Kako komunicirati, poslušati in kako sodelovati z našimi pametnimi najstniki. Vsi, ki jih imamo doma, se vsakodnevno spopadamo z vprašanji, kaj vse dovoliti odraščajočemu mladincu ali mladinki, kje postaviti mejo in kako ter kako jih poslušati in kako z njimi sodelovati.
Skrite pasti
Naši najstniki so seveda najpametnejši na svetu, veliko vedo, stric Google jim včasih vse razloži, če potrebujejo kakšno dodatno informacijo, drugače pa vse, kar potrebujejo za svoje iskanje smisla, srkajo pri vrstnikih, prijateljih, in upam si trditi, tudi pri starših. Vendar se tukaj skriva tudi past.
Tisti najstniki, ki so v otroštvu in procesu odraščanja izgubili stik s starši, se nanje ne bodo obrnili po nasvet ali podporo. To dvoje bodo iskali pri vrstniških skupinah, katerih člani so, kar pa je lahko tvegano.
Da se kaj takega ne bi zgodilo tudi z vašimi mladostniki, ki iščejo svojo pot v svet odraslih, vendar jih pri tem medejo hormončki, nasprotni spol, pritiski okolja in vrstnikov, svetujem, da v obdobju otroštva in na začetku pubertete ohranjate zaupen in ne preveč 'pameten' odnos s svojim otrokom.
Včasih se tako zgodi, da moramo starši požreti kako pripombo ali nasvet, ki ga imamo na konici jezika in s katerima bi pametovali najstniku, a je boljše, da ga zadržimo zase in se odzovemo potrpežljivo in z ljubeznijo.
Komunikacija z najstniki je bistvena
Naša mladina v obdobju pubertete išče svojo osebnost, kdo je, kaj je, zakaj je, in ker so to izjemno pomembna osebnostna vprašanja, je zelo dobrodošlo, da znamo starši stati ob strani in pogosto zgolj poslušati, kaj nam želijo povedati naši odraščajoči otroci, ki jim poganjajo črne dlake, ki mutirajo, dekleta se v zadregi ogledujejo, kako jim rastejo prsi in se jim spreminja telo.
Poznam najstnike, ki po ves mesec nimajo kakovostne komunikacije s svojimi starši. No, pogovori potekajo v stalnih frazah: dobro jutro, nasvidenje, zakaj si tako oblečena/-a, ne teži ... In s tem se konča vsakodnevni pogovor. Grozljivo, a resnično.
In takšni najstniki se nato zaprejo v svojo sobo in vase ter razmišljajo, zakaj sploh so na tem svetu, če še lastni starši z njimi ne govorijo, in padajo v različne, tudi zelo črne scenarije.
Zato, dragi moji, da spremljamo svoje drage otroke, ki postajajo pametni, samostojni in čedni odrasli mladi ljudje, vlagajmo svojo energijo in potrpežljivost, spomnimo se, kako smo se mi nemogoče vedli, ko smo bili sami najstniki, predvsem pa razdajajmo svojo starševsko ljubezen in veselje do ukvarjanja z njimi in verjemite, da nam bodo najstniki vrnili veliko veselja, tudi lastno ljubezen in pripadnost družini. Namreč, tudi tukaj velja: kolikor daš, toliko prejmeš!
Vem, puberteta je huda reč, še hujše je, ko po hiši lomasti pubertetnik. A tudi to mine, z občutkom varnosti in z vedenjem, do kam lahko gre, zna naš najstnik odrasti v kompetentno, samostojno in samozavestno osebo, ki bo znala izreči tudi 'prijazni ne', če bo treba, tudi nam staršem. Takrat bomo vedeli, da smo dobro vzgajali.
In rada bi vam položila na srce tudi tole: če boste s svojim odraščajočim otrokom sodelovali in komunicirali z njim v najstništvu, ste lahko prepričani, da bo to znal izjemno ceniti, a bo pokazal šele takrat, ko bomo že rahlo stari, naši otroci pa odrasli in se bodo sami soočali s svojimi mulci, ki bodo ponavljali najstniške zgodbe svojih staršev. In tako se svet vrti naprej ....
Če pa vaš najstnik potrebuje nasvet ali se želi pogovarjati s kom zunaj družine, sem na voljo tudi sama, saj najstnikom svetujem pro bono (brezplačno).
Melita Kuhar Pucko, Strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok za kolumno v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
