NE ignorira otrokovega osebnega prostora in mej
• To se lahko dogaja na zelo različne načine:
Stroga pravila avtoritarnega starša, ki otroka ne postavljajo le v težko situacijo, saj se mora ta neprestano truditi in ugoditi željam staršev, temveč ga s tem oropa tudi individualnosti.
Starš se morda posmehuje otrokovim interesom (Ples je za mevže! Začni raje z nogometom.), ker niso na seznamu njihovih sprejemljivih dejavnosti.
Podobno je s starši, ki na otroka gledajo kot na nekakšen podaljšek sebe in želijo prek otroka izpolniti svoje (neizpolnjene) želje. Tudi takšni ne prepoznavajo meja. Ti otroci postanejo negotovi in želijo v vsem ugoditi. To prenesejo tudi v zveze v odrasli dobi – ali okoli sebe postavijo steno ali pa se preveč oklepajo.
Potem so tu še t. i. helikopterski straši. Otroka čustveno povsem zadušijo in ne priznavajo, da gre za individualno osebo.
In starši, ki ne dovolijo napak. Tudi ti ne prepoznavajo meja, kar opravičujejo z nesposobnostjo otroka - otrok po njihovem mnenju sam ni sposoben delovati.
Otroci odrastejo in se razvijajo … Temu pa se morajo prilagoditi tudi starši. Tisto, kar je delovalo pri malčku, ne bo pristop, ki bo primeren za šestošolca.
Otrok potrebuje zasebnost in priložnost za deljenje občutkov brez strahu, da bi bil deležen kritike.
To otroku ne omogoča le, da je to, kar je, temveč ga nauči tudi, da čustvena povezanost vključuje spoštovanje meja drugih.
Vir: Psichology Today