25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Bipolarna motnja - pomembna je disciplina

Bipolarna motnja - pomembna je disciplina (foto: Goran Antley) Goran Antley
5. 9. 2013 Vir: Lisa

"V normalnem življenju se spopadaš z vsakodnevnimi problemi, rešuješ težave, situacije, ki so normalne. Med manijo pa se ukvarjaš z vsem svetom. Rešil boš ves svet, delaš globalne načrte, takrat ni mej, kaj bi lahko naredil, ampak veš, da boš lahko vse naredil, če boš le našel prave ljudi."

Jaka Tomc, po izobrazbi diplomiran sociolog, nekoč novinar, se za preživetje ukvarja z računovodstvom, saj pravi, da potrebuje zemeljsko službo. Za dušo pa piše in ima svojo založbo Manični poet, pri kateri je za zdaj izdal le svoje knjige: Manični poet, Zgodbe o Davidu Locku in Dandy Dildo. Odlikuje pa ga tudi močna volja do življenja, saj vse to počne kljub bipolarni motnji.

Kako zdaj poteka vaše življenje?

Jaka: Živim urejeno. Glede na moje izkušnje je pri bipolarni motnji zelo pomembna disciplina. Šest let je, odkar so mi postavili diagnozo, in čeprav so zdravila pomemben del, je še pomembnejša disciplina, prav tako kot urejeno življenje, dovolj spanja, da ni stresov, pretresov, ki te vržejo v drugo skrajnost. Zdaj je moje življenje kar normalno, čeprav sem si vedno želel biti nekaj posebnega.

Kdaj?

Jaka: Ko sem bil mlajši, sem si želel, da bi bil zunaj okvirjev normalnosti, da ne bi na primer imel redne službe, da bi bil bolj prostoživeč človek in bi delal, kar bi mi bilo všeč in s tem nikomur ne bi škodil.

Morda z leti postaneš bolj konservativen, tako da iščeš druge vrednote: notranji mir, urejenost. V mladosti tudi želiš spoznati čim več ljudi, z leti pa začneš delati selekcijo in ugotoviš, da je bolje, da imaš tri dobre prijatelje, s katerimi se razumeš, kot tristo znancev.

Vam ni več do tega, da bi bili posebni?

Jaka: Vsak je po svoje poseben, a zdaj gradim na drugih kvalitetah in nisem le upornik brez razloga, temveč poskušam vrline in kvalitete, ki jih imam, uporabiti. Recimo znam pisati in prek pisanja hočem kanalizirati svoje znanje ter pomagati k temu, da bi bil svet lepši.

Vsak ima kakšno kvaliteto, ki bi jo lahko uporabil, ampak številni jih uporabljajo za to, da se razburjajo, jamrajo in širijo negativno energijo.

Drži, da ste se ukvarjali tudi z duhovnostjo?

Jaka: Dve leti sem intenzivno meditiral. Bilo je dobro, verjetno pa sem v to šel povsem nepripravljen, saj prej nikoli nisem bil duhoven človek. Sem pa takšen, da če se česa lotim, se temu povsem prepustim, grem v to ter poslušam navodila tistega, ki vodi.

Osnovna stvar meditacij je, da se znaš prizemljiti, sploh pri meditacijah, pri katerih greš ven iz telesa, in pri astralnih potovanjih, tantri ...

Pri tem se ti, če imaš stvari potlačene, kot sem jih imel sam, te naenkrat odprejo in tega nisi zmožen zdržati, ne veš, kaj se dogaja. Ravno takrat se je pri meni začelo z manijami in depresijami.

To pomeni, da so meditacije spodbudile bipolarno motnjo, da pride na 'plano'?

Jaka: Seveda, v bistvu se ti odprejo prekati v podzavesti, za katere sploh nisi vedel, da so tam, kar naenkrat butne ven in nekaj se mora zgoditi. Ljudje, ki se ob tem sesujejo, se potem na noge postavljajo sedem let. Sam sem se postavil dokaj hitro, toliko, da lahko normalno funkcioniram.

Vam niso izmerili tudi zelo visok bioenergetski potencial?

Jaka: Ko sem bil star sedem ali osem let, je dedek zbolel za rakom, babica pa se je ukvarjala z bioenergijo pri Oblaku. Takrat smo se šli zdravilne kroge. Tam mi je Oblak zmeril 35.000 enot, kar je v primerjavi s povprečnimi 1.500 ogromno. Pozneje sem naredil tečaja reikija do druge stopnje.

