Fenomen strtega srca

17. 2. 2011

Znanstveniki s področja evolucijske psihologije, nevrologije in farmacije so se v zadnjem desetletju dokopali do osupljivih novih spoznanj o tako imenovanem fenomenu strtega srca. Čustvene vezi, ki povezujejo par, so izredno močne, toda bolečina zaradi konca zveze je še močnejše čustvo. Tisti, ki ga partner zapusti, namreč doživi hudo telesno in duševno travmo, ki v nekaterih primerih meji na duševno obolenje.

  • Neka ameriška raziskava, izvedena na 114 osebah, je na primer pokazala, da je bilo kar 40 odstotkov opazovanih oseb osem tednov po tem, ko jih je oboževana oseba zavrnila, klinično depresivnih. Od tega je bilo kar 12 odstotkov oseb zmerno do huje depresivnih.
  • Srčne bolečine zaradi izgubljene ljubezni so med najbolj stresnimi občutki, kar jih lahko človek doživi. Gledano s psihološkega vidika, ta občutek presegajo le najbolj tragični dogodki, ki si jih lahko zamislimo, npr. izguba otroka.

Poželenje, privlačnost in navezanost

Čeprav se nam zdi, da nas, ko ljubimo, preplavlja le eno samo, zelo intenzivno čustvo, strokovnjaki prav dobro vedo, da našo potrebo po tem, da si moramo najti samca/samico, v resnici sprožijo vsaj trije različni nagoni. In vsak izmed treh medsebojno neodvisnih nagonov se po svoje neusmiljeno poigrava z možganskimi tokovi in živčnimi prenašal­­ci (nevrotransmiterji) v naših možganih, tako da nas občutek ljubezni obvladuje, kot da smo le nemočen list v vetru.

Najprimitivnejši nagon, povezan z zaljubljenostjo, je poželenje, ki nas sili k spolnim odnosom z vsemi razpoložljivimi part­nerji. Poželenje je tako pri moških kot pri ženskah povezano z ravnijo hormona testosterona v telesu. Slikanje s funkcional­­no magnetno resonanco (MRI) je pokazalo, da sta s tem hormonom, zaradi katerega smo ‘potrebni’, močno povezana dva predela možganov, in sicer hipotalamus, ki je v možganski bazi, in njemu bližnja amigdala, v kateri procesiramo in pomnimo vse, kar je povezano z močnimi čustvi.

Drugega izmed teh nagonov, ki ni nujno močnejši od prvega, imenujemo privlačnost, kadar govorimo o ptičkih, mucah in drugih sesalcih, kadar govorimo o ljudeh, pa se pogosteje uporablja izraz romantična ljubezen. V nasprotju s poželenjem nas občutek romantične zaljubljenosti primora, da vso svojo energijo intenzivno usmerimo k temu, da bi osvojili točno določeno osebo.

  • S pomočjo metode ‘nevroimaging’ so preiskave moških in žensk, ki so bili noro zaljubljeni, pokazale znatno povečano dejavnost v predelu možganov, ki ga imenujemo ventralno tegmentalni predel (VTA). Gre za zelo primitiven predel človeških možganov, ki se je pojavil že v zgodnji fazi človeške evolucije. Celice ventralno teg­­mentalnega predela možganov tvorijo in distribuirajo živčni prenašalec dopamin, ki ima ključno vlogo pri motiviranosti in občutku, da smo za svoja prizadevanja primerno nagrajeni. Dopamin nas prisili, da si poiščemo hrano, vodo, užitek v spolnosti in nekoga, ki ga ljubimo. Ko nam to uspe, smo za svoj trud primerno nagrajeni. Če je naša ljubezen uslišana, dopamin v naših možganih oblikuje prvinsko sporočilo: Kako čudovit občutek. Preživel bom in pomagal ohra­n­jevati vrsto.

Tretji tip nagona imenujemo navezanost. Ta nagon je bistven za sodelovanje staršev pri vzgoji otrok, pa čeprav nekateri menijo, da ni tako silovit kot druga dva. Navezanost je v pravljicah opisana z: In živela sta srečno do konca svoji dni. V resničnem živ­ljenju se navezanost med partnerjema, takrat ko otroci zapustijo domače gnezdo, pogosto razrahlja in postane ohlapna.

Navezanost ni čustvo, ki bi se pojavilo kar naenkrat, ampak se razvije postopoma skozi proces, za katerega se zdi, da nanj vplivata predvsem dva hormona, ki ju naše telo tvori, kadar smo s partnerjem intimni: oksitocin, ki krepi občutek zaupanja, in pep­­tid vazopresin, ki blaži občutek napetosti.

