo imeti telo, ki je družbeno sprejemljivo, zdravje pa jih ne zanima ravno preveč, je prepričana dr. Lejla Kažinić Kreho, članica uglednega Britanskega nutricionističnega združenja in ena izmed najbolj znanih hrvaških prehranskih strokovnjakinj ter avtorica knjig o zdravi prehrani in zdravem življenjskem slogu.

 

V Zagrebu vodi dietetično posvetovalnico, s pisanjem člankov in predavanji pa poskuša ljudi ozavestiti o vplivu prehrane na zdravje. Po izjemnem odzivu na prvo knjigo Prehrana 21. stoletja je napisala še drugo, Prehrana 21. stoletja za ženske, ki je prevedena v slovenščino, pred dnevi pa je na Hrvaškem izšla tudi tretja, namenjena moškim.

Kaj lahko rečemo o prehrani sodobne ženske? V čem se je v zadnjih 50 letih najbolj spremenila?

Dr. Kažinić Kreho: Danes obstaja pri ženskah velik problem, in to je trend. Ženske hočejo imeti telo, ki je družbeno sprejemljivo, pri tem pa jih zdravje ne zanima preveč. Šele po strogih dietah, ko se začnejo kazati zdravstvene težave, začnejo razmišljati, ali so ravnale prav. Menim, da se je zgodil paradoks v zvezi z ženskim telesom in hrano. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na primer piščančje meso imelo devet gramov skupne maščobe.

Danes jo ima 22 gramov, ženske pa hočejo imeti konfekcijsko številko 36 in manj. Vedno poudarjam, da številka 36 nikakor ni odraz ženske lepote niti njenega zdravja. Idealnih teles je toliko, kolikor je ljudi. Zame je idealno telo tisto, ki me varuje pred boleznimi, ki zmanjšuje degenerativna obolenja, povezana s povečano težo, in upočasnjuje proces staranja. V svoji praksi sem imela veliko žensk z na videz idealno postavo, po drugi strani pa s težavami prebavnega sistema, z razdražljivim debelim črevesom, amenorejo – izostankom menstruacije, neplodnostjo, depresijami ... Vse to zaradi neuravnotežene prehrane in cene, ki so jo plačale za socialni imidž.

Ženske smo za vitkost pripravljene narediti ali zaužiti marsikaj, celo stradati, po drugi strani pa je opaziti, da deklice vse bolj zgodaj prihajajo v puberteto, čedalje več je neplodnosti, menopavze so težje … Je tu morda kakšna povezava?

Dr. Kažinić Kreho: Ženske intenzivnejše doživljajo znake menopavze, in ko se v tem času telo spreminja, hočejo za vsako ceno doseči družabno sprejemljiv videz. Tu moram omeniti maščobno celico. Maščobno celico danes v znanstvenih krogih vsi imenujejo endokrini organ. Do včeraj smo mislili, da je to neka lena, nepametna celica, ki je del našega telesa, danes pa po raziskavah s Harvarda vemo, da pravzaprav upravlja naše možgane. V trenutku, ko ženska preide v stanje perimenopavze in menopavze, ko se raven estrogena zniža, na sceno pride maščobna celica. Ta se povečuje, da bi zaščitila žensko telo, da bi proizvedla vsaj minimalne količine estrogena in da bi upočasnila proces osteoporoze. Torej maščobna celica žensko varuje.

Ženskam v menopavzi tudi najbolj stroge diete ne pomagajo, ker jim prav maščobna celica tega ne dovoli. Da se maščobna celica uravnoteži, moramo paziti, kaj jemo, in veliko telovaditi. Če je ženski prej zadoščala telovadba trikrat na teden, bo morala v obdobju preimenopavze in menopavze telovaditi petkrat. Zadovoljiti mora maščobno celico in s telovadbo aktivirati encime, ki jo bodo zmanjšali. Glede vse zgodnejše pubertete …

Danes otroci že z devetimi leti vstopajo v puberteto, včasih pa so šele pri 12 letih. Moramo se zavedati, da je moderna industrija v zadnjih petdesetih letih proizvedla 3.500 različnih kemikalij, ki jih ne samo vdihavamo, ampak tudi uživamo s hrano in pijačo. Velko žensk pa pozablja na vnos različnih preparatov skozi svoj največji organ – kožo. Ksenoestrogeni iz teh preparatov so v veliki meri odgovorni za zgodnjo puberteto pri dečkih in deklicah in vplivajo na incidenco raka na dojkah in na prostati. V svoji prvi knjigi Prehrana 21. stoletja pišem tudi o tem, zakaj na Kitajskem ne poznajo raka na dojkah in prostati. Njihova hrana namreč ni tako bogata s proteini kot zahodnoevropska kuhinja.