Dosti tujih mojstrov taj čija in či gonga mi je reklo, da imam močno energijo. Mi je pa bioenergetik, ki zdravi živali z bioenergijo, rekel, da ne bi bil za to, ker imam v sebi preveč negativne energije, kar je povsem res. Vedno sem vedel, da imama ogromno energije, ampak jo je treba znati uporabljati.

Kaj vam je vaša bolezen, bipolarna motnja, pokazala?

Jaka: Veliko. Bipolarna motnja je kategorizirana kot bolezen, zame je veliko več, ker sem se z njo spopadel. Bil sem tudi petkrat ali šestkrat hospitaliziran. Mislim, da je, kolikor sem jo spoznal, blažja kot shizofrenija, kjer imaš privide in prisluhe.

Lahko pa jo izkoristiš za kreativnost, imaš namreč zelo širok pogled na svet, saj lahko več vidiš in čutiš. Poskušam delati v smeri, da je ne vidim kot oviro in kot nekaj, s čimer se moram boriti, ampak kot nekaj, kar lahko izkoristim v svojo korist.

Se da z bipolarno motnjo kakovostno živeti?

Jaka: Ja. Precej velikih umetnikov je, ki so imeli bipolarno motnjo, ogromno ljudi, ki so povsem normalno ustvarjali: Van Gogh, Virginia Woolf.

Je pa tako, da sta obe skrajnosti nevarni, da si kaj narediš. Obe skrajnosti sta naporni. Depresija je zelo naporna za tistega, ki jo doživlja, čeprav si za Slovence takrat normalen.

Veliko ljudi mi je, ko sem bil po maniji depresiven, reklo, da se zdaj z mano da vsaj lepo pogovarjati, ker sem miren, lepo sedim in sem tih. Sicer ni pomembno, da takrat, ko imaš hudo depresijo, ničesar ne slišiš, celo ničesar ne razumeš, kaj ti ljudje razlagajo, ker si zaprt v svojem svetu.

Kako je, ko si depresiven?

Jaka: Bil sem že v tako hudi depresiji, da sem recimo pogledal, koliko je ura, pa nisem vedel, koliko je ura. Se pravi, da si povsem zaprt pred zunanjimi dražljaji.

Tudi sicer nisem ničesar razumel, da ne govorim, da jaz, ki sem zelo komunikativen in pišoč človek, nisem znal napisati enega stavka, ne povedati, kot sem ga hotel.

V glavi si nekaj zamisliš, pa ne moreš besed sestaviti skupaj. Posledično utihneš, nisi sposoben druženja, takrat si tudi zelo preplašen, si kot srna sredi mesta, in če gre kdo mimo tebe dva metra proč, se kar ustrašiš. Takrat so vsi dražljaji zate močni.

Ljudje mislijo, da je depresija stanje, ko si doma in jokaš. V resnici je to zelo malokrat, vsaj pri meni, gre bolj za odsotnost vseh čustev. Strah te je in tudi kakšno hudo paranojo lahko imaš, nisi pa kar doma in jokaš.

Je nevarnost samomora velika?

Jaka: Ja, velika je, ker zaradi apatije ne vidiš izhoda in se ti zdi, da si totalno nesposoben. Gledal sem tudi televizijo, pa nisem vedel, kaj gledam, nisem mogel brati knjig, ker nisem mogel biti toliko pozoren, da bi prebral en stavek ...

Tudi z zdravili si 'nafilan', ta pa delujejo drugače, kot ljudje mislijo. Ljudje mislijo, da je antidepresiv 'happy pills', v resnici pa te še bolj otopi. Se pravi, da si rizičen za samomor in ti dajo antidepresiv, da te otopi, da res ničesar ne čutiš.

To pomeni, da si kot rastlina?

Jaka: Ja, ne moreš razmišljati, začutiti globoke žalosti, razočaranja ali strahu. Za strah imaš še posebne tablete – pomirjevala.

V najboljših časih sem imel tudi šest različnih zdravil. Dva antidepresiva, dva stabilizatorja in dva antipsihotika, ki so prav zanimivi, ker te povsem zmešajo. Ti te ubijejo, porežejo ti domišljijo, da si nič.

Ste bili povsem izničeni?

Jaka: Pol leta sem bil popolna nula, nič. V službo sem sicer hodil, ampak z ljudmi niti nisem mogel komunicirati, niti si nisem želel z nikomer pogovarjati, na malico sem hodil takrat, ko sem vedela, da ni nikogar.

Enako je bilo, če sem šel v mesto, čeprav v glavnem nisem hodil, ker me je bilo zelo strah, da bom srečal prijatelja in se moral z njim pogovarjati. Tudi ko koga srečaš, se začneš umikati, se ti mudi in iščeš izgovore, da čim prej presekaš pogovor.

Rečejo ti, da se moraš aktivirati in iti v družbo, ampak kako? Vsako takšno srečanje ali izkušnja te le še bolj odmakne, ker vidiš, da si nesposoben normalno komunicirati in funkcionirati. Strah me je bilo iti v trgovino, ker so tam bili ljudje, kaj šele, da bi šel v BTC, kjer je še več ljudi.

Ne moreš, ker te ves hrup in ljudje tako motijo. Tudi ko sem potreboval hrano, sem delal seznam za šest artiklov po pol ure. Če pa sem šel v trgovino brez seznama, sem pol ure hodil okoli in sploh nisem vedel, kaj potrebujem.

Se niste mogli zbrati?

Jaka: Mislim, da je pri depresiji zbranost že tako močna, da se ti obrne v negativnost, ker si tako usmerjen na eno samo točko, da ti je vse slabo in ne vidiš izhoda, svetle luči, vse je negativno, veliko razmišljaš, kaj se bo zgodilo in kaj se je zgodilo.

Obžaluješ stvari, ki si jih naredil, in se opravičuješ ljudem. Imel sem tudi obdobje, ko mesec dni nisem skoraj nič spal. Ko pa se to skombinira z depresijo, je to katastrofa, saj sredi belega dneva sanjaš ...

Kako ste potem sestavili svoje življenje?

Jaka: Počasi. Najprej sicer hočeš na hitro. Že tako imaš veliko tablet, potem pa še na spletu bereš, kaj je dobro. Recimo omega 3 in si poleg šestih tablet nakoplješ zraven še šest novih, kot so B-vitamini za možgane in bilobil za spomin, na koncu imaš ogromno tablet.

Zavedati se moraš, da je to tek na dolge proge. Precej sem spontan, niti nimam ciljev v življenju, ob bipolarni motnji pa sem se zavedal, da si moram življenje sistematično urediti. Se pravi, da si discipliniran, zjutraj vstaneš, poješ zajtrk, popiješ kavico, pokadiš cigareto, greš v službo ...

Najhuje je, če nimaš službe in imaš ves dan na voljo, a nikamor ne upaš. Kaj boš počel? Pisati ne moreš, pogovarjati se ne moreš, greš na kakšno kavo, vseeno imaš ves dan čas, da razmišljaš stvari, ki si jih naredil, bi jih lahko naredil, pa jih ne boš ...

Koliko lahko takrat pomagajo svojci, prijatelji?

Jaka: Predvsem je fajn, da so zraven, da ohranjajo stik, da vidiš, da jih še imaš. Eni se pač odmaknejo, kar je povsem človeško, ker ne vedo, kaj narediti, da bi ti pomagali.

Takrat ti najbolj pomaga in je najpomembneje to, da veš, da te ima prijatelj še rad, da je tvoj prijatelj, da ti bo pomagal, če ga boš potreboval.

Pozneje, ko si že zmožen iti ven, je pomembno, da te na silo vlečejo ven. Tudi če je veseli december, ker so prazniki problem za ljudi, ki so nagnjeni k depresijam, sploh če nimajo nikogar. Takrat je zelo pomembno, da te ljudje kličejo in vidiš, da so še vedno tam.

Kakšno pa je počutje med manijo?

Jaka: O depresiji veliko piše, o maniji pa ne in ljudje si je sploh ne predstavljajo. Je pa tako, da ima dosti ljudi kompleks Boga.

V maniji se ti to tako močno izrazi, da dejansko misliš, da si Bog in da se stvari dogajajo zaradi tebe in da imaš nadnaravne sposobnosti. Prividov sicer nisem imel, zdelo pa se mi je, da določene stvari čutim, vidim, slišim. Takrat se ti čuti okrepijo, če si v neki točki in manija še ne gre predaleč, nimaš še razpršene koncentracije in si lahko zelo pozoren, so barve močnejše, opaziš veliko stvari pri ljudeh, ki jih sicer ne, nimaš misli, le lepo funkcioniraš v tem trenutku in tako zaznaš veliko stvari.

V maniji si tako odprt, da nase tudi vlečeš ljudi, ker začutijo pozitivno energijo. Ko si recimo na stopnji hipomaničnosti, skratka nisi na skrajni točki manije, oddajaš toliko pozitivne energije, da ljudje kar pridejo do tebe. Vidijo, da si prišel v lokal nasmejan, sproščen, malo se pogovarjajo s tabo in tudi prilepijo se nate. Ko imaš enkrat toliko ljudi okoli sebe, je vse tvoje.

Na svoj rojstni dan sem povabil sto ljudi, tudi tiste, ki jih nisem poznal. Denar itak kar leti od tebe, ker vsaka stvar, ki jo vidiš, ti je super in jo potrebuješ, kupuješ še za druge, ker bi jih rad osrečeval. Veliko ljudi, jaz niti ne toliko, se strašno zadolži, ko so manični, ker kupijo avto, stanovanje ali prodajo stanovanje in gredo na potovanje.

Gre za neke vrste evforično stanje?

Jaka: Seveda, saj nimaš zavor. Dokler to obvladuješ, je v redu in lepo.

Pa lahko to obvladuješ?

Jaka: Nekaj časa že, potem pa gre predaleč. Zanimivo je, ker po eni strani nimaš zavor, ko si maničen, po drugi strani pa tudi nimaš nobenih pričakovanj.

Recimo prideš v disko, si samski, pogovarjaš se s komerkoli in nimaš ciljev, da moraš danes dobiti žensko, ampak pridejo same k tebi. Nimaš nobene taktike in vseeno ti je, kaj se ti tisti dan zgodi, tako je lahko nekaj tednov, mesecev.

Pri meni običajno traja kar dva, tri mesece, dokler ne gre predaleč ali se nekaj ne zgodi. Običajno se mi je to vedno zgodilo okoli rojstnega dneva. Recimo organiziral sem zabavo, bilo je vsega preveč in takrat bi moral to ustaviti.

Kdo lahko to ustavi?

Jaka: Vedno mislim, da lahko jaz, pa se potem izkaže, da ne, ker je vsakič malo hujše.

To pomeni, da vas morajo hospitalizirati?

Jaka: Ja. Ampak takrat bi mogoče bilo dovolj, da bi se le tri dni naspal, da bi mi dali le uspavalne tablete, čeprav takrat dosti stvari več ne prime in je povsem vseeno, kaj ti dajo. Sicer sem takrat jemal antipsihotike, bilo pa je, kot bi jedel bombončke, čeprav so bili dosti močni. Možgani so že toliko nasičeni s tem.

Kdaj ste bili nazadnje v Polju?

Jaka: Lani. Tam sem šel tudi na delavnico o bipolarni motnji, ki je dobra, ker vidiš ljudi, ki imajo iste probleme kot ti, in ker ti povejo neke osnovne stvari, tudi to, kako se z bipolarno motnjo spopasti v vsakodnevnem življenju. Tam so bili ljudje, ki so zagovarjali elektrošoke, češ da so dobri, ker se jim je po njih zelo popravilo. Odvisno, kaj se jim je popravilo.

Ključna napaka našega sistema je, pa imamo dobro zdravstvo, da vse temelji na zdravilih. Pol leta sem bil v bolnišnici in nisem imel niti ene psihoterapije, zdravili so me le z zdravili.

Pozneje sem prišel do psihoterapij, ampak sem nehal, ker sem bil zelo depresiven, psihoterapevtka pa me je spraševala, kako se imam, ali imam punco, dala mi je za brati knjigo, pa nisem mogel ne brati ne govoriti.

Lahko pa greš k zasebnemu terapevtu in mu plačaš. Ko si v inštituciji, pričakuješ, da te bodo rehabilitirali, da boš pripravljen na vrnitev v življenje. Dajo pa ti zdravila in ko si kolikor toliko v redu, greš ven, oziroma ko pridejo še kakšni hujši primeri, potrebujejo posteljo.

Ste zdaj na tabletah?

Jaka: Jemljem minimalne doze stabilizatorjev, litij in valproat. Sicer te, ko imaš hude manije in te pripeljejo, v dveh tednih stolčejo v poden in potem iz hude depresije postavljajo na noge z antidepresivi, kar je zame zgrešeno.

