Rabarbara je priljubljena rastlina na zelenjavnem vrtu, jesenske sorte lahko pobirate tudi še oktobra.
Rabarbara tvori rožnata stebla zgodaj poleti, približno ob istem času, ko zorijo tudi jagode. Rok za konec pobiranja rabarbare je že od nekdaj 24. junij. Jesenske rabarbare, kot je 'livingstone', lahko pobirate veliko dlje: že od sredine aprila čez vse poletje do jeseni.
Sorto 'livingstone' lahko pobirate že prvo leto, ker raste zelo močno. Pri običajnih sortah notranja ura skrbi za to, da se po poletnem sončnem obratu rast ustavi. Nasprotno pa jesenske rabarbare tvorijo še naprej nove poganjke in jeseni dajejo največje donose.
Zelenjavo lahko kulinarično kombinirate čisto na novo – namesto z jagodami nastajajo stvaritve s svežimi marelicami, češnjami in slivami. Ni povsem samoumevno, da lastniki vrtov lahko nenehno pobirajo rabarbaro. Zgodovina jesenske rabarbare je namreč zaznamovana z vzponi in padci ter nas pelje okrog celotne zemeljske oble.
Zgodovina se začenja v Avstraliji
Jesenska rabarbara ni izum naše moderne dobe, ki je zaljubljena v novosti. Že leta 1890 je gospod Topp iz avstralskega mesta Buninyong uvedel sorto 'Topp's Winter Rhubarb', ki se je hitro razširila predvsem v Avstraliji in na Novi Zelandiji. V tamkajšnjem podnebju rabarbara v vročem in sušnem poletju ni rasla. Jesenski dež jo je na novo poživil, kar je prineslo še eno pozno letino. Z uporabo namakalnih sistemov so na začetku 20. stoletja premostili sušno obdobje in pobirali rabarbaro več mesecev.
Prve sorte so nastale v Kaliforniji
Vnet ameriški gojitelj Luther Burbank, ki je bil na predzadnjem prelomu stoletij zvezdnik gojenja rastlin, je postal pozoren na novost med rabarbarami v Avstraliji. Po dveh ponesrečenih poskusih mu je leta 1892 uspelo vzgojiti nekaj korenik. Posadil jih je v svoji domovini, v kalifornijskem kraju Santa Rosa, zacvetele so, posejal je semena, jih selekcioniral in proces večkrat ponovil. Leta 1900 je javnosti končno predstavil 'Crimson Winter Rhubarb', nikoli videno, absolutno novost na trgu.
Burbank je bil takrat očitno že marketinški profesionalec, poln zvijač. Slavil je svoj uspeh in si ni mogel kaj, da ne bi dregnil svojih tekmecev. Leta 1910 je zapisal: "Vsi se trudijo, da bi vzgojili rabarbare, ki dozorijo dan ali dva prej kot druge sorte. Moja nova sorta 'Crimson Winter Rhubarb' daje poln pridelek šest mesecev prej kot vse druge rabarbare." Če od aprila odštejete šest mesecev, pridete do novembra. V kalifornijskem podnebju je čisto mogoče, da so rabarbare prinesle še eno letino.
V Angliji se izgubi sled
Danes radi občudujemo in zmerjamo globalizacijo, vendar je obstajala v svetu vzgoje rastlin tudi že pred sto leti. Burbankovi sorti 'Topp's Winter Rhubarb' in 'Crimson Winter Rhubarb' sta kmalu prišli v Evropo in začeli svoj zmagovalni pohod v Angliji. Tam se je v drugi polovici 19. stoletja razvilo največje območje za pridelovanje rabarbare: Rhubarb Triangle v Zahodnem Yorkshiru. Drevesnice so leta 1900 prvič ponudile 'Topp's Winter Rhubarb' tudi za hišni vrt.
Nato se izgubi sled za čudežnim steblom. Strokovnjaki domnevajo, da je treba izginotje pripisati drugi lastnosti rabarbare. Pozimi namreč potrebuje mraz pod 2 °C, da spomladi znova požene. To bi lahko bila težava v nekaterih delih Kalifornije. Možno je, da je avstralska dedna zasnova po zaslugi volje narave izginila prav zaradi neizpolnjene potrebe po mrazu. Ne nazadnje nihče ne ve, zakaj je zelo priznana jesenska rabarbara v Kaliforniji hitro izginila.
Jesenska rabarbara za hišni vrt
Razumljivo je, da je nedavni pojav sort jesenske rabarbare mogoče navezati na več kot stoletno zgodovino mednarodnega prenašanja rabarbare. Verjetno so nekatere sorte ali njihovi potomci preživeli v zasebnih ali javnih zbirkah rabarbar in so jih zdaj na novo odkrili. Vsaka generacija si izbere sadne in zelenjavne sorte na podlagi socialno-ekonomičnih okoliščin. Začasni uspeh jesenske rabarbare okrog leta 1900 lahko pripišemo trem dejavnikom: velikemu pomenu strokovnega gojenja, pomanjkanju tehnike zamrzovanja in poskusu povečanja pridelka in s tem tudi dobička.
Jesenska barbara znova postaja priljubljena, zlasti na hišnem vrtu predvsem zaradi želje po svežini in namernega izogibanja konzerviranju. Sladka-kisla zelenjava je zelo hvaležna rastlina, saj jo lahko trajno gojite na vrtu in iz nje pripravljate najrazličnejše okusne jedi.
Besedilo: Jasna Milinković
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