Naj se torej ženske v menopavzi preprosto vdajo v usodo ali je vendarle mogoče kako ukrotiti maščobno celico?

Dr. Kažinić Kreho: Mislim, da mora vsaka ženska najprej poznati svoje individualne značilnosti, spremljati svoje telo in najti svoj življenjski slog, ki vključuje telovadbo in zdravo prehrano. Zavedati se mora, da vsako telo zahteva svoj jedilnik in primerno telovadbo. Ženske v mladih letih niti ne razmišljajo toliko o tem. Prvič, ko se ženska s sabo zares začne ukvarjati, je v perimenopavzi, to je od pet do deset let pred menopavzo.

Veliko žensk je ves čas na dieti, pa na dieti zaradi diete … Zdi se, kot da so ujete v neskončni vrtinec, ki nekako ne prinese želenega rezultata.

Dr. Kažinić Kreho: Od 20 ljudi, ki se odločijo za shujševalno dieto, se bo 19 teža zagotovo vrnila. Diete so navadno časovno omejene, recimo tedenska dieta, mesečna … Ženska začne dieto, telo pa je pametno in se metabolično prilagodi vnosu hrane po programu, ki ga je ženska izbrala. Toda kaj se zgodi po koncu shujševalnega programa? Prve dni po dieti ženska začne spet jesti kot prej, organizem pa potrebuje samo 60 odstotkov vnosa pred začetkom diete. Vse, kar smo med dieto izgubili, in to je pogosto mišična masa, ne pa maščoba, smo s tem, ko smo spet začeli jesti kot prej, nadomestili z novo maščobo. Ne smemo pozabiti še na kortizol, hormon stresa, ki se izloča tudi pri pretirani telovadbi, saj telo to občuti kot stres.

Ste tudi sami preizkusili katero od diet in to, kako vpliva na telo in zdravje?

Dr. Kažinić Kreho: Nekatere sem, predvsem ker sem v Veliki Britaniji delala raziskovalni projekt, v katerem sem, verjetno edina na svetu, znanstveno obdelala vse najbolj znane dietične programe in kakšen je njihov vpliv na zdravje in metabolizem. Znanstvena obdelava je zelo zapletena. Navadno se vzame sedemdnevni jedilnik, ki se razstavi na posamezne obroke. Vsako živilo v obroku ima svojo kodo, ki je skupaj z drugimi zbranimi podatki vnesena v poseben računalniški program. Rezultat so podatki o kalorični vrednosti obroka, količini maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov in drugih parametrov, na podlagi katerih lahko ocenimo, ali je dieta dobra ali škodljiva za zdravje.

In katera dieta se je izkazala kot najboljša?

Dr. Kažinić Kreho: Nobena! Predvsem se moramo zavedati, da ni mogoče oblikovati univerzalne diete, ki bi vsem ustrezala. Med ženskami so priljubljene proteinske diete, ker imajo verjetno najboljši učinek. Toda te niso primerne za dolgo, mogoče za največ dva tedna, toliko da te malo olajšajo. Potem mora ženska najti svoj ritem, svoj način prehranjevanja in kombiniranja živil. Najpomembneje je jesti tako, da vzdržuješ stabilno raven sladkorja v krvi, kar ti da več energije in hkrati preprečuje prenajedanje.

Vse, kar danes pojmujemo kot zdravo hrano, je pravzaprav tisto, kar so ljudje jedli že pred stoletji, danes pa to nekako na novo odkrivamo.

Dr. Kažinić Kreho: Z modernizacijo industrije je prišla tudi modernizacija hrane. Hrane imamo v izobilju, posledica pa je, da so bolezni, ki so bile včasih značilne samo za bogate, danes pogoste tudi v siromašnih krogih. Ko sem napisala prvo knjigo Prehrana 21. stoletja, so vsi mislili, da bom govorila o hrani v ampulah, jaz pa sem se vrnila na hrano iz preteklosti. Želela sem pokazati, da konvencionalna živila, ki jih imamo v svojih kuhinjah, pomembno terapevtsko delujejo na naše telo.