Bil sem tudi 11 dni z usnjenimi pasovi privezan na posteljo. Normalno je, da se takega velikana s 187 cm in 115 kg bojijo, če se dere. Od teh 11 dni se enega tedna sploh ne spomnim, ker so mi dajali tako močna pomirjevala, da sem le spal.

Pomembno je namreč, da se takrat naspiš. Vseeno se po mojem mnenju to da narediti bolj normalno. Ni ravno prijetna izkušnja, da te starši obiščejo in vidijo privezanega.

Poskušate kljub tabletam in hospitalizacijam imeti od življenja nekaj več kot samo golo preživetje?

Jaka: Očitno sem imel toliko volje do življenja, da se nisem predal. Vsakič, ko sem prišel do točke, na kateri sem se odločil, da zadeve končam in naredim samomor, sem si premisli in tega nisem storil. Vedno se je prikradla misel, da se mogoče še splača malo vztrajati.

Kot sem napisal v knjigi Manični poet: Ko negiraš samega sebe, se zaveš, da si še vedno živ. Ko sam sebi rečeš: "To ni to," lahko začneš graditi.

Vsak človek bi enkrat moral priti do podna in potem graditi na tem. Ljudje pa imajo radi nadzor nad življenjem in se ustavijo. Zato pa si vsakič, ko prideš iz takega stanja, močnejši.

Vsaka depresija je dobra priložnost za samorefleksijo, da se zaveš, da si močan človek, in na tem gradiš. Meni je pri depresiji odprlo oči to, da si vsakič, ko prideš iz nečesa takega, močnejši in se zavedaš, da si sposoben.

Prijateljica mi je rekla: Ti si zaradi tega, kar preživljaš, močnejši od nas. Zaradi tega, ker si depresiven, nisi šibek, ampak zelo močan, ker se s tem boriš.

Takrat mi je prvič naredilo klik, da mogoče pa res bolezen ni neka moja hiba, ampak to, da vztrajam in se skozi vse hospitalizacije in vse faze s tem še vedno borim, odraža mojo voljo do življenja in moč, ki jo imam.

Očitno imate res močno voljo do življenja, saj vmes tudi pišete. Napisali ste tri knjige.

Jaka: Zadnjo knjigo sem napisal še v bolnišnici, ko sem bil res hudo depresiven in mi pomeni največ. Prav zaradi tega, ker vem, kakšen sem bil, ko sem pisal.

Zdaj iz mene kar leti, članek napišem v 15 minutah, ker le pišem, takrat pa je bilo res težko sestaviti besedno zvezo, ki ima smisel. Nimaš koncentracije in se ne spomniš, kaj si napisal, treba je gledati nazaj, kaj se je zgodilo in kaj je kdo rekel, ampak se da.

Vse take majhne stvari ti dajo vedeti, da se splača truditi. Ravno takrat so zelo pomembne majhne zmage. Da greš na kavo, da prebereš knjigo, da si skuhaš kosilo, da vidiš sonce, ki vzhaja, in se razveseliš tega trenutka, ali greš na sprehod v gozd in vidiš, kako je narava lepa ter jo malo začutiš.

V takih fazah se začneš zavedati vrednosti življenja. V normalnem življenjskem ritmu se ne zavedamo ne okolice ne sebe, ljudje so tako zaprti, da potrebujejo zelo močen impulz, da jih malo zbudi.

Znate zaznati, kdaj ste v nevarnosti?

Jaka: Ja, takrat grem do psihiatrinje, ki mi prilagodi zdravila. Hospitalizacije se poskušajo izogibati in urediti tako, da tja pridejo res najhujši primeri. Takrat se moraš postaviti na noge.

Sam sem si recimo po stenah lepil sporočila in pozitivne afirmacije, ki si jih moram dejansko ponavljati.

S prijateljico sem se tudi šel, da sva morala vsak dan napisati deset stvari, ki so naju tisti dan osrečile, da se malo zaveš in postaviš na noge.

Če ti uspe preživeti pol leta depresijo, sploh če živiš povsem sam, brez punce in staršev, veš, da si lahko samostojen. Ko se izkoplješ iz tega, je super.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Shuttertock, Goran Antley

Več o knjigah Jake Tomca na spletni strani www.manicnipoet.net

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri