Ko se družini zgodi ločitev, se za vse družinske člane začne boleč proces žalovanja za izgubljenim zakonom in razdrto družino. Nekateri se jezijo, drugi se počutijo krive za razpad zakona, tretji so prestrašeni, kako bodo od zdaj živeli – vsak se na svoj način spoprijema z izgubo in bolečino ob izgubi.
Kako povedati otrokom, da se starša ločujeta?
Koliko jim povedati, da ne bo preveč ali premalo in da bodo razumeli? Kaj pa, če bodo potem trpeli hujše psihične posledice? Ali jim povedati, da ima njihov oče ljubico? Ali jim povedati, da se sovraživa? Da je najin odnos mrtev že pet let? Koliko jim govoriti o svojih čustvenih bolečinah in notranjem svetu? Koliko stvari jim zamolčati?
Verjamem, da se pred izzivom, kako in kdaj povedati otrokom novico, postavi ogromno vprašanj in vsa so težka, boleča in skrajno neprijetna. Verjamem pa tudi, da potem vsem odleže in proces žalovanja se lahko začne.
Nekaj smernic, kako ravnati, ko se starša razhajata
Starša naj okoli sebe zbereta vse otroke in jim skupaj povesta, da se ločujeta. Govorita naj preprosto in resnicoljubno, iskreno. Da si je na primer oče našel drugo žensko v svojem življenju, da se onadva nimata več rada in se zato razhajata, saj skupaj ne moreta več živeti, da sta ugotovila, da je njun odnos mrtev, hladen in da se na tej točki razhajata.
Na zastavljena vprašanja otrok naj starša odgovorita po resnici in neposredno, brez ovinkarjenja, sicer bodo otroci sklepali, da jim nekaj prikrivata, kar je morda pravi razlog za ločitev.
Starša naj otroke pomirita in jim odvzameta krivdo za ločitev, ki jo pripisujejo sebi in svojemu vedenju tako, da jim povesta, da oni niso krivi za ločitev, da niso naredili ničesar narobe, da se ločujeta zaradi sebe.
Veliko otrok bo med ločevanjem staršev pomislilo, da so oni tisti glavni vzrok, zaradi česar se starša razhajata, ker ju niso ubogali, ker so jima nagajali, se z njima prepirali, jima kljubovali, bili do njiju kdaj nesramni, nespoštljivi, niso izpolnjevali svojih dolžnosti in domov prinašali slabe ocene.
Starša naj povesta, zlasti pa otrokom pokažeta, da jih imata in jih bosta vedno imela rada, ne glede na spremembe v zakonu in družini. Da se razhajata le onadva, ker skupaj ne moreta več shajati, in da to ni povezano z ljubeznijo, ki jo čutita do njih in ki je brezmejna.
Na tej točki bo otrokom zelo odleglo, saj jih bo to vprašanje oziroma ta dvom kar nekaj časa zasledoval in jim visel nad glavo. Starša naj otrokom zagotovita, da bosta še naprej skrbela zanje in delovala v njihovo dobro.
Starši naj otrokom povejo, kako se počutijo, saj tako tudi oni dobijo dovoljenje, da čutijo, kar je pristno, da lahko ta čustva tudi izražajo in se o njih pogovarjajo z mamo, očetom, sorojenci.
Nekateri otroci bodo bolečino ponotranjili, jo zaklenili vase, drugi pozunanjili, jo izražali s spremenjenim vedenjem. Naj otroci vedo, da so zaradi ločitve žalostni vsi. Da je to naravna posledica razpada zakona in družine, ki se mora še na novo oblikovati.
Starši naj bodo pozorni na vedenje in čustva otrok, naj jim dajo vedeti, da so jim vedno na voljo, kadar jim bo hudo, težko, boleče. Pri razkrivanju starševskega čustvenega sveta pa je treba paziti na meje, ki so lahko prekoračene, ko otroci postanejo tolažniki, rešitelji ali blažilci boleče notranjosti lastnih staršev.
Pomembno je tudi, da se starša med razkrivanjem novice med seboj ne sramotita in grdo govorita drug o drugem, ker tako zapravljata svoj kredit starševstva pri lastnih otrocih, ki jih bodo začeli prezirati, če bodo to še naprej počeli. To so vsebine, ki jih morata rešiti pri sebi, in ne pred otroki.
Če pod napisanimi smernicami potegnem črto, lahko rečem, da je za otroke v procesu seznanjanja z ločitvijo pomembno, da kljub razmajanemu svetu, ki je nastal, najdejo zavetje ob starših, da skupaj jokajo, se pogovarjajo o bolečini, si dovolijo čutiti, kajti to bo prineslo ozdravitev ob izgubi. Da imajo občutek, da sta kljub burnim spremembam doma neka varnost in stalnica.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, redna kolumnistka v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