Nevrologi so v neki raziskavi poskušali dognati, kaj natančno se zgodi, kadar je občutek navezanosti grobo prekinjen. Pomagali so si z eksperimentom na prerijskih voluharji, ker so ti zelo socialna vrsta glodavcev, ki je znana po tem, da so monogam­­­­ni.

V poskusu so nekatere samce odtujili od njihovih samičk, da bi ugotovili, kakšne so posledice nenadne odstranitve partnerice iz njihovega življenja. Rezultati raziskave so pokazali, da se pri samčkih, ki so ostali s svojimi samicami, niso pokazali nobeni znaki depresije, so pa bili samčki, ki so jih odtujili od njihovih voluharskih ženičk, v presneto slabi koži.

Ko so prejeli zdravilo, ki blokira učinek za zdravje škodljivega stresnega hormona, so se znova začeli normalno vesti. Tudi samčki, ki so lahko obdržali svoje samičke, so prejeli enako zdravilo, vendar pa to nanje sploh ni učinkovalo.

  • Nevrologi so na podlagi rezultatov raziskave postavili hipotezo, da so učinki ločitve od partnerice dvojni: po eni strani začnejo samci v telesu tvoriti manj protistresnih snovi, kot je oksitocin, hkrati pa se jim poveča raven stresnih hormonov. Rezultat je strto srce in v nekaterih primerih celo čisto prava depresija.

Tovrstna nova odkritja o zavrnjenih zaljubljencih se sicer slišijo zelo fascinantno, toda znanstveniki pravijo, da šele začenjajo razumevati zapletene recipročne poveza­­­­ve med našimi geni, kemikalijami v možganih in živčnimi povezavami, ki so vključene v ta proces.

Evolucijska teorija . .

. . o tem, zakaj po principu naravne selekcije preživeli prav tisti posamezniki, ki so bili sposobni ljubiti in občutiti zadoščenje, ki ga prinese ljubezen, je nadvse logična. Toda zakaj vendar smo ljudje od pradavnine ohranili tudi boleč občutek izgube, kadar naša ljubezen ni uslišana?

Z evolucijo se je v naše možgane naselil mehanizem občutka nagrajenosti, ki preplavi naše možgane vsakič, ko se srečno zaljubimo. Hkrati pa so v naših možganih zapisani tudi miselni vzorci, ki nam vsiljujejo občutek pekoče srčne bolečine, kadar nas ljubljena oseba zavrne.

Protest in predaja

Gledano s stališča psihiatrične znanosti, zavrnitev romantičnih čustev sproži pri ljudeh in številnih drugih sesalcih dvofaz­ni odziv. V prvi fazi, v stanju protesta, so naši možgani preplavljeni s povišano količino dopamina, norepinefrina in podobnih spojin, ki povzročajo razburjenost. Zato smo še bolj obsedeni, polni energije in brezupno zaljubljeni kot prej. Ta frustracija, združena s privlačnostjo, nam da ekstremno moti­­vacijo, da bi znova pridobili osebo, v katero smo zaljubljeni. V bistvu je povsem logično, da ne obupamo kar tako, če je nekdo za nas tako zelo pomemben.

S pomočjo magnetne resonance (MRI) je znanstvenikom uspelo razvozlati, kaj se skriva za odločnimi nevrološkimi vzorci, ki nas ženejo, da si to tako zelo prizadevamo. Zgodnji posnetki dogajanja v možganih pri prostovoljcih, ki so bili resnično noro za­­ljub­ljeni, so pokazali, da občutek ljubezni aktivira možgane zelo podobno kot kokain.

Prvi raziskavi na tem področju je sledila druga, ki je pri nesrečno zaljubljenih, ki so jih partnerji pred kratkim zapustili, pokazala aktivnosti v istih osnovnih predelih možganov, ki so odgovorni tudi za občutek odvisnosti. Z eno majceno razliko – možgani so bili aktivni v tistem predelu, ki ga pri odvisnikih od iger na srečo vzburjajo skomine po zmagi in velikem dobičku.

Ali po domače povedano – kdor je nesrečno zaljubljen, je enako obupan kot odvisnik od heroina, ki potrebuje svoj dnevni odmerek.

Nevroni v možganih so (vsaj začasno) navajeni, da za nagrado dobijo odmerek lju­­bezenskih kemikalij, in postanejo aktivnejši, če jih ne prejmejo pravočasno. Ta proces izzveni, če možgani ne dobijo želenega ‘odmerka ljubezni’, in občutek obupanosti, ki spremlja drugo fazo sindroma strtega srca, počasi izgine.

Ko opustimo upanje, pogosto postanemo izrazito pesimistični in se obtožujemo, češ da smo zakrivili vrsto napak, ki so pokopale razmerje. Čeprav so taki občutki izredno neprijetni, evolucijski biologi domnevajo, da je takšna prisila, da se zazremo sami vase, nujno potrebna, če se želimo iz izgube kaj naučiti. Pravzaprav bi bilo celo nezdravo, če bi se počutili nadvse optimistično, ko nas je punca pravkar zapustila. Bolečina in obsesivne misli, ki spremljajo izgubo ljubezni, nas namreč prisilijo, da še preden se na vrat na nos poženemo v novo zvezo, premislimo o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in presodimo, kako smo ravnali in kje smo naredili napako.

Drugo fazo procesa žalovanja zaradi prekinjenega razmerja zaznamuje tudi jok. Čustveno pogojen jok je povezan s predelom možganov, ki je odgovoren za čustvene reakcije in ki ga imenujemo limbični sistem. Nihče ne ve, čemu pravzaprav služi jok in ali ima morda terapevtski učinek.

Toda kar 90 odstotkov odraslih Nizozemcev, ki so sodelovali v neki ameriški raziskavi na to temo, je izjavilo, da jim jok nekoliko olajša gorje, kadar so žalostni. Solze so lahko tudi zunanji znak, da potrebujete pomoč, saj sporočajo vašim prijateljem, da potrebujete socialno podporo. Raziskave so pokazale, da jok pri ljudeh, ki nas imajo radi, povzroči občutke empatije, zaradi česar se zganejo in pomagajo tistemu, ki trpi.

Najosupljivejši simptom sindroma strtega srca je prav gotovo dramatična izguba teže, ki je celo pogostejša pri moških kot pri ženskah. Najbolj prepričljiva teorija o tem pravi, da so se naši predniki, kadar jim je žalovanje vzelo energijo, potuhnili in da so bili sposobni preživeti z manj hrane.

Sodobna znanost . .

. . ne more ponuditi nič revolucionarno novega za zdravljenje strtega srca, če odštejemo antidepresive,

ki pri nekaterih bolnikih dokazano lajšajo simptome hudih srčnih ran. Vse že stoletja pozna ljudska modrost. Sodobne laboratorijske raziskave pomagajo zgolj bolje razumeti, katera domača zdravila resnično delujejo – in zakaj delujejo.

Kot primer si oglejmo taktiko, ki je znana že tisočletja in jo sodobni priročniki za samopomoč imenujejo pravilo Nič stikov. Zadeva je povsem preprosta: izogibajte se kakršnegakoli opravka z nekdanjo ljubez­nijo.

Nasvet se številnim razočaranim ljubimcem zdi smiseln, vsaj razumsko gledano. Toda kadar prevladajo čustva, nas silijo, da delamo ravno nasprotno. Koga naj torej poslušamo, srce ali možgane? Znanstveniki niti najmanj ne dvomijo – možgane. (Ste od znanstvenika pričakovali drugačen odgovor? ) Strokovnjaki pojasnjujejo, da je treba s strtim srcem ravnati tako kot z vsako drugo odvisnostjo. Nobenih stikov, telefonskih klicev, pisem, obiskovanja spletne strani ali fitnesa, kjer običajno telovadi.

Uprite se tudi skušnjavi, če vam bivša/bivši po­­nudi, da bi ostala prijatelja. Če vam oseba, ki vas je dala na čevelj, ponuja prijateljst­­vo, ji odvrnite: Ja, v redu. Čez tri leta. Najprej potrebujete čas in prostor, da jo prebolite.

Dosti učinkovitejša žavba za strto srce je telovadba. Kot že vemo, ljubezenska zavrni­­­tev preplavi možgane s stresnimi hormoni, npr. norepinefrinom, ki sicer pripravlja telo za boj ali beg. Najbrž se tudi zniža raven serotonina, kar po eni strani spodbuja depresivnost, po drugi strani pa v možgane vabi različne obsesivne misli. Vadba pa deluje ravno nasprotno, saj zmanjšuje stres (najverjetneje tako, da dviga raven serotonina) in hkrati spodbuja izločanje endorfinov, hormonov dobrega počutja.

Robert Ravnikar