Karizma - prirojena ali naučena?

Karizma - prirojena ali naučena? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
10. 7. 2013 Vir: Lisa

O govorici telesa in osebni karizmi smo se pogovarjali z Edvardom Kadičem, predavateljem, caochem in svetovalcem na področju razvoja osebne karizme ter komunikacijskih veščin.

V svoji knjigi Govorica telesa in osebna karizma Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme ter komunikacijskih veščin za karizmo, pravi, da je to med drugim sposobnost vzpostavljanja dobrega prvega stika in nato ohranjanja trajnega zavezništva z ljudmi.

'Karizmatiki' med drugim z urejenostjo in skrbnostjo sporočajo, da jim je mar zase, kar pomeni, da jim je mar tudi za druge. Navsezadnje karizmatične ljudi odlikuje ravno to, da imajo izjemno razvito empatijo.

Se vsak človek rodi s karizmo?

Edvard: Absolutno. Ljudje pogosto recimo rečejo: Ta je pa rojen kuhar, voznik ... Po drugi strani pa je zanimivo, česa se v resnici lahko naučimo – vzemimo primer politika ali igralca. Zelo hitro spoznaš, da se da marsikaj naučiti, in to tako, da se to stopi z osebnostjo.

Na eni strani se vsi rodimo s karizmo. Tako je na svetu najbolj karizmatična oseba prav dojenček. Težko greš mimo njega, ne da bi ga opazil. To je prvinski stik s svetom, da se sploh lahko razvija. Sčasoma pa se na tej poti razvoja pojavijo težave. Zgodi se, da kakšni odzivi niso ravno skladni z družbenimi normami, prepričanji. Kaj naredimo? Ne odpustimo dela svoje karizme, ampak jo le nekako prekrijemo.

A če poslušamo notranji glas, potem dovolimo, da se življenje nekako le razvija. Ne ženemo si preveč k srcu, če kdaj pa kdaj 'čmoknemo'. Sledimo glasu in ko ponovno polno stopimo na svojo pot, se zakriti vidiki tudi ponovno razkrijejo.

Lahko rečemo, da se človek s karizmo rodi in se je hkrati lahko nauči. Obakrat je torej ja. Seveda se je lahko učiti različnih komunikacijskih veščin in zadeva do neke mere celo deluje. Ampak če ti ne uspe odgrniti tistega, s čimer si se rodil, si zgolj dober imitator osebe, od katere se učiš.

Čemu naj človek sledi, da je zadovoljen s svojim življenjem in hkrati karizmatičen?

Edvard: Vsekakor je pomembno, da ves čas poskušaš delati stvari, ki jih imaš resnično rad. Zavedam se, da je to težko dosegljivo, vseeno pa mora to biti cilj vseh nas.

Mar to ne spada med naše osnovne dolžnosti v odnosu do sebe?

Edvard: Ja, le da ta stvar ni tako preprosta, ko gre za vsakodnevne odločitve. Ne gre za velike stvari, ampak da si, ko se odločaš, znotraj svojega dela zadovoljen. Saj recimo to, da si zasedel neko delovno mesto, še ne pomeni, da si karizmatičen.

Velja pa obratno, da karizmatična oseba naredi delovno mesto pomembno. Kar naenkrat ugotoviš, da znotraj sistema niso vedno najbolj karizmatični vodilni, temveč različni posamezniki.

Včasih je celo veljalo, da moraš biti recimo v dobrih odnosih z vratarjem, čistilko ali hišnikom, ker znajo znotraj sistema nekako diktirati tempo. Običajno so to ljudje, ki jim je dovolj to, kar počnejo in vsakodnevne odločitve dejansko sprejemajo na osnovi srca, čeprav gre za male odločitve.

Kako vi pri tem pomagate ljudem?

Edvard: Ni problem ljudi zbuditi, problem je držati budne. Zato pridejo prav 'coachingi'. Tisti mali trenutek, ko človek doživi spoznanje, da je to to, ni problematičen. Problematično je na svoji poti ostati. In zato je včasih treba trajno zapustiti cono udobja, včasih pa le stopiti iz nje in se začeti učiti.

Seveda se rodiš z določenimi lastnostmi, moraš pa se seveda tudi ves čas učiti in presegati samega sebe. Če se presegaš skladno z glasom srca, si znotraj svoje poti in so pravzaprav vse ovire in težave le markacije na tvoji poti do izpolnitve.

Ljudem se je običajno najhuje spoprijeti s tem, da je omenjeno treba sprejeti kot del življenja.

Menim, da bi si vsi morali veliko bolj prizadevati za to, da bi nam skupaj bilo dobro. Začeti pa je seveda treba pri sebi. Za zdaj smo tudi družbeno na precejšnji preizkušnji. Trenutna raven zavesti je za vse nas resni izziv, v smislu, kako ohraniti čim manj kritike, togote in kakšne stvari mogoče tudi na novo osmisliti.

Menite, da brez dela na sebi ne gre, tudi če si za neko delo nadarjen?

Edvard: Delo na sebi zadnje čase dobiva zanimivo konotacijo, saj ljudje vedno pogosteje menijo, da je, če že hočeš delati na sebi, prav, da se udeležuješ različnih delavnic. Če te nagovorijo, je seveda prav, da se jih udeležiš. Vendar pa se na drugi strani odpre vprašanje, kaj je s posamezniki, ki ne hodijo nikamor, pa so izjemno uspešni v svojem življenju.

Ko se pogovarjaš s takimi ljudmi, ugotoviš, da so pot osebne rasti prav tako prehodili, le po svoje. Enako se ves čas ukvarjajo s seboj in poskušajo vidike lastne enkratnosti spraviti ven iz sebe. Težavo imajo drugi, ki to kopirajo.

Naš izobraževalni sistem je v resnici precej problematičen sistem modeliranja človeškega uma. Sistem, ki ima v resnici relativno malo z različnimi univerzalnimi zakonitostmi. To je v zadnjem času še posebej očitno, saj se sistemsko obljubljena pričakovanja mnogim generacijam v preteklosti danes ne manifestirajo na obljubljen način.

Posledica je porast depresije, jeze in umika v svoj svet. Pogosto žal v takšen svet, ki ne dodaja vrednosti skupni zgodbi vseh nas.

Kdo se največkrat obrača na vas za pomoč?

Edvard: Največkrat so to zelo izobraženi in premožni ljudje v slovenskem prostoru, ki poskušajo na novo usmeriti svojo barko.

Tranzicijski družbeni motiv se je nekako izpel in iščejo se nove smernice. Podobno kot v podjetju, ko se pri katerem od zaposlenih pojavi apatija. Vodja mora takšnega sodelavca najprej vprašati, kako razume svoje cilje. Ko se ljudje iztrošijo, je treba smer na novo definirati.

A ni tako, da tisti, ki imajo veliko denarja, stremijo k še več denarja?

Edvard: V resnici sta si tisti brez denarja in tisti, ki ga ima zelo veliko, popolnoma enaka. Oba sta si odgovorila na temeljno vprašanje, da denar ne prinaša sreče.

Za človeka z veliko denarja ni nujno, da je karizmatičen, lahko pa si privošči strokovnjake, ki za njega obvladujejo različne vidike, on pa se lahko umakne iz javnosti.

Česa se mora človek trdno držati na poti h karizmatičnosti?

Edvard: Najprej mora ugotoviti, kaj ga sploh moti in kaj ga ne osrečuje. Ko to ugotovi, je potem čas za razmislek, v katero smer bi se hotel razvijati.

Vzorec, v katerega ljudje zelo radi padejo in ki je posledica sistema v tem trenutku, je, da si želijo cilje postaviti tako, da poznajo tudi že pot do cilja. Žal številni ne razumejo, da tega ne smejo vedeti. Ravno pot je v tej enačbi ključna neznanka, ki omogoča rast.

Če zvečer, ko smo si enkrat zastavili cilje, ne začutimo vsaj malo nelagodja glede svoje poti v prihodnje, je nekaj hudo narobe. Telo je namreč prvo, ki daje odgovor.

Če želiš bolje razumeti intuicijo, potem najprej začni poslušati telo. Vsi poznamo, kako je, ko se nam tresejo kolena, vemo, kaj je trema. To poznamo v ekstremih, ampak zadeva ves čas deluje, le zelo subtilno. Če vsaj malo tega ne čutiš nekje v ozadju, je problem, saj si v svoji coni udobja.

Od trenutka, ko stopiš ven, pa je treba zaupati sebi in temu, da si se dobro odločil.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri