Komunikacija v partnerskem odnosu: Pomembna tiha pravila pogovora

29. 5. 2016
Deli
Komunikacija v partnerskem odnosu: Pomembna tiha pravila pogovora (foto: Profimedia)
Profimedia

Včasih komunikacija v partnerskem odnosu ni najbolj prijetna – za nobenega. Pa vendar se večina ljudi najde in prepozna v katerem načinu pogovarjanja, zlasti v "ti sporočilih" in nalaganju krivde.

Resnično prava umetnost se je pogovarjati prijazno, sočutno in z razumevanjem.

Odzivi v pogovoru

Ponavadi so naši odzivi v pogovoru avtomatski in hitro smo tam, kjer ne bi želeli biti; v prepiru in jezi. Pogovarjati se tako, da ne bo bolelo, je približno tako, kot da bi drezali v čebelji panj in upali, da nas ne piči nobena čebela.

Ko se zapletemo v prepir, pričakujemo, da se bo končal tako, kot smo že vajeni: mož vzroji, žena prične jokati, on odide. Ali pa ona utihne, prav tako on in sledijo ure ali dnevi tišine. Lahko se konča z besednim ali fizičnim obračunom, ob katerem se par vsaj začasno umiri.

Lahko pa tudi tako, da imata na koncu oba občutek, da sta rešila težavo, ne da bi bila žaljiva in nesramna drug do drugega, da sta se prek konflikta celo zbližala. In čar nežne komunikacije partnerskega odnosa je ravno to – konflikti zbližujejo, ne oddaljujejo.

Čas za pogovor

Najpomembneje si je za pogovor vzeti čas, najprimernejši je tisti, ko v bližini ni nič motečega – drugih ljudi, otrok, televizije, računalnika ali kuhinjskih opravil in drugega dela. Da oba čutita, da se lahko posvetita le drug drugemu.

Naslednja pomembna stvar je obojestranska motivacija za reševanje težav, končni cilj pa zglajen spor in zadovoljna partnerja. Spora ni elegantno reševati, kadar je le eden od partnerjev motiviran za reševanje. Ta pripravljenost mora prihajati z obeh strani.

Pomembna tiha pravila pogovora

Vsak partner da drugemu čas, da spregovori o videnju konflikta tako, kot ga vidi on. To pa pomeni, da govori zase, v prvi osebi ednine: "Jaz čutim, da sem zapostavljena. Meni ni prav, da samo jaz vozim otroke na interesne dejavnosti. Zadnje čase se mi zdiš zelo zaskrbljen, zato me skrbi zate. Moje stališče je, da bo treba bolj zategniti pas pri sobotnih nakupih."

S tem načinom govorec ne obtožuje drugega s "ti sporočili", ampak izhaja iz sebe na način, da ni žaljiv in nespoštljiv, ampak izhaja iz sebe in svojih občutkov, misli.

Drugi partner še ne obrne pogovora v smer, da bi on pričel govoriti o svojem pogledu na težavo, ampak poskuša razumeti prvega, se postaviti v njegovo kožo: "Če te prav razumem, se čutiš zapostavljeno, ti ni prav, da le ti voziš otroke na interesne dejavnosti, te skrbi zame, ker se ti zdim zaskrbljen."

Tako dobi prvi partner občutek, da ga drugi razume, saj se je postavil v njegovo kožo.

Nato se pogovorita o občutkih, ki se skrivajo pod mislimi in izrečenimi besedami: "Žalostna sem, ker se čutim zapostavljeno. Jezna sem, ker le jaz vozim otroke na interesne dejavnosti. V sebi čutim strah in napetost, ker te gledam takole zaskrbljenega iz dneva v dan."

Na tem mestu drugi partner ponovno zavzame pozicijo sočutja, ko poskuša prvega začutiti, kako mu je. Če bo dovolj čuteč, se bodo v njem prebudila enaka občutja, kot jih poživlja prvi partner: žalost, strah, jeza. Tako ne bo le razumel, ampak tudi začutil položaj drugega, kar je bistveno pri reševanju težav.

Z besedami sočutja mu bo zrcalil njegova občutja: "Čutim, da si zaradi vsega tega žalostna, da te je strah in si jezna name." Pri nežnem načinu komunikacije ni važno, kdo ima prav in ne, kdo pravilno razmišlja in čuti, saj oba izhajata iz sebe in sta v svoji občutjih unikatna, edinstvena.

Zdaj ko drugi partner ve, kako se prvi počuti, je temu veliko lažje, saj ima občutek, da je razumljen in da je najbližji sočuten z njim.

Sledi priznanje drugega, da ima prvi vso pravico, da čuti, kar čuti.

Nato se par usmeri k reševanju težav skupaj: "Kaj bova storila, vsak od naju, da se ti ne boš več počutila zapostavljeno, da ne boš jezna name, ker samo ti voziš otroke na interesne dejavnosti in da boš manj v skrbeh zame, ko sem zaskrbljen." Oba skupno razmišljata, kako pomagati sebi, da bo obema lažje.

Ko imata oba občutek, da sta razumljena in da sta dobila sočutje drug od drugega in da jima je uspelo skupaj poiskati rešitve, se lahko nežna komunikacija ponovi tako, da drugi partner izpostavi svojo težavo.

Težava v komunikaciji

Veliko parov se prepira in celo razide, ker se ne znajo pogovarjati, ker so drug do drugega žaljivi, se sramotijo, ponižujejo, zaničujejo ali pa preprosto ignorirajo s tišino.

A rešitev neprijazne komunikacije brez bolečih posledic je učenje razumevanja in sočutja do drugega; drzniti si stopiti v njegovo kožo, njegove čevlje.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Preberite še Čustveno zlorabljeni ljudje ljubijo drugače? in Vsake oči (=spol) imajo svojega malarja; eno dejanje, različna (re)akcija.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"