Nekje sem prebrala, da v šoli učijo tole: resnica je povezana z avtoriteto, inteligenca je sposobnost pomnjenja in ponavljanja, pravilno ponovljena snov je nagrajena, tisti, ki se temu ne prilagodijo, so kaznovani, končni rezultat pa je socialni in intelektualni konformizem.
Pred kratkim sem govorila s prijateljem, strokovnjakom za gibalni razvoj, in pravi, da opaža, da številni otroci zaradi pretiranega sedenja in pomanjkanja športnih aktivnosti ne znajo pravilno hoditi in teči, ne znajo ujeti žoge, kaj šele vreči jo. Preskakovanje kolebnice, ki zahteva večjo motorično spretnost in koordinacijo, je za takšnega otroka znanstvena fantastika.
Otrok ne pozna igrišča, tobogana in raznih plezal, ker je bilo starše vedno strah, da se mu ne bo kaj naredilo ali da se bo poškodoval, zato so ga rajši ujčkali na varnem in toplem, mu predvajali risanke v nedogled in ko so šli ven, je na maminem ali očijevem telefonu lahko naprej gledal risanke. Ni se mu bilo treba kaj dosti premikati ali se truditi, še nikoli se ni preznojil od kakšnega fizičnega napora in neznano mu je sodelovanje, ki je nujno pri večini moštvenih športov.
Na drugem polu so preobremenjeni otroci, ki so prizadevni v šoli, ambiciozni, vzgled imajo po navadi doma, ker so tudi starši izobraženi in običajno na zahtevnih delovnih mestih. Po končanem pouku se udeležijo še različnih obšolskih aktivnosti, učenja jezika, obiskujejo glasbeno šolo, trenirajo kakšen šport in še zvečer naredijo domače naloge in se naučijo za naslednji dan.
Po navadi je določen delež takšnih otrok zelo uspešen na vseh področjih, za katere je angažiran, saj ima podporo staršev, ki znajo včasih tudi s prisilo otroku dopovedati, zakaj je plavanje zelo pomembno za njegov telesni razvoj, četudi bi otrok rajši treniral odbojko. No, saj vemo, nikoli ni ravno idealno.
Preobremenjeni otroci se običajno začnejo upirati staršem in njihovim idejam, kaj vse bi morali znati in obiskovati proti koncu osnovne šole ali na začetku srednje, ko je stopnja zahtevnosti učenja vseeno nekoliko višja
. In seveda imamo nesporazume med pubertetniškimi otroki in starši na vsakdanjem meniju. Starši ne razumejo, da hočejo najstniki pustiti neko dejavnost, ki jih tako ali tako ni nikoli zanimala, in da se rajši družijo z vrstniki. V šoli običajno popustijo, jezikajo nazaj in na splošno so na delu pubertetniški hormoni ter vse bolj nemočni starši.
A da se vrnem k otrokom, ki jim je s prekomernimi dejavnostmi na neki način odvzeto otroštvo. Menim, da je primarni del zdravega otroštva tekanje za žogo, brcanje, kolesarjenje, plezanje in obešanje s kakega drevesa, lovljenje in skrivanje, packanje po peskovniku, spuščanje po 'zdrajsanem' toboganu in kar je še sproščenih otroških iger na zraku, ne da bi za to pričakoval kolajno ali kakšen rezultat.
Ali je vaš otrok deležen takšnega svežega zraka? Mu dovolite, da se požene po toboganu z glavo navzdol? Vam je kdaj pomahal s tretje veje, šteto od zgoraj navzdol? Ali da po igrišču lovi žogo, četudi je blizu parkirišče, kjer lahko vsak hip pripelje kakšen avtomobil?
Danes želim sporočiti, da je svet poln različnih nevarnosti in pasti, a vseeno pozivam starše, da imajo zdrav pogum in otroku dovolijo, pod nadzorom in z ne preveč kontrole, kreativno uporabo lastne domišljije, da razgibajo mlade ude in se naučijo medsebojnega športnega zdravega tekmovanja. Spoštovanje do sotekmovalca ali nasprotnika je prav tako temelj občečloveškega odnosa do soljudi. No, tudi ta segment je izredno pomemben za pozneje, za osebnostno zdravega odraslega posameznika.
Napisala Melita Kuha, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa; foto: Shutterstock
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na 031 666 168.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?