Preprosta običajna hrana, morda nekoliko pozabljena, se vse bolj kaže kot zdravilo prihodnosti.

Dr. Kažinić Kreho: Prihodnosti in sedanjosti. Vse več bomo razmišljali o tem. Kdo je pred petimi sli desetimi leti razmišljal eko? Hrana iz biotrgovin je bila označena kot hrana za bolnike, za posebneže. Zdaj pa se čedalje več ljudi, ki pokajo od zdravja, odloča za taka živila in uživajo vse manj do zdaj konvencionalne hrane. V prvi knjigi govorim tudi o tem, da akrilamidi, ki so v industrijsko pripravljeni hrani, povzročajo razvoj raka. Stroka je to zanikala, češ da so negativni vplivi akrilamidov dokazani samo z laboratorijskimi poskusi na živalih, s hrano pa ljudje ne moremo zaužiti tako velikih količin, da bi povzročili negativno delovanje.

Pred približno mesecem pa je znanstvena komisija, ki deluje pri Evropski uniji, priznala, da lahko akrilamidi, ki jih najdemo v keksih, instant kavi, čokoladi, kruhu, torej v živilih, ki jih jemo vsak dan, povečajo možnost za nastanek raka. Zdaj želijo vplivati na proizvajalce hrane, da bi zmanjšali količino akrilamidov v živilih, in mislim, da to dovolj pove.

Problematična sta tudi sadje in zelenjava iz intenzivne vzgoje, ki sta prav tako polna kemikalij za obdelavo, poleg tega pa ne vsebujeta niti tretjine toliko vitaminov in mineralov kot pred desetletji.

Dr. Kažinić Kreho: Najbolj problematična je zelenjava, ki ima veliko površino in jo sestavlja veliko vode, na primer solata ali paprika. Še najmanj kemikalij absorbira brokoli, ker je naravno zaščiten z listi, brsti pa so tako gosti, da škropiva ne prodrejo globoko. Med vso zelenjavo je brokoli še najboljša izbira. Pet na dan ne pomeni nujno, da je zdravo. Še posebej sem vesela recenzije slovenskega prevoda knjige Prehrana 21. stoletja za ženske, ki sem jo dobila od Vide Petrovčič, kjer je zapisala, da ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse zdravo, kar je zeleno.

Seveda se zavzemam za bio in eko, toda predvsem bi rada ljudi spodbudila, da pri nakupu sadja in zelenjave pomislijo, ali je to zanje res dobro, od kod je prišlo, koliko je obdelano s kemikalijami. Naučiti se moramo prepoznati kakovostno hrano. Na primer pri piščancu – če privzdigneš kožico in če spodaj vidiš rjave pikice, pomeni, da vsebuje antibiotike. Sadja in zelenjave ne kupujte na stojnici ob prometni cesti, kjer je v zraku polno težkih kovin, raje na tržnici, ki je nekoliko stran od največjih prometnic. Doma zelenjavo za nekaj trenutkov potopite v vodo, ji dodajte dobro žlico kisa in tako odstranite vsaj težke kovine.

V knjigi Prehrana 21. stoletja za ženske govorite tudi o sindromu X kot sindromu 21. stoletja.

Dr. Kažinić Kreho: Gre za metabolični sindrom, ki ni bolezen, ampak stanje. Ljudje z metaboličnim sindromom imajo vsaj enega od dejavnikov tveganja: povišane maščobe v krvi, povišana telesna teža, večji obseg trebuha, kot bi ga morali imeti, in povišan sladkor v krvi. Metabolični sindrom je lahko usoden, saj vodi k srčnemu infarktu, možganski kapi, razvoju diabetesa tipa 2.

Ker sindrom ni bolezen, je zelo pomembno, da s spremembo življnjskih navad in zmanjšanjem telesne teže organizem spet lahko vrnemo v normalno stanje. Ta sindrom se po svetu širi kot virus gripe, pri tem pa se ga ljudje sploh ne zavedajo. Šele ko se začenjo zavedati sprememb na svojem telesu, ko občutijo pomanjkanje energije, začnejo razmišljati, da je nekaj narobe. Prvi in hkrati najpreprostejši, pa tudi najcenejši korak je pravilna prehrana, takoj za tem pa telesna dejavnost.

Napisala: Janja Štrumbelj

Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"