V javnosti se vedno več govori o duševnem zdravju in duševnih boleznih, predvsem o najpogostejši med njimi, o depresiji. V našem prostoru se je dokaj dobro uveljavil stavek: "Sem v depri."
Depresija ali depra je postala sinonim za slabo voljo, slabo vzdušje, razočaranost in žalost, ki nas ima dan, dva v svojih krempljih, a nato mine. Tudi otrokom je slednji izraz znan, čeprav v resnici ne vedo točno, kaj resnično pomeni.
Ne ločijo med potrtostjo, ki jih prizadene zaradi slabe ocene, in žalostjo, ki traja dlje časa in bi lahko bila znak za nekaj resnega. Če si deprast, si pa deprast.
O depresiji, ki doleti otroke in mladostnike, pišem z namenom, ker je bolezni tudi med mladimi vedno več. Past depresije pri mladih pa je v tem, da so njeni znaki oziroma občutki tako zelo podobni občutkom, ki skozi odraščanje spremljajo vsakega posameznika, in jih zato lahko spregledamo oziroma umestimo v 'leta raztresenosti in iskanja sebe'.
Normalno je, da so mladostniki v odraščajoči dobi večkrat napeti, slabe volje, razdražljivi, prepirljivi, pretirano čustveni ali pa njihovo razpoloženje niha od dobrega k slabemu. Ti odzivi so povezani z njihovo povečano količino hormonov, hitro se pojavijo in tudi hitro minejo. A starši, pozor! Kadar takšna občutja trajajo več kot dva tedna in vsak dan, večinoma časa, govorimo o depresiji.
Kako se ta bolezen kaže? Kako jo prepoznamo? Tako kot prehlad prepoznamo po zamašenem nosu in kašlju, depresijo prepoznamo po spremembah, ki se dogajajo znotraj, v čustvenem svetu in svetu razmišljanja, in zunaj posameznika, v njegovem vedenju in telesu.
Če se zopet vrnem k otrokom in mladostnikom, postanejo jezni, žalostni, veliko jokajo, so zagrenjeni in razdražljivi. Tudi če jim pokažeš samo prst, lahko vzrojijo in so s starši in sorojenci v vsakodnevnih konfliktih. Prevevajo jih globoki občutki krivde, zlasti kadar se v družini prepirajo, saj menijo, da so oni glavni vzrok prepirov.
Pa tudi kadar domov prinesejo slabe ocene ali preprosto preležijo dan. To samo še poglobi njihov občutek manjvrednosti oziroma ničvrednosti in osamljenosti. Lahko postanejo otopeli in apatični, kot da jih nič ne prizadene. Kar se tiče razmišljanja, imajo težave z odločanjem, saj se pogosto ne morejo odločiti, kadar imajo na izbiro več stvari.
Težave pa imajo tudi s pozornostjo in spominom. Včasih se ne morejo spomniti niti, kaj so delali pred le nekaj urami. Izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih imeli nekoč radi, za konjičke in aktivnosti, ki so jih osrečevali. Ovijejo se v šal pesimizma in razmišljajo, kako so družini in prijateljem v breme, kako jih nihče ne razume in kako nikomur ni mar zanje. Lahko pa razmišljajo tudi o tem, da bi se namerno poškodovali, o smrti, ki bi njim in družini prinesla olajšanje, in o samomoru.
Depresija pa ne prinaša le sprememb znotraj posameznika, ampak tudi zunaj. Otroci in mladostniki pričnejo zanemarjati osebno higieno, vseeno jim je, kakšni so videti. Lahko postanejo agresivni in uporniški: špricajo pouk, pobegnejo od doma, se spuščajo v nevarne stvari. Težave imajo v šoli – slabe ocene in pozornost, apatičnost, nezanimanje – krizo le še poglobijo. Začnejo piti, kaditi ali uživati droge.
Depresija pa se kaže tudi skozi telesno stanje. Primanjkuje jim življenjske energije, so brez prave motivacije za katero koli stvar, pogosto so utrujeni in imajo težave s spanjem, tako da spijo preveč ali premalo. Tožijo za glavoboli, slabostmi in bolečinami, ki se pojavijo brez pravega razloga.
Starši, ki opažate, da se z vašim otrokom nekaj nenavadnega dogaja, morate biti pozorni na znake, ki sem jih opisala. K otroku lahko pristopite tako, da ga vsakodnevno povprašate po njegovem razpoloženju, počutju in čustvih ali pa mu predlagate, da jih nekam zapiše. Bodite pozorni na njegov odnos do sebe, vas in vaše družine, prijateljev, šole in prihodnosti.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?