So bio/eko izdelki res boljši od navadnih?

Bio/eko? Zdravo? Drago? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
23. 2. 2012

Tako se v grobem glasi eno vaših najpogostejših vprašanj.

In moja najpogostejša replika: »DA, prvič, v večini lahko bio/eko oznaki res pomenita višjo kvaliteto in DA, drugič, v preostalih primerih gre res le za (marketinški) nateg.«

Naj razložim podrobneje:

Bio/Eko?

Ko sem želel osvežiti znanje o razlikah med oznakami Bio, Eko (in podobnimi) na našem prostoru ter izbrskati kaj slednji do črke natančno pravzaprav pomenita, me je sprva razveselilo odkritje, da je na to temo že kar nekaj napisanega.

Super, sem pomislil: to pomeni, da se mi tokrat očitno ne bo treba tako truditi z razlago ozadja (ki tako ali tako malokoga sploh zanima), temveč lahko le po 'zdravi pameti«' oblikujem obstoječe znanje v nekaj uporabnih 'šoping' smernic. Pobožna želja, kot se je izkazalo.

Trenutno je na medmrežju v obtoku nemalo bisernih trditev, ki senčijo resnico peščice verodostojnih. Osredotočimo se seveda le na slednje in kot tak, dober primer, se mi zdi predstavitev celotnega spektra certifikatov, veljavnih za prehrano ter ekološko kozmetiko, ki so jih objavili na strani zazdravje.net.

Tam je moč najti podrobno opredelitev večine oznak, s katerimi se utegnete srečati na policah naših trgovin. Ker pa sta v tej objavi pod vprašajem najbolj razvpita Eko in Bio, se vračam na zastavljeno nalogo – dopolniti odgovor na uvodno vprašanje.

Ekološko, biološko, organsko, v čem je torej razlika?

Dragi moji, vse to ista zgodba, le v drugem jeziku! Skandinavci in Balkanci pravijo EKO (Slovenci smo ustanovili poleg še Biodar), Italijani, Francozi, Avstrijci rečejo raje BIO, amerikanci pa predvidevam, da bi EKO težko izgovorili, ob BIO pa prej pomislili na orožje ali gorivo, kot na hrano, zato je tu ORGANIC.

Lupina velikega problema je tako le razpočena. Vsebino jedra pa jasno predstavi izred. prof. dr. Martina Bavec s fakultete za kmetijstvo v Mariboru:

»Predpisi s področja ekološkega kmetijstva so najstrožji. Ekološki pridelki in živila morajo ustrezati vsej splošno veljavni kmetijski in živilski zakonodaji, dodatno pa morajo biti upoštevane še vse zahteve evropske regulative za to področje – Uredba Sveta (EGS) št. 2092/01 in seveda tudi slovenskega Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oz. živil št.128/2006. Osnovne zahteve v ekološki pridelavi in predelavi so prepoved uporabe lahkotopnih mineralnih gnojil, kemično-sintetičnih pesticidov, gensko spremenjenih organizmov, preventivne rabe antibiotikov in drugih kemoterapevtikov v reji živali … Zahtevano je gibanje na prostem za vse kategorije domačih živali (najmanj 180 dni), obvezna je talna reja perutnine, prepovedana je npr. reja kokoši nesnic v kletkah. Tudi v predelavi ekoloških živil so natančno določeni postopki. Pri predelavi npr. konvencionalnih živil je dovoljenih preko 300 aditivov, pri ekološki predelavi je na listi dovoljenih samo okoli 30 dodatkov, ki se smejo uporabljati pod točno določenimi pogoji. Prepovedano je tudi ionizirajoče sevanje kot postopek za podaljšanje trajnosti zelenjave in drugih izdelkov.«

Zdravo?

Če povzamem:

  • Vsaj 95 % sestavin mora biti ekološkega porekla,
  • morebitni dodatki so omejeni le na tiste naravnega izvora,
  • uporaba gensko spremenjenih encimov ali sintetično pridobljenih sestavin ni dovoljena,
  • strogi kriteriji veljajo tudi za rejo živali, npr. prepoved uporabe antibiotikov in hormonov, zahteva po številu dni, ki jih živali preživijo na prostem, organska krma …

Moj prvi DA je torej nesporen – bio in eko očitno res pomenita višjo kvaliteto.

Ekološka živila imajo manj vode in več suhe snovi ter s tem več mineralov in drugih bioaktivnih sestavin. Pregled rezultatov preko 170 raziskav kakovosti ekoloških živil v primerjavi z drugimi živili (Velimirova in Mueller, 2003) je pokazal, da imajo ekološka živila/pridelki:

  • več vitamina C (jabolka, zelje, paradižnik),
  • več sekundarnih metabolitov, tj. glavnih spojin, ki dajejo rastlinam vonj, okus in barvo ter so ključne komponente njihovih aktivnih in učinkovitih obrambnih mehanizmov (fenoli, alkaloidi, terpeni),
  • manj težkih kovin in več mineralov,
  • večjo vsebnost suhe snovi,
  • več okusa,
  • manjše vsebnosti pesticidov,
  • ekološka žita manj težkih kovin in manj mikotoksinov – izločkov gliv,
  • ekološka jajca večjo maso rumenjaka, več karotena in lecitina,
  • ekološko pridelano mleko več vitamina E, A in polinenasičenih maščobnih kislin v primerjavi s konvencionalnim (Leifert, 2006),
  • v ekoloških rejah manj mastitisa, zato je potreba po zdravljenju in rabi antibiotikov manjša, kar pomeni tudi manjšo vsebnost zdravil in pesticidov v mesu (Kouba, 2003).

Drago?

Vendar, kaj to pomeni v praksi? Proračun za hrano je omejen, živila s svetlečimi nalepkami pa v večini občutno dražja.

V katerih primerih gre le za trženjski trik, kdaj pa je zares vredno potrošiti tisti evro več?

V nedavno objavljenem intervjuju sem povedal: bio cuker = navadni cuker = strup! Vsaj, kar se neizbežnih zdravstvenih posledic ter tveganj tiče. Tu ni razlik.

Ga ni certifikata, ki bi različico industrijsko predelane antihrane spreobrnil v pravo, naravi prepoznavno, da ne rečem zdravo hrano!

Slednja izhaja iz naših štirih Feelgood skupin, se spomnite: kar zna človek nabrati, pridelati, izluščiti ali uloviti. Po tej preprosti logiki so vrata zaprta Eko beli moki, Bio bombonom in čokoladicam, Organic čipsu in sladoledu ter drugim, podobnim pastem.

V pomoč in referenco pri nakupu se sklicujem na EWG (Enviromental Working Group) in njihovo zelo uporabno listo, s pesticidi najbolj in najmanj onesnaženih živil. Z upoštevanjem spodnjega nakupovalnega listka je lahko tudi ekološko ozaveščeno nakupovanje občutno varčnejše kot sicer.

Seznam živil bio/eko

Nekje sem prebral: Hrana ni draga, temveč dragocena!

Lepo zveneč stavek. Morda uporaben za oglaševanje nove linije »super« izdelkov ali živil? Ne, ne verjamem. Je preveč argumentativen – da hrana ni draga, kdo bi pa to še verjel?

Dandanes ni več nič poceni, hrana pa še najmanj – pravi sestra Vesna in moja denarnica se strinja. Ter dragocena? Ali dodamo vrednost hrani le pod pogojem, da kupujemo zgolj in samo ekološka živila?

Če pomislim na primer moje mame in njen, sicer neekološki vrtiček, potem odločno ne. No, mamin vrt si nikakor ne zasluži biti omenjen pomanjševalno, saj skozi oči upokojene ženice, ki ga oskrbuje lastnoročno, izgleda prej kot velika njiva.

Kakorkoli že, pridelki nimajo Eko oznake, si pa upam trditi, da je paradižnik s tega vrta najboljši daleč naokoli, vsekakor pa okusnejši od tistih ekoloških, ki so na poti do bližnjih trgovin videli več sveta kot jaz. Verjetno je razlika znoj, ki z maminega čela vsako poletje odteka v zemljo. In to je dodana vrednost, dragocenost, ki se nikoli ni in se nikoli ne bo mogla meriti s certifikatom.

Mario Sambolec, Dr. Feelgood, strokovnjak na področju prehrane in trener z licencama NSCA – CSCS (Certified Strength and Conditioning Specialist) in FZS (Fitnes Zveza Slovenije)