Hipohondrija - bolezenski strah pred boleznimi

Glavobol ali hipohondrija? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
12. 4. 2014

Patološki strah pred boleznijo so že Grki uvrščali med duševne motnje, danes pa se zdi, da hipohondrije ne obravnavamo dovolj resno.

Bolezen duše

Hipohondrija je sinonim za namišljeno bolezen, bolezenski strah pred boleznimi, ki obstajajo le v bolnikovi domišljiji. Pravijo ji tudi bolezen duše.

Celo bolnik sam težko dojame, da ima resne težave, zato ves čas hodi k zdravniku in upa, da bo končno nekdo potrdil njegove sume. Prav tako ga razburja, ker vsi okoli njega govorijo in trdijo, da si vse skupaj le domišlja.

To je – grobo povedano – realnost vsakega hipohondra. Ves čas raziskuje, katero bolezen ima, in nihče mu ne verjame.

Strokovnjaki pravijo, da je nenehna bojazen odraz zavrtih čustvenih impulzov, ki so za človeka nesprejemljivi, zato je telo ventil, skozi katerega jih izraža.

A živeti v strahu za svoje zdravje in življenje je nadvse naporno. Zato hipohondrija, ki se običajno pojavi nekje med 20. in 30. letom starosti, velikokrat vodi v nesrečno življenje in se lahko celo stopnjuje tako daleč, da se začnejo duševne tegobe hipohondra res kazati tudi na njegovem telesu.

Živeti v strahu

Vse to dobro pozna 40-letna Maja iz Zadra, ki je potrebovala kar 15 let, da je izvedela, da boleha za hipohondrijo.

Že v rani mladosti so jo začele zanimate zdravstvene teme. Njeni najljubši knjigi sta bili medicinski leksikon in učbenik za biologijo. Takoj ko je prebrala kakšen članek o določeni bolezni, je že čutila, da ima vse simptome.

''Spominjam se trenutka, ko sem pri 14 letih na zobeh opazila karies. Ker sem imela do takrat vse zobe popolnoma zdrave, se mi je zdelo, da to ni le karies, ampak karcinom. Nato sem vse prebrala, raziskala in tako se je začela moja ljubezen do bolezni,'' se spominja Maja.

Sledila so leta in leta vandranja od zdravnika do zdravnika. Vsega pa se je nabralo čez glavo, ko je pred desetimi leti iskala zdravnika, ki bi ji operiral raka na ščitnici.

''K sreči me je takrat sestra le pregovorila, naj grem k psihiatru. Veste, jaz si nisem vsega kar izmišljevala. Panično me je bilo strah, da umiram, a nihče ni ničesar odkril, dušila sem se od strahu.''

Zdravljenje

Hipohondra je na psihoterapiji najprej treba prepričati, da ni znorel, nato pa mora priznati svojo duševno motnjo.

Motnja se zdravi s kognitivno bihevioralno terapijo (KBT). Pri terapiji se pacienti učijo, da je povsem naravna reakcija telesa na stres, nenadna slabost, veselje pa lahko izzove nepravilno bitje srca.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri