Ko se starš ustraši lastnega otroka

Ko se starš ustraši lastnega otroka (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
7. 3. 2015 Vir: Lisa

Dogajajo se čudne stvari. Poslušam, kako se starši bojijo lastnega otroka in kako bodo vse naredili, da se njihovo dete ne bi razjezilo, da ne bi togotno tulilo in da ne bi zajokalo. Pa me skoraj hoče kap zadeti.

Če jaz tole prav dojemam, odrasla človeka, ki sta bila sposobna zaploditi dete in ga spraviti na svet, zdaj trepetata pred tem, kako bo na neko omejitev ali predlog reagiral njihov prestolonaslednik!?

Razmišljam, kaj se je zgodilo, da so starši kapitulirali pred majhnim otrokom. Preveč vplivov tuje 'strokovne' literature in smernic, pa navodil, kako se otroku ne sme reči ne, ker potem ga lahko zatremo v njegovi domišljiji in v njegovi osebnosti in podobne novodobne neumnosti.

Otroci so sicer z vsako generacijo bolj zahtevni in opremljeni z višjimi uvidi, kot smo bili mi, kar pa ne pomeni, da mu je kar vse dovoljeno. Nikakor! Otrok je še vedno otrok. Problem je, da se je s permisivno vzgojo v zadnjih dvajsetih letih naredila tako velika vzgojna in čustvena škoda zdaj že polnoletnih otrok, da je še nekaj časa ne bo mogoče ignorirati. Ker mladi starši, ki se jim svet vrti okoli kratko­hlačnika in princeske, oblečene v roza cunjice, bodo rajši sebe dali v nič in trpeli in se delali, da ni nič narobe, ko jih bo lasten otrok zmerjal in na ves glas kričal, ko mu morebiti celo kdaj ne bodo česa dovolili.

Kot sem že ziljonkrat pisala, otroci, pa naj so to težko pridobljeni edinčki ali otroci novodobnih staršev, ki jim omejitve niso mar, ker hočejo, da se njihov otrok razvija brezmejno, potrebujejo naše starševske meje. Pika!

Pa spet ponovimo, kaj to so meje

To so dogovori, prepovedi, omejitve, ki jih odrasli ljudje povemo in tudi kdaj pokažemo mlademu bitju zato, da preprečimo, da bi na lastno pest raziskoval okolje. Ker otrok še nima izkušenj nas 'velikih', ki smo tudi odrasli ob starševskih omejitvah in smo se hitro naučili spoštovati in upoštevati navodila in napotke staršev. Zato smo se naučili tudi, kaj je prav in kaj ni. Privzgojili so nam nekakšen družbeno socialni kompas, ki nam še zdaj, ko smo odrasli, pove, kaj smemo in kaj je dovoljeno, kaj pa je družbeno sankcionirano in ni dovoljeno.

Ko otroku damo takšne omejitve/meje, mu s tem omogočimo varen prostor za raziskovanje, seveda v takšni meri, kot smo mi kot odgovorni starši predvideli, da je otrok sposoben in že zna.

Ker mi smo tisti, ki smo odgovorni za blaginjo otroka, kar pa ne pomeni, da je otroku vse dovoljeno. Razvajeni otroci, ki niso dobili zdravih in primernih meja in omejitev, odraščajo v egoistične in v doseganje užitka naravnane ljudi, kar pa ni naravno stanje. Tako osebnostno 'moteni' posamezniki menijo, da jim je vse dovoljeno in da lahko brez slabe vesti tlačijo in teptajo druge ljudi ter zase menijo, da jim je vse dovoljeno. Empatija je pojem, ki za njih ne obstaja.

Kje se razvajen in brezmejen zarod začne?

Začne se na tisti točki vzgoje, ko se starš ustraši lastnega otroka ter se na smrt boji, da bi otrok razjarjeno metal plastične igrače po sobi ali bog ne daj po trgovini, če mu ne bi mogli kupiti, kar si je zapičil v glavo. Ker otrok se ne sme jokati in otrok ne sme biti jezen. Še preden bi prišlo do možnosti, da otrok začne kričati v besu ali jezno brcati, starši rajši vse naredijo tako, da ja ne bi prišlo do povoda, ki bi dete porinilo v čustva, ki se jih starši bojijo.

Danes si, dragi moji starši, prosim zapomnite, da s tem, ko se bojite lastnega otroka, sebi in nam ostalim kot širši družbi in skupnosti delate medvedjo uslugo in se morate zavedati, da bo takšen razvajen otrok, ki mu nočete postaviti mej, odrastel v osebo, ki ji ne bo mar za vas, ki vas bo zmerjal, če ne boste hitro naredili, kot vam ukaže, in ki vas bo dajal v nič in tudi slučajno vas ne bo spoštoval ali za vas skrbel, ko boste ostareli.

Ker pač slej kot prej mi vsi postanemo stari in potrebujemo pomoč mlajših. Ki pa bodo skrbeli zgolj in le za lastno ugodje in užitke. Za vas jim ne bo mar. Bodite o tem prepričani, četudi se vam zdaj zdi tole zelo nemogoče, ker je vaš otroček zlat in nikoli ne joka. Točno tega se morate bati.

Ker zdrav otrok tudi joka, je jezen in je kdaj žalosten. Se upira naši meji, a mi smo tisti, ki z ljubeznijo vztrajamo in smo dosledni pri pravilih in omejitvah. Obrestuje se nam v zdravi osebnosti otroka, ki ve, kdo je, ki zna izražati svoja čustva in ki mu empatija ni tuja. In ponotranji vedenje, kaj je prav in kaj ne.

Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa, foto Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri